Če v bodoče ne boste od mene slišali nobenih besed več, to bo pomenilo, da so me umaknili tisti, o katerih želim spregovoriti.
Lahko, da me bodo samo strpali v norišnoco in me obdolžili, da se mi je zmešalo pa blebečem izmišljotine in neumnosti.
Lahko, da boste vsi veseli, da so me končno umaknili s scene, saj sem trn v peti vsem vam z mojimi pridigami o »grehih« zaradi katerih trpimo in ker nikakor nočem sprejeti vaše »čudovite« kapitalistične mojstre, čigar manipulacijam in lažmi nasedate.
Če pa se premislite in se mogoče le rodi v vas želja, da me rešite, potem boste preverili vse to o čem bom pisala.
Za začetek prebereite knjigo Vesne V. Godine: »Zablode postsocializma« (dobite jo v e-obliki preko Biblos-a). Priporočam tudi knjigo »Oblast manipulacije«.
Po tem pa poiščite ljudi – saj so nekateri še živi, celo politično aktivno (npr. Avšič, mislim, da tudi Vizjak) ki lahko pričajo in lahko potrdijo mojo pripoved - če jim bo bolj pomembna resnica in dobro slovenskega naroda od lastnih, navideznih interesov. So tudi še drugi, kot je takratni vodja TO in še marsikdo. Številni so prezgoraj umrli – kot tudi moj mož - zaradi stresa, ki so ga doživeli. Marsikdo pa se bo raj izogibal spominjanja na te hude čase, ki so jih morali pretrpeti in je vprašanja, ali bodo v svojem obupu (in strahu) le našli moči da se spominjajo in tudi pričajo o teh dogodkih.
Če začnem s svojim besednjakom, potem moram povedati, da je ena mojih najhujših hudobij zagotovo to, da sem molčala 20 let o resnici, ki je tudi bil vzrok zaradi katere je Slovenija zašla na krive poti in od nje ni postala Švica.
Nisem bila nič boljša od vas, ki vas kritizirem, da nočete priti do najbolj konkretne resnice in uzrokih vaših težav temveč se umikate v rožnate oblake in računate s tem, da bo nekdo drugi vse uredil tudi za vas. Tudi jaz sem hotela vse odmisliti, v upanju, da se bo že kako rešilo vendar je prišlo na plan s polno močjo s to epidemijo in z novo vlado. To pa pomeni, da je skrajnji čas, da naredim svojo obveznost in lekcijo. Saj o tem o čem sem vam obvezna govoriti ničhe drugi ne zna in tudi ne more, ker je to moj popravni izpit, moja naloga in lekcija.
Moj izgovor je bil ta, da se nisem čutila dovolj močno in nisem bila sposobna tako stopiti ven, da bi moj glas le bil slišen preden bi me potacali.
Jaz se nisem nikoli ukvarjala s politiko. Tudi vesti me niso zanimale. Bila sem obsedena s svojim poklicem – kot sem o tem že pisala (Več o meni)
Moj pokojni mož je bil Attila Toth, roj 28. okt. 1952. Po narodnosti je bil madžar (kot sem tudi jaz), iz Bjlovara (Hrvaška). Bil je strokovnjak za vezo in telekomunikacijo v JLA. Po končanem šolanju je takoj začel delati kot učitelj v Vojaški šoli v Rajlovcu (Sarajevo). Zaradi svoje nadpovprečne inteligence in visoke usposobljenosti je v resnici pokrival 3 tehnična predmeta. Po činu je ostal samo zastavnik ker le ni bil tisti »klasični« vojak.
Nekje leta 1980 je uspel dobiti prekomando v Slovenijo in je bil edini strokovnjak za veze v celi Zagrebški vojni oblasti, pod čigavo upravo je sodila tudi Slovenija. Delal je v Cerkljah (pri Brežicah).
O svoji službi je zelo malo govoril. Več o tem sem izvedela, ko sem bila zraven, ko se je pogovarjal z drugimi.
