Sama zase pravim, da ravno nimam posluha, ker so me tako učili drugi, ter me prepričali v to, čeprav sem pred leti se pogovarjala z eno osebo, glasbenikom, kateri mi je povedal, da obstaja več vrst posluha. Od takrat si govorim, da mogoče pa eno vrsto posluha imam. Ujamem ton, ko nekdo zapoje in tudi jaz z njim lahko zapojem tisti ton, katerega ej zapel. Vendar to je to, nič več, nič manj. To je ves moj glasbeni talent. To misli vsaj večina. Pa je res? Lahko vam dokažem, da sem bolj talentirana in imam več posluha za glasbo kot večina misli, da sem. Prav tako sem lahko bolj glasbeno nadarjena kot kakšen svetovno znan pevec ali igralec glasbenega instrumenta- glasbenik. Zakaj je tako pa vam razložim.

Sediš zunaj v naravi. Kaj slišiš? Večina ne sliši nič. Ti zagotovo nimajo posluha. Potem so nekateri, ki slišijo avtomobile in vse umetne zvoke. Ti imajo umeten posluh. So pa tudi ljudje, ki slišijo veter v listju, šumenje potoka, ptičje petje, veter, kater zavija okoli vogala stavb. No, ti ljudje so resnično glasbeno nadarjeni in imajo resničen posluh.

Že kot male otroke nas zaprejo v neprodušno zaprte stavbe in nam dajo v roke glasbila, da ustvarjamo zvoke. Če ne delamo ravno tako, kot nam oni kažejo nismo glasbeno nadarjeni. Ko znamo ponavljati za njimi, nam povedo, da vsak zvok lahko opišemo z eno pikico v notnem črtovju. Kaj? Glasbo ujeti in pisati na papir. Kdo je že to videl? Glasba je narava, so zvoki v naravi, ne pa umetne pikice na papirju. Potem nam dajo v roke glasbila. No, samo tistim, ki znajo ponavljati za njimi in kateri si zapomnijo tiste pikice na papirju, tisti so glasbeno nadarjeni, ostali so pa nič, no mogoče so za kaj drugega dobri, ali pa ne, saj je učiteljem vseeno za otroke. Ker če bi jim ne bilo vseeno bi poučevali drugače.

Tukaj je predlog kako bi lahko poučevali glasbo v šolah in vrtcih. Namesto, da otroke zaprejo v stavbe, bi jih morali "zapreti", no zapeljati ali popeljati v naravo, v gozd, kjer bi poslušali zvoke v naravi, naravne zvoke, ki so nam bili včasih najbližje in smo jih oponašali. Ste že kdaj prijeli kot otrok palico in z njo udarjali ob drevesa? Ali so vsa donela enako? Večinoma so vsa bila podobna, vendar, ko si udaril ob trhlo drevo, je zadonelo drugače. Tukaj je ta posluh. Pa spomladi trobentice, ali ni lepo piskati na njih? Tako lepo zvenijo. Pa tako naravne so. Pa ko regrad cvete, tudi na stebelce cvetu se lahko igra, in sicer tako, da se dobi votlo palčko, ko se odtrga stebelce in cvet, potem se na širšem delu razdeli, da pride zavito, na ožjem pa se stisne, da v usta in piha skozi. Vendar ker je mleček je tudi grenko, ampak nič narobe, spluvaš ven vso grenkobo in naprej igraš.

Se še spomnite pojoče travice? Risanka je bila. Ko je človek povedal resnico in pihnil vanjo je pojoča travica zaigrala. Zelo poučna risanka. Ali veste, da obstaja res pojoča travica in jaz znam igrat nanjo. Vsak lahko igra nanjo, saj je čisto preprosto igrati. Primerno travico daš med palca, da je napeta, ter pihaš tam, kjer je največ prostora. Kmalu pride glas, če le narediš pravilno. 

Toliko zvokov iz narave in naravnih zvokov in vi nam govorite, da so umetni glasovi in umetna glasba edina pravilna. In glasbenik je enino tisti, ki pravilne tone določi tistim pikicam na notnem črtovju. In to naj bi bil posluh za glasbo. To je pumpanje neumnosti v glavo. Glasba je naravna in je v naravi in če bi ljudje najprej spoznali glasbo narave in potem prešli na umetno glasbo, bi bilo več nadarjenih ljudi. Poizkusite, mogoče vam ne bo žal.