Nikoli ne bom slavna in bogata. Zakaj? Ker mi denar ne pomeni nič. Ker, če bi bilo mogoče in če se ne bi bala inšpektorjev raje poučevala kuhanje brezplačno, Ravno zaradi inšpektorjev pa nameravam odpreti podjetje, kjer bom delala samo za državo. Trenutno nimam zajamčenih strank, čeprav jih bom vsak mesec potrebovala vsaj 20 da plačam državi kar potrebuje. Ne vem kako bo šlo, saj nisem in ne bom nikoli slavna. To pa zato, ker ne znam vrteti jezika, ne znam marediti si posla, ne poznam pravih ljudi, kateri bi delili moje besede preko Slovenije. Ne, ne znam napisati besedila, da bi se zasmilila ljudem, saj ljudje pomagajo, če se jim zasmiliš. Hočem biti in delovati pošteno, vendar od tega nimam nič, popolnoma nič, samo še bolj me tepejo ljudje, še v večji gnoj me tunkajo, obupujem, tik pred velikim finalom obpujem, saj ne bom uspela preživeti, ker se ne smilim ljudem. Ker se pritožujem in ne vzbudim v ljudeh pravih čustev. Borim se z mlini na veter, ter sama s seboj.

Vem, da sem drugačna od drugih, nikomur nisem niti malo podobna, vendar zadne čase imam hude boje sama s seboj in z ljudmi okoli mene. Več kot mesec in pol sem se trudila v eni skupini, v kateri naj bi se spoznavali in družili, organizirat dogodek, vikend kampiranje v naravi, ter še spoznavanje življenja v naravi, ter spoznavanje permakulture. Morala sem se zelo organizirati, da sem vse to dobila skupaj. Ta dogodek bi moral potekati v tem trenutku. Povabljenih je bilo več kot 200 ljudi, takoj jih je odklonilo 20, mogoče še več, 10 jih je sprejelo, vendar so zadnji trenutek pričelo odpovedovati. Še huje kot sama odpoved me je bolelo njihovo početje, saj so nek dan bili za, naslednji dan pa niso imeli več časa, pa spet ja in spet ne. Ne rabim takoh ljudi v svoji bližini, res ne. Zadnji mi je odpovedal danes ponoči ob dveh, no ob pol dveh. Ne prej, sredi noči. Ker sem bila obupana nad vsem in vsemi, ter ker se mi po takih zadnjih dnevih ni dalo še voziti se okoli, sem tudi sama ostala doma. Žal nimam toliko denarja, da bi sama hodila z avtom na izlet za nekaj ur, čeprav ko mi bo šlo enkrat vse na živce prav to storila, se usedla v avto in se odpeljala ke, kjer smo organizirali dogodek na obisk.

Ljudem se ne da niti povedati da ne morejo iti nekam, niti javiti se jim ne da, da delajo kakšne izdelke, ki bi jih z veseljem kupila od njih, ter jim naredila še reklamo, ljudem se ne da čisto nič. Vsi hočejo, da delajo drugi namesto njih, potem pa se še zmišljujejo ali ja ali ne iti na zabavo, kjer bi bilo vse, še hrana na krožniku. Potem pa se pritožujejo, da ne najdejo službe, pa da nimajo dela, pa da država nič ne skrbi za ljudi. Ma dajte premaknit za pol metra svojo rit, pol se pa pritožujte. Ja, poslali ste lahko milijone prošenj za delo. Kaj ste pa delali v tem času, ko niste pisali prošenj in ko niste iskali službe. Sedeli ste doma za računalnikom, tipkali kaj hudega se vam je dogajalo pred leti, hodili na počitnice in morje, pili kavico in kadili cigarete. Ne pravim, da ste vsi delali vse to, ampak zagotovo se kdo kje najde. Mene so od malega učili, da moram znati vse. Tako znam grabit, kosit, zamenjat žarnico, zamenjat gumo pri avtu, vozit traktor, tudi zašit znam gumb in kake take malenkosti, čeprav tega ne maram početi. Znam veliko stvari, vendar ker to nismo se učili v šoli, ker nisem se izobrazila za to delo to ni pomembno. Tudi kuhat se nisem učila v šoli, še doma me tega niso učili, vse kar znam sem dobila iz kuharskih knjig in iz veselja do kuhanja. Šola vas nauči zelo malo in bolj ko je človek izobražen, več ve, vendar vedno manj zna. Najboljša in najtežja šola je življenje.

Veliko ljudi se ima za razne guruje in vsevedce in ne vem kaj vse. Vendar v njih ni nič dobrega. iz njih seje, sipa, puhti jeza, sovraštvo, misel, da so nekaj več, da samo oni vse vedo in znajo, da so boljši od drugih. Ti ljudje so zagotovo navadni mazači in zanje je škoda zapraviti centa. Tisti ljudje, ki so nekaj vredni so preprosti in nikogar ne sovražijo in imajo vse radi, tudi če so jim naredili toliko gorja. Sama sem itak nepomembna, se skozi pritožujem nad vsemi in vsem, še najbolj pa nad svojim življenjem. Včasih bi bilo najbolje, da bi zapustila ta svet, ker mi ni več za živeti. Vendar jaz nikogar ne ljubim, vendar tudi nikogar ne sovražim. Res, da mi gredo ljudje na živce in jih ne prenesem, jih ne morem na silo odstraniti iz mojega življenja, čeprav nekateri to počnejo kot po tekočem traku. Včasih berem zapiske na FB in vidim, koliko sovraštva do drugače mislečih je notri. Včasih toliko, da boli. Ljudje niso kivi, da vidijo vzornika v človeku, kateri se drugim zdi zločinec. V vsakem človeku je zloba in poštenje, vsak si želi ljubiti in biti ljubljen, zato prosim, ne prepirajte se in delite ljubezen tudi do nasprotimislečih. Vsi smo se goli rodili, vsi dihamo isti zrak in vsi bomo umrli in ne bomo vzeli nič s seboj. Zakaj res ne bi poizkusili delati tako, kot pravijo nekatere knjige, da se proti vojni borimo z ljubeznijo ne bojem proti vojni, kaj če bi poizkusili namesto mrtvih otrok prikazovati kakšni bi morali biti otroci na vojnih področnjih, zakaj namesto mrtvih ljudi ne kažemo otroke, ki se veseli brezskrbno podijo okrog, zakaj ne tako, zakaj kašemo toliko grozot. Nisem proti vojnam, sem za mir na ozemljih, kjer so vojne. Da, kako bi bilo lepo, da bi vsi, ki preberete ta sestavek pri sebi na FB napisali v status:

NE BORIM SE PROTI VOJNAM, SEM ZA MIR NA OZEMLJIH, KJER DIVJAJO VOJNE.