Že nekaj časa je odkar sem napisala zadnjo objavo, v tem obdobju nekako nisem imela volje za pisanje saj sem bila v enem takem procesu učenja. Raziskovala sem svojo dušo, svoje srce…svoje strahove…spoznala sem, da se ljudje premalo cenimo, premalo se imamo radi. Dejansko si ne damo vrednosti, niti priložnosti da bi zaživeli življenje, ki si ga zaslužimo. Zakaj je tako težko se imeti rad, zakaj je tako težko verjeti, da smo čudovita bitja z darovi, ki so nam bila dana že ob rojstvu? So za našo slabo samopodobo in občutek manjvrednosti res odgovorni starši in okolica? Iz izkušenj vem, da do neke mere so res ampak težko je dati nekaj, česar sam nisi bil deležen.  Pa tudi, naša duša si sama izbere starše na podlagi tega kar se mora naučiti, čeprav je to težko verjeti.  

Ko se odločimo za osebno rast, za spremembo je prav, da si damo čas. Naučiti se moramo potrpežljivosti, vse pride ob pravem času. Sama sem potrebovala več kot 15let, da sem prišla do določenih spoznanj. Korak za korakom, stopnička za stopničko. Ko sedaj pogledam nazaj vidim, da sem velikokrat želela preskočit kakšno stopničko ampak ni šlo, sem se spotaknila in padla nekaj stopnic nazaj. Šele takrat, ko sem se naučila, kar sem se pač morala sem lahko nadaljevala svojo pot. Zavedati se tudi moramo, da spremembe niso lahke, to zmeraj ponavljam. Zna biti izredno težko in boleče, ko se odločimo, da bomo nekaj spremenili, ko se odločimo, da se bomo zoperstavili svojim strahovom. Za spremembe je potreben pogum, potrpežljivost, potrebna je vztrajnost in seveda  podpora drugih ljudi. Lahko je to prijatelj, sorodnik, učitelj, mentor, terapevt. Skratka nekdo, ki verjame v nas in nas spodbuja, nekdo ki ovrednoti naša čustva, nekdo, ki nam pove, da smo čudoviti takšni kot smo, z vsemi fobijami in strahovi. In dragi moji vsak od nas premore ta pogum, to vztrajnost, potrpežljivost, vse to je v nas.

Verjamem, da smo se rodili zato, da bomo srečni. Potrebno se je borit za svojo srečo, za svoje sanje. In sreča prihaja od znotraj, ne od zunaj. Če čutimo žalost, jezo, zamere, strah se obrnimo vase in poskušajmo ugotoviti od kje izvirajo ta čustva. Želite biti srečni? Obrnite se vase. Ne krivite drugih za svoje počutje.

Vse kar se nam zgodi se zgodi zato, da se nekaj naučimo. Od svojih mentorjev sem se naučila, da če nam nekaj ne uspe, še ne pomeni, da smo zaradi tega zgube, temveč to pomeni, da se moramo še nekaj naučit. Neuspeh, poraz je zgolj lekcija, ki nam jo prinaša življenje.

Uživajte življenje in imejte se radi J