Strup je v malih flaškah, so govorili ljudje. In tako mora biti. Ponavadi pa tudi sreča pride v po malih kapljicah, vendar ne vedno in povsod. Včasih se lahko zgodi, da srečo lahko zajemaš z veliko žlico. Nekaj podobnega se dogaja trenutno pri meni. Že pol leta se resnično trudim in delam na tem, da odprem podjetje. Začetki so težki, sploh če nimaš strank, ter začetnega kapitala. Le ta je najpomembnejši. Jaz ga nisem imela čisto nič in še vedno ga nimam, vendar se ne bojim začeti, to pa zato, ker sem spoznala dobro vilo, ki je zamahnila s čarobno paličico in moj svet obrnila na glavo. Ko da to ni dovolj, mi še nekje drugje ponujajo začetna sredstva, če le zaženem podjetje do konca meseca. To bom zagotovo naredila, saj je to moj glavni cilj. Zaradi vsega tega dogajanja sem boljše volje in to mi k meni pripelje še več pozitivnih stvari. Mogoče se spomnite, da sem pred dnevi pisala o fantu, ki me je spravil do solz (povezava do zgodbe v komentarju). Naslednji dan ugotovim, da me je dobesedno skenslal na fb, pa tudi na telefon se mi ni hotel oglašati. Začela sem ga močno pogrešati. Včeraj pa se je zgodil velik preobrat, ponovno me je dodal in sedaj sem pomirjena. Med pogovorom, kateri se je zavlekel do zgodnjih jutranjih ur mi je dajal komplimente, katere sem težko sprejemala, vsaj na začetku, ker nisem bila navajena na to. Ko mi je dal poln kup in še malo komplimentov, sem tudi te lažje sprejela. Kako se je težko navadit na stvari, na katere človek ni navajen. Kako te prvi kompliment boli, čeprav je zelo pozitiven, če nisi navajen nanj, ter se sam pri sebi sprašuješ ali človek misli resno ali te zajebava v glavo tako kot toliko ostalih pred njim. Prepustila sem se toku in ko je izrekel toliko lepih komplimentov, da jih nisem več prenesla, sem pričela razmišljati drugače in jih sprejemati in sprejemati tudi sebe, počasi ampak mislim, da bo.