Nikoli nisem imela posebne želje, da bi postala mama. Zavedala sem se, da s tem, ko postaneš starš izgubiš tisto 100% svobodo po kateri sem sama takrat tako zelo hrepenela. Tukaj imam v mislih preproste stvari, kot je gledanje filma kadar se ti zaljubi ali pogovor s prijateljico, sproščujoča kopel…Seveda se da vse to izvesti tudi, ko imate otroka ampak se je treba prilagoditi njemu. Skratka, ker sama že od nekdaj sledim temu kar čutim, sem se pred nekaj leti preprosto prepustila želji po tem, da bi imela otroka. Še vedno ne vem od kje je prišla ta neizmerna želja po tem, da postanem mati. Nekateri bi rekli, da je bila zato kriva biološka ura.

 Če sedaj pogledam nazaj, lahko  rečem, da mi je bilo tako namenjeno.  Določenih stvari se preprosto naučimo zgolj ob otroku. Žal me takrat nihče ni opozoril na to, da biti starš ni tako lahko. Ne samo, da izgubiš tisto 100% svobodo temveč se začneš soočat s stvarmi o katerih se ti prej ni niti sanjalo, da se boš mogel.  Sin bo februarja dopolnil dve leti. Sva v  razvojnem  obdobju, ki se imenuje trma. Ko nisem imela otroka, sem bila seveda najbolj kritična oseba, ko sem kje zunaj videla kakšnega malčka, ki je kričal in se metal po tleh. Sedaj vem, da je to popolnoma normalno. Bolj pomembno je, kako se znajo starši s tem soočit. Verjemite, da ni prijetno, ko se otrok vrže na tla, začne kričat, brcat, ti pa prav čutiš na sebi milijon očitajočih pogledov, ki vrtajo v tebe in čakajo na to, kako boš odreagiral.  V vsaki knjigi, ki sem jo do sedaj prebrala piše, da je v takšnih trenutkih najbolje ostati miren.

Tistim staršem, ki so lahko brez »treninga« mirni na prvo žogo, lahko kvečjemu čestitam, saj to pomeni, da so imeli čudovite starše, ki so jih teh zadev učili skozi celoten njihov proces/razvoj ali pa je za njimi že kilometrina osebnostne rasti. 

Svojega otroka  imam neizmerno rada, pridejo pa trenutki, ko v meni prebuja ogromno enih frustracij za katere sploh nisem vedela, da so tam in če se ne bi odločila za materinstvo jih verjetno nikoli ne bo ozavestila.  Priznam, tudi mene so že preplavila čustva in sem zato posledično zakričala na sina ali ga udarila po riti. Sedaj se poskušam že vnaprej izogibat situacijam za katera vem, da me bodo vrgla iz tira. Nihče od nas ni popoln, je pa prav, da ozavestimo sami pri sebi kaj delamo prav in kaj delamo narobe, še posebej, če so vpleteni otroci.

Za svojega sina želim le najboljše. V knjigi Otroci so tega vredni, Barbara Coloroso, lahko preberemo, da starši za svoje otroke razvijajo sistem za podporo, ki ga uveljavljajo s pomočjo šestih vsakdanjih poglavitnih sporočil; verjamem vate, zaupam ti, vem, da zmoreš, rad ti prisluhnem, mislim nate, veliko mi pomeniš. Otrok se tako preko ljubezni, sprejemanja in spodbujanja nauči vrednotiti in častiti svoj občutek lastne vrednosti.

Ker so starši ogledalo otroka, me čaka veliko, veliko dela. Še naprej se moram  učiti stvari, katerih me starši žal niso znali ali vedeli kako, ter ponotranjit vrednote, ki so mi pomembne.

Obvladovati druge pomeni imeti oblast,

obvladovati sebe pomeni imeti moč.    Tao Te Ching