Najprej sem mislila, da ne bom objavila tega dela, vendar naj vam bo. Več sledi, ko bo napisano. Prosim povejte, če se ta del s prejšnjim ujema slogovno?

... Naslednji dan sem v prostor prišla že zelo zgodaj in ugotovila, da so delavci začuda pravilno namestili zavese in so prav takšne, kakršne sem si zaželela, čeprav so bile zagrnjene so prepuščale dovolj svetlobe, vendar so zakrivale pogled oz zunaj navznoter. Sedaj bom lahko odstranila moteče plakate iz okenj, ter jih pomila. Delavci morajo opraviti še nekaj malenkosti, in ne bodo več prašili in mazali po prostoru. Danes bom vse skupaj počistila, sem razmišljala sama pri sebi, saj počasi bo potrebno noter nanositi stvari, saj se datum otvoritve bliža s svetlobno hitrostjo. Ne morem verjeti, da gre vse skupaj tako hitro. Tako čas, kot tudi delo, saj smo že skoraj pri koncu. Vendar to ni nič čudno, da delavci končujejo pred rokom, saj sem tako izračunala in bi morali končati že pred časom, torej že malo zamujajo. Tako dobra sem jaz. Vendar to nihče ne ve, saj mislijo, da so sami tako pridni in da je zaradi njih vse tako, kot mora biti. O, ne, ne dragi moji fantje, čeprav sem ženska, nisem ne s hruške ne z jabolka padla, imam vse naštudirano in preračunano. V petek pridejo inšpektorji, da preverijo, ali je vse tako, kot mora biti, in do takrat mora res biti vse tako, kot mora biti, po vseh pravilih in zakonih. Upam, da nisem kakega spregledala, saj sem vse urejala sama. Toliko papirjev, jaz pa za vse sama, pa tako raztresena, kot sem jaz. Večkrat sem obupala skoraj, pa so me prijatelji spomnili na moje sanje in tiste iskrice v očeh, ko sem samo pomislila na svoj sanjski posel. Ker sem začuda vzela danes s seboj fotoaparat sem posnela nekaj fotografij in sicer moje sijajne zavese, barvo ploščic in sten, ter še nekaj malenkosti, katere v resnici sploh niso pomembne. Več si nisem upala fotografirati, saj mi lahko kakšna fotografija uide in jo prijatelji vidijo prehitro. Med fotografiranjem ne vidim vedra z vodo in ko sem hodila nazaj, sem se spotaknila obenj in padla z ritjo ravno v vodo, katera se je razlila po dobršnem delu prostora, ki je namenjen strankam, ter doživela skorajšnji pretres možganov. Fotoaparat je ostal lepo cel, saj sem zelo pazila nanj, da ga nebi poškodovala. Kaj naj naredim sedaj. Taka ne morem biti tu, ker ni preveč toplo, ven tudi ne morem iti, ker je zunaj sneg in mraz, preobleč pa se tudi ne morem, ker nimam ničesar. Naslednjič moram nekaj vzet s seboj, čeprav vem, da se kaj takega mi ne bo več zgodilo. Ker so delavci zaslišali hrup so vsi prišli gledat kaj se dogaja, in namesto, da bi mi pomagali se vsi po vrsti pričnejo smejati. Resno? Ali bi lahko nehali in mi pomagali? Vprašam jih, kaj sploh je tako smešno, oni pa so kar tiho in nočejo povedat. Zgleda, da nisem ravno jaz tista stvar, kateri se smejijo. Ker nočejo nehati s smejanjem jih vprašam, da kdo je pustil posodo tu, da sem se spotaknila in jo prevrnila, ter se zaradi poplave zrušila po tleh. Še naprej se smejijo, meni pa vedno manj jasno. Pričnem gledat okoli sebe, nič nenavadnega. Sprašujem se, kdo tu ni normalen. Kmalu se en opogumi in mi poda roko, da mi pomaga vstat, ter mi pokaže čemu se smejijo. Nisem mogla verjet, kaj se je zgodilo. Ni mi bilo do smeha, ampak sem bila vsa jezna in sem jim rekla, da naj popravijo, saj nisem sama kriva, da sem se spotaknila. Nekaj škatelj, katere so stale v kotu, je bilo čisto prepojenih z vodo, in sicer v obliki dinozavra, medveda, oziroma ne vem česa, pač neke čudne zveri, stvari ali karkoli že to je. V teh škatlah so bile stvari, katere sem mogla dati na police, vendar so bile le te še vse prašne. Dva delavca sem zadržala pri sebi, ostale pa poslala nazaj, da so dokončali, kar so morali še dokončat. Tema dvema, katera sta ostala pri meni sem naročila, da mi morata prinesti čistila in vodo, da bomo police čimprej počistili, ter nanje naložili stvari v premočenih škatlah. Tudi sama sem bila premočena, vendar tega nisem več opazila, saj jem bila polna adrenalina, da bo vse tako, kot mora biti. Nočem, da se mi kaj razbije,  zmoči ali razmoči. Ko grem po prvo škatlo, ponovno pristanem na tleh. A še vedno ni nihče pobrisal vode? Ali moram resnično vse sama? No pa dajmo, krpo v roke in brisat, in drgnit, dokler ni vse toliko suho, da je varno za premikanje. Vzamem prvo škatlo, odnesem na pult, odprem in ugotovim, da noter sploh ni tisto, kar sem mislila da je, ampak nekaj čisto drugega. Vendar kje je tisto, kar sem mislila, da je. Rečem delovcema, naj mi pomagata, ter pazita pri mokrih škatlah. Vse smo odprli in tiste, ki so bile suhe dali na en konec pulta, tiste mokre pa razpakirali, ter izdelke iz njih postavili na svoje mesto. Ker so bili v nekaterih suhih škatlah izdelki za na polico, smo jih dali na polico, v škatle pa izdelke iz mokrih škatelj, kateri niso spadali še nikamor. Kmalu je nastala čista zmešnjava. Zato sem vzela v roko salotejp in flomaster, ter limala škatle, ter nanje vpisovala vsebino, ter kam jih je potrebno dati. Kmalu je bilo vse, kot mora biti in delavca sta šla dokončat svoje delo, sama pa sem se odločila, da dokončam s pospravljanjem do večera. Vmes sem od vsega adrenalina pozabila na hrano, zato sem zvečer prišla domov sestradana. Odprla sem hladilnik, našla nekaj malenkosti, ki so bile noter, jih vrgla na kruh in pojedla. Nato sem se odpravila v posteljo, saj sem tako utrujena, da ne morem več gledat. Lahko noč želim...