Vsak dan smo v stiku z večjim številom ljudi. Ti stiki so v realnem svetu ali pa tudi v digitalnem svetu, to je preko FB, blogov mailov, tudi telefonski pogovori. Večina pogovorov mine v miru, se pogovarjamo nevtralne stvari, se strinjamo s sogovornikom, ter tako dalje. Vsake toliko časa pa se pride do kakih pogovorov, kjer pride do nestrinjanja in konfliktov. Vzroki in povodi so različni, vendar vsem je par stvari skupno.

Do konfliktov v naši glavi pride, ker slišimo ali preberemo nekaj, kar se ne sklada z našimi prepričanji, pa če so realni ali ne. Poleg tega je velikokrat tako, da stvari ne preverimo, ker je ne moremo ali nočemo. Prav tako pa velikokrat stvari ne preverimo, tudi če verjamemo neki stvari in jo posredujemo naprej. Takrat nismo mi avtor tega, vendar odgovornost vseeno pade na naša ramena in moramo vseeno stati za sedaj našimi besedami, čeprav nismo avtorji teh besed. Namesto, da bi resnični avtor prevzel odgovornost, moramo namesto njega prevzeti odgovornost mi. To ni samo v vsakdanjih pogovorih, to je tudi v politiki in medijih. 

Vsa ta pravila in zakoni nas omejujejo in hkrati dovoljujejo nekomu početi nekaj, kar je v nasprotu z zdravo pametjo in dobro za vse. Če pa kdo ugotovi nepravilnosti, pa človek, ki dela te nepravilnosti išče izgovore v pravilnikih in išče izgovore in prelaga odgovornost. Zakoni niso krivi, da nekdo pije in napiha, ter ga ustavijo, edini, ki je kriv je tisti, ki se je z zavedanjem, da je pil usedel v avto. In nihče ni več ali manj, vsi so samo ljudje in vsi morajo nositi odgovornost. 

Poleg tega so tudi ljudje, ki z razširjanjem laži iščejo pozornost, saj ko jim bo nekdo nasprotoval in se bo on branil, se bo število bralcev in komentarjev povečalo in bo zadovoljeno njihovi potrebi. Taki ljudje so povsod, čeprav verjamem, da se bodo nekateri našli, ne obsojam nikogar, ker sem tudi sama imela probleme ziskanjem pozornosti in to negativno vpliva tako name, kot na ostale ljudi okoli mene. Priznavam, da se mi to še vedno pogosto dogaja, da iščem neke vzroke, da bi se pritoževala, da bi me drugi božali in carkljali in me tolažili, vendar to je moj problem, ne njihov. Sama moram pogledati vase, se odločiti kaj hočem in ali hočem živeti, ali životariti, kot to počne veliko ljudi. Meja med živeti in životariti je hkrati tanka in velika. In ko se začneš zavedati razlike, potem lahko prideš iz ene strani na drugo. 

Vendar kako priti do tako opevanega življena. Kot sem že omenila, je prevzemanje odgovornosti pomembno, potem stanje za svojimi besedami, realen pogled na svet. Pa še to, realnost je samo ena, ni različnih pogledov na realnost. Če je nekdo ubit je ubit od nekoga. Vse interpretacije in dojemanja niso realnost, realnost je samo ena in to je, da je bila ena oseba od druge ubita zaradi določenega razloga, lahko pa tudi brez razloga. Kje je realnost, kjer je resnica, kje je spejemanje in odgovajanje za svoje besede in dejanja. Ne, niso svetovni voditelji krivi za migracije, ni kriv denar, kriv je vsak posameznik, ker to dopušča. Poglej kaj se dogaja okoli tebe, ter ugotovi kako lahko se sam spremeniš, da se bo spremenil tudi svet. Lahko predlagaš nekaj novega, učiš sebe in učiš druge. Bodi zgled, prevzemi odgovornost, tudi ti si državljan sveta, obnašaj se tako.