Vedela sem, da je kar naprej moral na teren popravljati inštrumente in naprave, potrebne za letalstvo. Namreč, to ni bil njegov poklic niti njegova uradna obveznost. Vendar vojska si ni mogla privoščiti dovolj tehnikov, zastarele naprave so se pa kar naprej kvarile, morale so pa biti takoj popravljene. Moj mož pa je bil zelo sposoben in je obvaldal vse, kar je bilo potrebno. Zato so ga kar naprej klicali tudi za takšna popravila.
To govorim samo zato ker takrat je že Janša, ki je bil novinar pri »Mladini«, kar naprej tulil o tem kako Slovenija za vojsko plačuje preveč, ko pa ona Sloveniji sploh ni potrebna. Hujskal je tudi s tem, kako vsi oficirji imajo ogromne plače in vse dobijo zastonj.
Vse to smo celo imeli napisano na listku, kot razlogi zaradi katerih smo tudi mi v zdravstvu (morali) stavkati.
Mojemu možu so kolegi govorili, da je norec, ko je iskal prekomando iz Sarajeva v Slovenijo. Namreč, vojska je imela vsepovsod v Jugi enake plače, obračunane po činu. S plačo, s katero si v Makedoniji lahko živel kot cesar, v Bosni še spodobno, v Sloveniji si pa bil samo berač. zaradi veliko višjih cen, višjih plač (izven vojske) in višjega standarda. Za ostale dele Juge je Slovenija bila »Nemčija«.
Zdravniki smo se pri višini plač kregali s prosveto okoli zadnjega mesta. Namreč, strokovnjaki drugih poklicev, z ekvivalentnimi kvalifikacijami, kot smo jih mi imeli v zdravstvu, so imeli veliko višje plače, kot so bile naše. A plača mojega moža zadnjih nekaj let pred vojno je bila samo 1/5 moje! Bila je manjša, kot je bila plača naše snažilke v Zdravsteni postaji v Kostanjevici na Krki.
Takrat nekjer je bil Markovič, ki je nekakor spremenil kurs, tako da smo za naš denar dobili več valute, kot prej.Takrat smo šli prvič v Avstrijo pokukati kako je tam.
Najin sin se je ukvarjal z modelarstvom in je silno želel en motorček za svoje letalo, ki ga je sam naredil. Mogli smo pa ugotoviti, da je en takšen mini motorček koštal veliko več, kot letalček z malo drugačnim motorčkom. Zato se je najin sin moral odpovedati svoje življe s tem, da bo že ta slabši motorček postavil v svoja letala.
Takrat sem SLUČAJNO ugotovila, da smo za te mali in preprosti letalček plačali toliko kolikor je bila MESEČNA PLAČA MOJEGA MOŽA—sposobnega in edinega strokovnjaka veze in telekomunkacije v celi Zagrebški vojni oblasti!!!
Sam o tem ni govoril. Saj vemo kakšni so moški (celo še danes). Zelo težko prenašajo, če jim žena ima višjo plačo od njihove. Vendar tukaj je bilo še veliko hujše. Saj, kot je potem mož povedal, ni bilo ne enega oficirja, ki bi imel večjo plačo kot njegova žena. Tudi komandant letališča jo ni imeli, čeprav je velka večina teh žena imela samo srednjošolsko izobrazbo in so delale v administracijah. Janša in njem podobni so pa hujskali narod, kako oficirji bogato živijo in vse imajo na razpolago in vse jim je postlano.
Neki sosed nas je celo napadel, naj še za njih nabavimo cement (ker takrat ga se je težko dobilo a vsi smo gradili) ker so bili prepričani, da moj mož to kar tako dobi. Našim znancem in prijateljem smo morali pokazivati odrezke moževa plače, da jim dokažemo, kako je ta plača bedna in nikakor takšna, kot so trajbali v vseh medijih.
Ker se je že pripravljala sprememba, sem predlagala možu, da namesto nadstreška za avto le naredi trdo stavbo, kjer bi lahko jaz imela svojo privatno ordinacijo.
