Jadram v obdobju med dvema nevihtama, ko je tako mirno, da ne čutim niti mojega srca. Samo včasih me zaboli srce, ter solze bi mi rade stekle po licu, čeprav še toliko manjka do njih, da jih ni mogoče napovedati. V tistem trenutku nekdo pomisli name in prične se mi kolcati. Saj ni tako hudo, sem pa opazila, da resnično, ko nekdo misli name, da se mi prične kolcati. Kolcanje kmalu preneha in zapadem nazaj v tisti ritem, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Ali bi se raje jokala, ali naj se pričnem smejati. Smeh sploh ni potreben. Zakaj bi se smejala kar tako, za brez veze. Raje se smejim takrat, ko imam pravi, pristni razlog za to.V drugih primerih sem raje tečna in skoraj napadalno agresivna do ljudi, ki jih skoraj ne prenesem in z njimi skoraj da spregovorim besedico. O ne, lažem, zelo lažem.

Z zelo malo ljudmi govorim, skoraj z nikomur, razen danes, ko sem v času kosila imela dva neodgovorjena klica na telefonu, čeprav sem pričakovala samo en klic, vendar sem potem ugotovila, da ni bil noben klic od tiste osebe, od katere sem ga pričakovala. Tisti, iz neznane številke me je zelo presenetil. Pobrskala sem po spletu in našla številko in bila presenečena. Ponavadi sem s to osebo komunicirala ali preko maila ali pa v živo na sestankih, sedaj pa se je spomnil name in me poklical. Šlo je za poslovno področje in spraševal je glede podjetja, vendar kolikor vem, je samski in ko sem bila tam, mi je bil všeč, ko pa sem opazila, da mu nisem ok, sem te namee opustila. Ampak lepo ga je bilo slišati. No, ker se mi ni takoj javil, sem mu v tistem času napisala in poslala mail in ravno, ko sem ga odposlala, mi je vrnil klic. Kako prijetno naključje. Ampak kaj, ko ni naključij. Ojej, kaj opažam. Ko pišem to o njemu sem se pričela smejati. Ali ni to čudovito? Drug neodgovorjen klic je bil tudi od osebe moškega spola, vendar njega nisem mogla priklicat skoraj do večera oziroma poznega popoldneva. Vendar sva se dobila. Tudi klic osebe, katerega sem pričakovala sem dobila. Dogovorila sem se za sestanek in komaj čakam na dan, da spoznam osebe, ki mi bodo pomagale spremeniti svet, moj svet, da bom jaz lahko spreminjala in pomagala drugim, vendar ne na silo, ampak če bodo sami želeli, ter kolikor bodo sami želeli. 

Živim v pravljici, kjer me obdajaj pisani pastelni metulčki, ter me vodijo, kamor moram iti, da ni prevelikih preprek, da ni prevelikih skal, ter prepadov. Pazijo, da me ne zadenejo polena, katera mi mečejo pod noge. Sama pa jih pobiram in shranjujem za zimo. Imam že ogromno drv, gotovo bo ledena zima in jaz se bom grela, ljudje, kateri pa mi mečejo polena pod noge pa bodo zmrzovali, saj ne bodo imeli polen za ogenj, ker zmečejo vsa drugim pod noge. Ali mislite, da je to edini način preživetja? Ne, to je najslabši način preživetja. Zakaj ne bi grizli in se borili. Raje v boj pošiljate druge, katere potem onemogočite, sami pa svoje nasprotnike nepošteno ovirate, namesto, da bi se od samega začetka pošteno borili. 

Pa veste, svet je lep, če takega želite videti. Na svetu je ogromno priložnosti za uspeh. Vendar potrebno se je boriti, ne pa posedati in upati na najbolje, ter krasti ideje drugim, ko so že tik pred ciljem. To sploh ni lepo in nekoč se vam bo na nek način vse skupaj povrnilo. Če ne kmalu, pa malo kasneje, vendar plačilo doleti vsakega ob pravem trenutku. 

Vidite tiste oblake, ki jadrajo po nebu. Kako uživajo in se imajo lepo. Nikoli niso utrujeni. Če vsebujejo preveč vlage, jo spustijo na zemljo kot dež, če pa jih posuši sonce, pa se pojavijo spet, ko le to zaide. Čeprav ni tako. Sonce ne zaide. Sonce je vedno na istem mestu, premika se Zemlja. Le kako bi lahko pravilneje imenovali sončne vzhode in zahode, le kako? Prav tako ne obstaja poznopoletno sonce. Sonce je vedno isto. Tudi zimskega sonca ni. Zanimivo vse skupaj, zanimivo. Vendar naša čustva pa se lahko v trenutku spremenijo. Ta trenutek smeh, v naslednjem žalost, potrtost, potem spet ljubezen, toliko čustev, toliko različnih stanj nas samih, vendar vedno smo samo mi, taki kot smo, in nič drugačni. Obenem tako popolni in tako nepopolni. V enem trenutku imamo v svoji glavi toliko misli. Vendar kaj je sploh glava. Ali glava sploh misli. No, glava je samo del telesa in to tisti del, ki varuje naše možgane pred poškodbami, no ne varuje glava možganov, ampak lobanja, katera daje obliko glavi in sedaj sem tako zašla, da bom prenehala s pisanjem. Sem pa v podobnem "transu", kot na začetku pisanja.