Vsake toliko časa se ozrem v napol poln steklen kozarec. V njej nedoločljive barve tekočina, nekje med bež in rjavo. Spodaj, na dnu kozarca nekaj leži, ene zanimive palčke. Ne niso mrtve živali, kozarec je namreč močno zaprt. Ta kozarec sem imela do sedaj na oknu, vendar ker sem praznila okenjsko polico, da sem odprla okno, sem kozarec položila na mojo  pisalno mizo. No, saj vem, da se smukam okoli, kot mačka okoli vrele mačke, da poizkušam iti okoli riti v žep, ter ne vem ali bi vam povedala ali bi vas še malo pustila v negotovosti. No, pred dnevi sem spraznila ta kozarec v majhne stekleničke, ter vsebino razdelila med prijatelje in znance, ter ponovno vanj natočila vodko ter dodala še nekaj strokov vanilije. Da, naredila sem vanilijin ekstrakt. No pa sem povedala poleg imena, tudi recept zanj, ali pa ne. Vse skrivnosti pa res ne smem povedat, ker ne pišem n akuharsko stran ampak osebni blog. 

Prav tako imam velike probleme z neko rastlino. Ko so jo kupili, je pisalo, da naj bi bila cimetova aroma, vendar ko sem našla latinsko ime za to rastlino sem ugotovila, da je to kardamom. Ja, tisti kardamom, katerega ljudje skoraj ne prenesejo. No ne vsi, ampak nekateri. Spet drugi pa ga obožujejo. Katera rastlina pa je v resnici pa bom morala počakati, da se razvije in morda po čudežu cveti in ima plodove in semena oziroma kaj jaz vem kaj ima ta rastlina, saj se še nisem toliko ji posvečala, pa tudi nikjer nisem zasledila kaj in kako raste in se razmnožuje in ostalo.

No, saj mi ni potrebno vsega vedet, vsaj ne takoj. Ko bom poznala bolj pogoste začimbe in zelišča bom prešla še na te, ki ne rastejo pri nas. Do takrat pa bo potrebno še veliko objav, člankov, preštudiranih knjig in vsega mogočega in nemogočega. Do takrat bo preteklo veliko rek in potokov, veliko skal se bo zmanjšalo, veliko ljudi pomrlo in veliko rodilo.

Na tej fotografiji je tista nedoločljiva tekočina iz prvega odstavka.