Takrat se ni kupovala »hiša na ključ«. Mi smo pa imeli manj kot kar drugi (pa še moja starša sta naju prevarala). Tako je hišo gradil moj mož. Vse v njej (razen kletnega dela in zidarije) je on naredil. Od ploščic, preko kalaizacije, vodovoda, elektrike in centralne. Zato smo hišo gradili 25 let a za moža se gradnja končala z njegovo smrtjo (22.avgust 1999).
Torej, tudi za dograditev je moral sam poskrbeti. Zato je šel v Savinjsko dolino po les za grušt.
Ko je zvečer prišel domov (potem ko je les že odpeljal na žago), sem mu povedala, da so ga čez dan klicali iz službe.
Seveda, takoj je poklical. Moral je iti na neki dogovor. Tega je bilo tudi sicer večkrat.
Poklical me je, da bo ostal dežurati, pa da bo lahko drugo jutro že zgodaj šel na žago obdelovati les...
Drugo jutro več ni mogel napustiti letališča ker naj bi "JLA napadla Svlovenijo«.
V Kostanjevici je bil en upokojeni oficir, ki je bil moj pacient. Njegov sin je bil »građansko lica u službi u JNA«. Ta stari gospod mi je povedal tiste dni, da je tudi njegov sin bil poklican na letališče takrat, ko je bil tudi moj mož. In tudi on se je odpravljal. Vendar je na poti srečal svojega kolega, ki je bil v TO-ju in mu je kolega povedal, naj ne gre, saj bo naslenje jutro vojna.
A ni to malo čudno, da moj mož, ki je prisluškoval telefonom in skoz bil na liniji, ni vedal, da bo »JLA napadla Slovenijo«, a en (pa ne vodilni) iz TO-ja pa je vedel?!!!
Če bi to bilo res, da bi JLA napadla Slovenijo, to bi vedel moj mož. Lahko bi rekli, da je vedel pa ni povedal. Vendar takrat zagotovo ne bi šel po les. Namreč, les je bilo nujno potrebno takoj obdelati sicer bi propadel. Tako da sem jaz morala klicati pomoč in organizirati, da se les obdela.
Če bi to bilo res, on zagotovo ne bi šel takrat v službo in ne bi sprejel da to noč dežura saj niti najmanj ni bil vojaški tip človeka. Saj tisti, ki takrat niso bili v službi (ker pa ni bil njihov "šiht") so prikazovani kot Slovenski domoljubi, ki so sabotirali vojsko. Ostali pa, ki so tisti dan bili v kasarni, pa kot izdajalci.
Če bi bilo res, bi vedel, in če bi vedel bi zagotovo posrkbel za nas, saj najina otroka sta bila stara 11 in 13 let. Zagotovo bi nas poslal svojim staršem v Bjelovar ali v Madžarsko našim prijateljem »na obisk«.
In če bi to bilo res, ne bi ga nahrulili v Zagrebškem vojenm centru da ni prišel po nekaj in so bili silno presenečeni, ko jim je povedal, da je v Sloveniji vojna in da je TO blokiralo letališče, ker o tem, v vojaškem centru za veliki del Jugoslavije, niso vedeli ničesar!
In če bi to bilo res, a mislite da bi ta blokada letališča lahko ustavila letala, ki bi vzletela in s nekaj izstrelkov uničila ves slovenski TO?
Saj so članom TO-ja šele po vojni pokazali kje so bili rezervoarji kerozina v Leskocu pri Kršem, ker tudi to niso vedeli. A Jerič, šef letalcev je javil v Beograd, da ne morej vzleteti ker je TO zasedel rezervoarje.
Če bi to bilo res, mislite, da bi lahko ustavili mojega moža, ki je bil v helikopterju in bi moral javiti tenkom koordinate kjer so se skrivali člani TO-ja? Naši znanci in prijatelji so bili zaprepadeni, ko jim je mož pozneje povedal točno lokacijo za vsakega kjer so se skrivali. Saj laiki v TO-ju niso mogli pretentati strokovnajka.
