Članek
Ne boj, mesarsko klanje
Objavljeno Apr 23, 2016

Aja-tutaja, zibka se maja, v zibki pa dete, mirno že spava, aja-tutaja.

In potem začne padati, najprej iz ene, potem iz druge, ko je premoč iz ene, se pokliče še tretjo in še kako stran mogoče in nazadje pride pravi boj, ne boj, mesarsko klanje.

Verjetno veste o čem je govora. O teh tako zanimivih prepirih. Da, vem da se je dogajal tudi danes, venda sem sezadržala, ker nisem bila nikjer omenjena, vsi prepirljivci pa so bili polnoletni. Verjetno velika večina ve s kom držim, ter mogoče tudi zakaj s kom držim. Ljudi, vsaj nekatere poznam tudi osebno ali se na privat pogovarjam z njimi in vem kakšni so. No, sama sem se v zadnjih dveh letih odkar sem tu enmalo tudi spremenila. Nisem več tako konfliktna, čeprav pridejo tudi taki trenutki. 

Sedaj pa kaj želim povedati. Ko berem prepire v katerih ponavadi nastopajo vedno iste osebe opažam, da so nasprotniki vse drugo, kot ljudje. Verjetno bom tudi jaz oz ta blog napaden kot da nič ne vem, da naj se ne vtikam iz strani ene izmed teh oseb, vendar to je problem te osebe, ne moj.

Dragi moji. Zazrite se malo vase in imejte se za vredne sebe. Z žaljenjem drugih, poniževanjem, kreganjem in tako dalje kažete samo svoj pravi obraz, ne pa obraza, kateremu so žalitvein kletvice in ostale pritikline namenjene. Tudi jaz sedaj nočem biti pametna in svetovati. Mogoče boste rekli, da jaz sem itak nič, ker sem šele 2 leti v blogarskih vodah, venar nisem. Moja blogarska pot se je začela pred leti, mislim, da tudi na eD-ju, vendar zaradi neprimernih komentarjev in žalitev in ne vem česa vse sem se raje odstranila in šla drugam. No, prve objave na spletu, ki še vedno obstajajo segajo v leto 2007, torej od takrat enkrat blogam. Tukaj še dokaz

 Poleg tega zadnji 2 leti pišem blog, ki opisuje mene, mojo rast, razvoj, moje porbleme in tudi rešitve. Poleg tega zadnje leto pišem še blog, ki ga sama imenujem dnevnik, kjer predelujem veliko stvari, katere me težijo in jih tudi rešujem. Nekateri so dvomili, se mi smejali, govorili, da je bedarija, vendar so že prvi spreobrnjenci, ki rečejo, da čepav nisem verjel, so vidne spremembe. Vem, da je moje pisanje in predelovanje stvari za nekatere še vedno bulšit oz prazno nakladanje. Vendar sem v tem času dojela, da četudi s sočlovekom ne mislita enako, ga ej potrebno poslušati in podati razlago svojega mnenja na način, da ga sogovornik razume in sčasoma lahko prideta na skupno točko. Poizkusite in videli boste, da to drži.

Tudi sama sem včasih na koga tako jezna, da bi se ga najraje fizično lotila in se komaj zadržujem, čeprav sem včasih že fizično obračunavala, ne ravno tepla, ampak pritisnila tam, kjer boli (ne mednožje), ampak vrat, rame, pa to. Veliko ljudi ima namreč bolečine v vratu in ramenih. Nameč nosi na njih vse svoje probleme, težave, vero. Sprostite se, zadihajte in spustite prtljago, ki vas ovira. Lažje boste prenašali druge in sebe. In dokler se ljudje sami sebe in med sabo ne bomo prenašali, se bomo starali in umirali. Mogoče je res, da smo ljudje narejeni, da živimo večno, vendar s takimi odnosi, kot jih imamo sedaj do sebe in med sabo, nam ne preostane drugega, kot da živimo dokler nam je usojeno. 

Ne prepirajmo se, ker to škodi še najbolj nam samim. Bodimo prijazni do drugih in tako bodo tudi drugi prijazni do nas.