Vikend sem preživela na obali. V petek zvečer sem namreč odšla proti Portorožu, kjer sem dvakrat prenočila in danes prišla domov. Vsa sem opečena in rdeča v obraz kot kuhan rak, ampak to itak ni pomembno. No, začela bom skoraj od konca, saj smo po kosilu spakirali in šli še malo na sprehod ob morju, no solinah. Dogodek pa se nanaša na samo pakiranje. 

Ker imamo šotor sem ga vzela s seboj, ter ga na hitro postavila prvi dan. Noter sem na žalost spala sama, vendar je to po drugi strani dobro, da sem imela cel šotor zase. Vendar tu postane problem. Hočeš vse na hitro spakirat in delaš obenem par stvari hkrati. Nekoga prosiš, da ti naredi nekaj, vendar ne naredi prav in si želiš, da bi imel več časa, da bi vse sam v miru opravil in bi bilo to bolje in hitreje narejeno. Vse lepo in prav. Šotor sem lepo zložila, zavezala in dala v vrečko. Velikokrat se zgodi, da ne spraviš vsega v vrečo, ter moraš popravljat in popravljat. Tokrat mi je uspelo ga pospravit v prvo. Super, vesela, dobila čestitke in aplavze. Potem pa kar na enkrat postanem resna. Kje je moj telefon? Eden od udeležencev se oglasi, da je nazadnje ga videl v šotoru. Ja, to vem, da sem ga imela v šotoru, sam mislim, da sem ga dala ven, sem mislila sama pri sebi in pogledala vrečke in torbe, v katerih bi lahko bil. Ni ga bilo. Pokliče me, in ugotovim, da je res v pospravljenem šotoru. Vsa panična ga razpakiram in dobim telefon, ter nato ponovno pospravim šotor, katerega mi je uspelo v prvo pospraviti nazaj v torbo. No, hvala bogu, da sem navajena, da se večkrat pospravlja šotor v torbo in to ni bilo nič nenavadnega, je pa bila dobra izkušnja in sicer, pazi kam spravljaš telefon, vedno ga imej na vidnem mestu. Vendar to je dobro, ni padel v kako vodo ali pa beton, smo ga dobili ven brez večjih muk in problemov. 

Ker sem utrujena je zgodba čisto kratka, ter upam, da nima preveč tipkarskih in slovničnih napak, ker niti gledat ne morem, ker sem tako utrujena in mi očke lezejo skupaj.