Tista granata, ki so jo izstrelili na letališče in s katero so se tako silno postavljali, da so s tem premagali vojsko, skoraj traga ni pustila na pisti. Mogli so se spustiti na vse štiri in otipavati beton, da bi našli komaj opazno udolbino, ki jo je pustila ta granata.
In da se je vmešala vojska iz Beograda je bilo normalno. Saj so slovenksi teroristi napadli Jugoslavijo in vojsko. Namreč, problem niti v enem momentu ni bila odcepitev Slovenije. To bi lahko šlo bez problema. Nihče ni nameraval napasti Slovenije.
Vendar so prišla letala iz Zadra (najbližje letališče) da bi branili domovino od razdiralcev.
Moj mož, ki je ves čas bil na linijah, je opazil letala nad Cerkljah in ujel njihov pogovor. Ker so se dogovarjali v šifrah, mogel je poklicati Jeriča, ki je bil komandant letalcev. On je odvozlal šifre. Namreč, naloga teh letal je bila izbombardirati 5 glevnih mest v Sloveniji.
Jerič jim je upadel v linijo, kot da bi bil odgovorni iz Beograda, in povedal, da je napak odpovedan. Upal je, da dokler bodo odkrili njegovo prevaro, bo diplomacija mogoče le nekaj že naredila.
Torej, če ne bi bilo mojega moža in Jeriča, Slovenija bi bila v ruševinah s številnimi žrtvami. To je hotel Janša. Pa so mu prekrižali poti.
Sedaj pa hoče nadoknaditi »nepravdo« ki so mu jo nardili moj mož in Jerič.
Torej, in TO in oficirji na letališču v Cerkljah (verjetno pa duti drugod) so se z skupnimi močmi borili PROTI JANŠI. Ki kljub temu da je dobro vedel (saj bil je na odgovornem položaju) kako vsi sodelujejo, je terjal napad na letališče. In nihče ni vedel, kako naj se obnaša in kaj lahko pričakuje.
Ker je Brežiški TO imel dovolj razuma, te neumnosti niso naredili. Zato so padli v nemilost pri Janši.
Janša je hotel žrtve da bi poveličeval sebe. Hotel je obesiti glave kot trofejo na svojo steno. In mu ni bilo mar za Slovenijo.
Ker je moj mož bil radioamater in tudi doma smo imeli v dnevni sobi odprto radio postajo, veliko pogovrov sem slišala, seveda ne vse. Namreč, moj mož je ves čas održaval vezo s svojimi kolegi radioamaterji od zunaj in s TO in so se dogovarjali o vseh ukrepih.
Trajabali so tudi o "flmskih" pobegih nekaterih.
Ja takrat so na ograjah že bili specialci iz Niša. Ko pa je nekdo hotel »pobegniti ven, ALI TUDI NOTER« so jih poklicali na »politični sestanek« da bi ta, ki se je nameraval sprehoditi skozi ograjo, lahko to nemoteno opravil.
Namreč, letališče so napuščali samo tisti, ki več niso mogi z živci vse to izdržati ali pa so imeli nujnih opravil (kot npr. iti po sina, ki je služil vojni rok na drugem koncu Jugoslavije in ga pripeljati domov). Vsi tisti, ki so se opomogli ali obavili kar je bilo potrebno, so potem »zbežali nazaj noter na letališče«.
Pri nam doma sem slišala možev odgovor znancu, ki ga je spraševal zakaj pa niso pobegnili.
Na to jim je moj mož odgovoril: »Kaj bi pa ti rekel, če bi tvoj sin bil vojak a jaz, kot oficir bi pobegnil in njega pustil notri?«
In imeli so še en razlog: če bi oni pobegnili, na njihovo mesto bi prišli vojaki iz drugih koncev Jugoslavije, ki bi samo ubogali dekrete a tudi sami so vedeli, da Jugoslovaja ima vojsko samo da se lahko brani od zunanjih napadov in teroristov, ki jo hočejo razdreti. In oni bi izpoljnevali ukaze. In ne bi žrtvovali svoja življenja da igrajo to nevarno igro z Beogradom, da bi zaščitili Slovenijo od Janšvega uničevanja.
