Mogoče veste, da zelo rada fotografiram. No, tudi poziram, ampak tokrat hočem povedat, da sem rada za fotoaparatom in tudi sama posnamem kakšno fotografijo. Najljubše mi je fotografiranje narave. Rada fotografiram rože in živali, predusem tiste male, nebogljene, da moram se s fotoaparatom čisto približati, da posnamem cvet ali živalico v vsej njeni veličini in lepoti. 

Splomadi sem si zadala nek manjši izziv, fotografiranje čebelic na rožicah, ter še vedno mi je to nekaj posebnega. Ujeti to marljivo živalico na delu je nekaj neprecenljivega, sploh, če ti uspe čudovita fotografija le te. Sama nisem ravno prevelika prijateljica čebel. Pik nad očesom in v glavo mi je pustil sledi in se raje umaknem kot rinem vanje. No daj razložim zakaj pustil sledi, zato, ker sedaj se bojim čebel, če letajo okoli glave, ne nisem alergična ali deformirana zaradi pika, vendar tudi če te piči kam drugam ni najbolj prijetno, kaj šele v lasišče, kjer res boli, ali pa nad oko, kjer si skoraj slep nekaj časa, ker ti vse oteče. Ja, res ubogi vsi, kateri so alergični na čebele.

Danes sem ponovno fotografirala, malo trav po sosedovem vrtu, malo cvetov, nazadnje pa sem prišla še do facelije. Za vse, ki ne veste kaj facelija je, naj povem, da je to čudovita rožica vijola barve, ki je tudi čebelam prijazna rastlina. Je namreč medovita, to pomeni, da na njej čebele nabirajo med in seveda cvetni prah. Obenem pa se to rastlino uporablja tudi kot zeleno gnojilo, če se jo jeseni zaorje v zemljo. Ja, res je čudovita rastlinica. Najbolj pa me navdušujejo njeni cvetovi, saj se odpirajo na zanimiv način. No, najbolje, da pokažem, ker razložit pa res ne znam.

No, sedaj ste verjetno že ugotovili, zakaj sem dala tak naslov. Facelija je roža, ki je vijolične barve in ne boste verjeli, ima vojoličen cvetni prah. Ne verjamete? Mogoče pa bo slika povedala več, kot vsemoje prepričevanje. Oglejte si jo.

Na sliki se lepo vidi prašnike, ki so lepe vijolične barve, prav tako pa se na čebelji nogici vidi vijolična bunkica. To je cvetni prah, kakor ga čebele prinesejo v panj. Vsaka čebela ima svojo nalogo, ene nabirajo nektar (medičino)/mano, druge hodijo po vodo, tretje pa nabirajo cvetni prah. Nabirajo ga tako, da se s svojim puhastim telesom podrgnejo po prašnikih in nekaj cvetnega prahu ostane na telesu, nekaj se otrese na drugem cvetu na pestič in tako je rastlina oprašena. Ko je čebelje telo polno cvetnega prahu, ga odstrani iz telesa in da na nožico, ter oprašuje naprej. Ko je bunkica cvetnega prahu na nožicah na obeh straneh dovolj velika odidejo v panj. Bunkico cvetnega prahu pa naredijo samo na eni nožici na vsaki strani. Cvetni prah pa čebele uporabljajo za hrano. Kako pa čebelarji dobijo cvetni prah? Poznamo dva načina. En je, da se ga izkoplje iz celice, v katero so ga nanesle čebele. Tako pridobljen cvetni prah ima prav posebno ime, katerega pa se trenutno ne spomnim. Drugi način pa je tak, da za vhodom v panj dajo smukavnik, to so luknje, skozi katere pride prazna čebela ali čebela z medičino oziroma vodo brez problemov, čebelam s cvetnim prahom pa osmuka cvetni prah iz nožic in pade v prostor namenjen za cvetni prah. Čebela je bolj ali manj nepoškodovana. Te vrste cvetni prah se imenuje osmukanec. Razlike v kvaliteti na en in drugi način pridobljenega cvetnega prahu ni. Če pa ne veste še, je cvetni prah zelo zdrav. Obstaja tudi zdravljenje za alergike na cvetni prah s pomočjo cvetnega prahu. Če ej človek alergičen na cvetni prah vzame prvi dan eno bunkico in vsak dan nadaljuje z odmerkom, ki je za eno bunkico večji od dneva prej, dokler ne pride na eno malo žličko na dan. Toliko lahko poje vsak človek za zdravje. Če so alergiske reakcije na tak način jemanja premočne, seveda to ni pravo zdravljenje alergije in naj raje s tem preneha. Ker pa nisem noben zdravilec in strokovnjak na tem področju, priporočam, da se pred uporabo takega načina zdravljenja pred uporabo posvetujete s čebelarjem ali pogledate po spletu, vendar zgoraj oposana možnost kolikor vem obstaja in je uspešna. 

Na začetku prejšnjega odstavka sem zapisala, da vsaka čebela nabira nekaj drugega, ter omenila nektar (medičino) in mano. Oboje je sladka tekočina, razlikuje se samo kje je nabrana. Nektar (medičino) se nabira v cvetnih košaricah in iz nje nastane cvetlični med. Mano pa izločajo uši. Mogoče ste že slišali, da medi smreka ali jelka (hoja). Če niste, ste se verjetno zelo začudili kako lahko iglavci medijo. No, uši napadejo iglice in pijejo sok, katerega potem izločajo. Ta sok je sladek, ter ga čebele naberejo. Če se gre v gozd, ko medi, takrat se vidi, da se pod drevesi, ki medijo vse sveti, ter če odtrgate in obliznete tisti list, ugotovite, da je sladek. Iz mane nastane manin med. No, medičino in mano čebele poližejo ali posrkajo ali karkoli že naredijo v medeni želodček in dostavijo v čebelnjak, ter dajo v celico. Panjske čebele odstranijo iz te sladke tekočine, ki je redka, vodo, da se zgosti in tako nastane med. Pa še to, v maninem medu ni cvetnega prahu.