Zaklenila sem svoje srce. Iztrgala sem si ga iz telesa, dala v lepo, železno škatlo, jo zaklenila, škatlo dala v omaro in jo zaklenila v omaro. Ne, nočem, da kdorkoli najde moje srce, nočem, da ga reši, osvobodi, saj me bo potem zapustil in prizadel. Nočem, da me kdorkoli še kadarkoli prizadene. Dovolj imam joka zaradi tega, dovolj imam vsega. Že tako ali tako jokam, brez opozorila, brez pravega vzroka, pač pride tista prava beseda in jaz pričnem jokati, no solze me oblijejo. Ne jokam no, solze tečejo same, čisto same, brez večjih težav, samo pravi pogoji morajo biti. Pravijo, da se tako čistim. Itak čistim, vendar samo moje solzne kanale. potem pa oči žarijo v vsej svoji lepoti. Vendar ne pri meni. V meni je videti tisto tiho žalost, ki je nihče ne pozna, vendar vsi opazijo brez večjih problemov. Ne, že dolgo nisem se resnično pristno smejala, nimam potrebe po tem. Zakaj bi že, res ni nobene potrebe, ne male ne velike. Ja, verjetno boste vprašali, da zakaj pa sedaj to tu pišem. Če vam povem po pravici, niti sama ne vem. Pač me je nekaj piknilo in sem pričela to pisati. Velikokrat ne vem kaj in o čem bom pisala, pa tudi ko napišem naslov, nimam pojma o čem se gre, vendar na koncu pride prav lepo in simpatično sporočilo ven na plan, katerega tudi objavim. No, saj ponavadi sploh ne berem kaj napišem, saj mislim, da natipkam brez večjih napak, ker večino jih popavim takoj, ko se zatipkam, kar je pa zelo, zelo pogosto, in tudi po večkrat v eni besedi. Zakaj je temu tako nimam blage, res ne. Prav tako, kot tudi ne vem, zakaj sem zaklenila moje srce v omaro, zakaj nočem nikogar, ki bi ga rešil. Ne, nočem pomiljevanja (al kako se že napiše to besedo, aja, pomilovanja se mi zdi, no saj ni pomembno), nočem se smiliti sama sebi ne tebi, ki me bereš. Zakaj to? Ker je tako lahko me kritizirat na ta način. Smo te spregledali, se smiliš sama sebi in se hočeš smiliti tudi nam. Ma ne, jaz bi rada klepetala, spoznavala ljudi. Ja, spoznavala bi ljudi, vendar ne v živo, raje preko PW in FB, realne družbe, pogovor iz oči v oči in podobno ni zame, tega se bojim, tega ne zmorem. Ne skrbite tisti, ki me poznate že v živo, z vami bom delala tako, kot sem do sedaj. Pa tisti, ki vidite, da sem vas pustila blizu omare, dokler se bom jaz in moje srce pustila varna bom vam pustila, da jo poizkusite odkleniti, pogledati, če še živi, če je celo, če je vredno vašega čudovitega srca, potem pa prosim, zaklenite mi ga nazaj in ga vrnite na svoje mesto, vendar na način, da bom sama še najmanj trpela, vi pa tudi ne. Trpljenje zaradi drugih ljudi, kateri ti pomenijo nekaj in te razočarajo je preveliko, in več kot je udarcev, bolj boli, tudi če si sami govorimo, da je s prakso bolje, da ne boli več. Priznajte si no. Vedno boli, enkrat bolj, drugič manj, sploh če ste človeka, ki ni bil vreden tega spustili preblizu. Resnično to, resno res. No, saj bo dovolj nakladanja za danes, moj bo kratek, saj ponavadi berem dolge, vsaj danes so vsi zelo dolgi in zadnje čase imam potrpljenje in jih berem in všeč so mi. Sedaj pa ustvarim še eno stran in gremo dalje na bolje. Ma ne, ljubezen naj počaka, dokler ne bo dovolj zrela.