Ko je bilo z najhujšim konec, je tudi moj mož hotel priti ven. Pa so mu v TO-ju naročili naj do konca ostane notri ker jim bolj koristi, ko je notri, kot če pride ven.
In tako mu nihče ni povedal, da je bil podan rok za prijavo v Slovensko vojsko. Ko pa je prišel ven, so ga vsi pustili na cedilu. Odklonili so ga s tem, da je zamudil rok.
To sem izvedela šele po njegovi smrti, ko sem med njegovimi dokmenti našla pismo o tem, ki ga je napisal Kučanu. Očitno, ostalo je brez odgovora.
Torej, moj mož in šef letalcev Jerič nista hoteli bežati. In hoteli sta se razkusurati z vsemi tako kot je potrebno in pravilno.
In Slovenija, pod vodstvom Janše jim je za nihove uslge tako zahvalila da so izviseli. Jerič je celo ostal brez penzije, čeprav je imel samo še nekaj meseci do upokojitve. Mojega moža so pa odkljukali čeprav je bil edini tovrstni strokvonjak v Sloveniji (pa tudi širše). Na to mesto, ki bi ga moral on zasesti so postavili nekoga, ki pojma ni imel in je vsaki dan visel pri nas, da ga je moj mož poučeval kako se treba delati.
Ostali, ki so takrat ostali zunaj—pa ne zato ker so bili »domoljubi« temveč ker takrat ravno niso bili v službi, so bili sprejeti v Slovensko vojsko kjer so pa jih zaničevali do maksimuma in se obnašali do njih kot do največjih smeti. Sicer pa so govorili, da je Janše kasarne pretvoril v hotele in porabil za vse to veliko več denarja, kot je prej Slovenijo koštala vojska.
In za novo stavko smo dobili isti letak, vendar na njem je bil prečrtan stavek o tem, da pač Slovenija ne potrbuje vojske.
No ja, vmes je Janša dobil izgovor, da saj potrebuje, ker pač se je Slovenija morala braniti od napadov.
Branitii se je morala izključno od Janšinih agresivnih in razdiralskih ciljev.
Enkar je bil Janša v Brežicah. Tudi jaz sem šla zren moža in Jeriča. Jerič mu je postavil (provokativno) vprašanje o teh zadevah. Janša pa je, na svoj—tako silno odvraten način—zaigral neumneža in povedal, da on o tem ne ve ničesar.
In to je bilo vse. Da ni vedel? Ne verjamem, vendar--zgodi se. Problem je v tem, da tudi takrat ni pokazal nikakšno zaintersiranost da bi izvedel! Odgovorni vodja države bi le moral biti zainteresiran za dogodke v njegovi državi - na edinem vojaškem letališču, od glavnega komandanta letalskih sil!.
In bi z veseljem moral častiti prave heroje v tej vojni. Za heroja so pa proglasili enega, ki je pijan norel in streljal okol in menda sam sebe zadel.
Nobenemu Slovencu ne bi padla krona z glave, če bi dali priznanje tem ljudem. Morali bi biti ponosni, da je nam, ki smo od drugod, toliko stalo do te zemlje in tudi do njene suverenosti, da so števeilni bili v stanju za njo tvegati svoje življenje. (Jerič je sicer Slovenec!)
Zato je silno čudno, da neki vodja države,ki se tako postavlja, v popolnosti zanika tudi obstoj teh ljudi, ki so takrat držali položaje v godlji, ki jo je Janša zakuhal.
Po vojni je moj mož postal zagrenjen.
Moja hudobija do njega je bila, da nisem dojela rezsežnosti njegovega trpljenja.
Kako sem šla svojo pot ozaveščanja, sem to vse bolj dojela. Takrat sem to zgodbo hotela dati naprej. Na sploh pa, ko se je Janši zaradi Patrie začel stistkati »štrik« okoli vratu. Hotela sem še to dodati, da bi ga dokončno vrgli s scene. Vendar se nihče ni odzval. Ne spominjam se več natančno, mislim, da mi je en odvetnik—edini, ki je bil pripralvjen zastopati oficirje ki so jih na takšen sramoten način odbacili, povedal nekaj o političnih mahinacijah.
