Utrujenost mi ne da spati. Ne morem ne spati, za bedeti pa mi ni. Tako utrujena, da se moram najprej spočiti, da se bom lahko spočila. Da, zadnji trije tedni, ko me ni bilo nikjer in sem bila pogrešana so bili morilski. Brez vsake kondicije sem sprejela fizično delo, kjer se mora delati kar vseh 8h, če pa ti ne uspe in si počasen, tako kot jaz pa še kako uro več. Delo od jutra do večera je zame bolj psihično kot fizično naporno in sem se zato veselila dela nekje, kjer se vidi malo več sonca, vendar mi ni uspelo priti do tam. Celodnevno delo v prostoru, ki ga osvetljujejo samo luči je kot zaporna celica, zato sem se umikala in bežala iz nje in si želela biti drugje, med drugimi ljudmi, kjer se vsaj za silo vidi sončno svetlobo. Brez problema sem zdržala kakih 5, 6 ur v tistem prostoru, potem pa nisem in nisem zmogla več in sem bežala, zmanjkalo mi je vsakršne motivacije, izgubila sem moč in voljo do dela, čeprav se je delo samo še nabiralo in nabiralo. Kmalu sem pričela obupavat, ker ne bom do roka opravila delo in bom morala potegniti uro ali dve, ali pa še več. Tako ali tako mi je bilo vse brez veze, ker takrat je bila zunaj že tema, če sem imela srečo sem videla sončni zahod, zadnje sončne žarke, ki so tonili v mrak, ki se je približeval z veliko hitrostjo. Želela sem delati nekje drugje, ne samo zaradi tega, ker me delo veseli, ampak tudi zato, ker je v tistem prostoru malo, ampak res malo več naravne svetlobe. Pa tudi zato, ker če delaš z ljudmi, ki so že nekaj dosegli v svojem poklicu, se lahko od njih veliko naučiš, čeprav sem kmalu ugotovila, da tudi jaz znam veliko.

Tudi doma sem večinoma noter, v sobi pred računalnikom, vendar do mene pride kar nekaj naravne svetlobe. No, cel dan sem jo deležna, včasih več, včasih manj, vendar tudi če jo je malo, je je še vedno dovolj. Prav tako grem lahko po želji iz sobe na sonce, če se ga poželim in sem na njemu kolikor časa želim. Kako pomembna je svetloba, kako pomembno je sonce in njegovi žarki, ki te božajo. Tudi zaradi zmanjšanja sončnega obsevanja je preko zime pri nas več samomorov in depresije. Ljudem se zmanjša delovna storilnost, posežejo po alkoholu in drugih nedovoljenih substancah, k temu pa prispevajo še prazniki in hladnejše vreme. Ljudje mislijo, da jih bo alkohol ogrel, vendar se pošteno motijo. Alkohol nam da občutek toplote, vendar lahko še hitreje povzroči podhladitev. Veliko ljudi je umrlo zaradi tega, ker so se pijani ulegli na tla in so se podhladili. Tudi mladi ljudje po nočnih zabavah. Ne bom rekla, da ne pijem alkohola, ker ni res, vendar resnično ne pijem nič žganega. To pa zaradi tega, ker ne prenese moj želodec tega. Ne vem kako lahko mladoletniki zlivajo vase žgane pijače in je z njimi skoraj vse v najlepšem redu, no zagotovo morajo najprej parkrat obiskati urgenco zaradi izpiranja želodca, vendar zakaj če jim rezultati niso všeč še vedno nadaljujejo s popivanjem. Sama nisem nikoli pila in kadila in ne vem kako sploh gre to. Ampak to sploh ni pomembno, mene skrbijo sedaj druge stvari, o katerih je bolje ne govorit.

Včeraj mi je uspelo končno pospravit moje rožice, ki imajo same pozitivne lastnosti na prostor za prezimovanje. Te moje rožice se imenujejo začimbe in dišavnice, da ne bo pomote. Citronko sem spravila v kurilnico in upam, da bo preživela tako, kot iz lani na letos. Tudi ostale rastlinice sem dala na isto mesto kot lani. Vse so v odličnem stanju. Razen cimetova aroma, katero bi morala prej spravit v sobo, saj je čisto rjava in uboga. Upam, da se kmalu popravi. No, v resnici ne vem kako se ta rastlina imenuje. Na etiketi piše cimetova aroma, če pogledaš latinsko ime, naj bi bil kardamom, kaj je v resnici pa žal ne vem. Upam pa, da se spravi k sebi. Prav tako ne vem, kam naj pospravim ananasov žajbelj. Lani sem ga imela zunaj in je obual nad prvim spustom temperature, pa tako lepo rdeče cveti, ravno sedaj, na jesen. Za zdaj naj bo v verandi, družbo pa mu dela ena od dveh stevij.