Pozneje sem spet poskušala. Obračala sem se na ljudi, ki so bili uplivni in tudi izdali kritične knjige o prteklosti. In sem bila silno presenečena, da se nihče od njih ni odzval.
Skoz, do pred kratkem sem bila zelo naivna in niti v najbolj drznih sanjah ne bi pomislila, kakšne mahinacije vse obstajajo. Na to pa sem začela brati v knjigah...
Sedaj pa berem knjigo Vesne Godine..
O svojih spoznanjih, ki sem jih dobivala zahvaljujoč ozaveščanju, čigavo izhodišče nikakor ni bilo v zvezi z političnimi zadevami, sem mislila da so le paranoična in da le ne more biti tako hudo. Ugotavljam pa, da so vsa bila ne samo resnična temveč da je resnica veliko bolj huda kot sem jaz, na podlagi spoznanj to mislila.
Na sploh sedaj, ko vidim kaj se dogaja in vidim Janšo ki ponovno jemlje oblast v svoje roke in hoče prodati Slovenijo do konca in nadoknaditi to, kar je »zamudil« zaradi takšnih »nesramnežev« kot je bil moj mož in Jerič.
Seveda, tudi teh nekaj dni »vojne« je marsikdo izkoristil za svojo slavo. Tudi to noče videti, kako se smešimo pred svetom, ko pa od zunaj vidijo drugače kot si mi tukaj domišljamo. Nismo nič več kot pritlikavi petelinček (»Cvergeljček«), ki se pomembno postavlja na svoj kup gnoja in ponosno kikirika, kot da Sonce izhajalo samo zaradi njega.
Na sploh sedaj, ko berem knjigo Vesne Godine, se mi je zasvetilo zakaj sem tudi jaz izvisela v Zdravstvenem domu.
Ne samo da sem bila izdajalec medicine ko sem se začela zanimati za homeopatijo. Bila sem tudi neprijatelj. Na to nisem nikoli mislila, dok nisem od Godine prebrala o čistkah in lovih na čarovnice. Janša in njegovi so umakali vse, ki jim niso bili po volji, oz. tiste, ki bi lahko kar koli povedali drugače, kot je Janšina uradna politika to hotela videti in hotela da tudi drugi tako vidijo četudi ni bilo res. Kot piše Godina, izgovor za umik motečih je bil (kot je ostal tudi danes), da so pripadniki starega sistma.
Torej:
- sprožiti vojno, ki niti slučajno ni bila potrbna niti opravičena. Slovenija, če je že to hotela, bi se lahko osamosvojila tudi bre tega.
- Inscenirati, da je vojska napadla Slovenijo, ko pa je v resnici TO napadel vojsko.
- Po tem hoteti še veliko več žrtvi, s tem obdolžiti JLA za razaranje in napade, ki jih ne bi bilo, če ne bi manipulatorno to speljali tako, kot so.
- Po tem pa izročiti Slovenijo temu in takšnemu kapitalizmu, ki jo Godina strokovno opisuje v svoji knjigi.
- Prodati celo Slovenijo in sedaj, za epidemijo, kot za paravanom, skriti nadaljnje hude manipulacije. To pa je, kot o tem tudi Godina (bolj strokovno) govori: neolibaralizmom nadaljevati v totalno zasužnjevanje.
Pri tem postaja vse bolj jastno to, kar sem v spoznanjih že pred leti dobila: da je vse izgledalo super—vendar samo do tega momenta, dokler niso zrušili še zadnji steber socialne države. Po tem pa se vse vzame saj ni več nikogar, ki bi lahko branil narod od tega, kar mu počno.
Ker se ne ukvarjam s politiko, ker ne spremljam dogajanja, ker mi je vse ta politika, ekonomija in podobne zadeve »španska vas«, le nisem upala v polnosti verjeti svojim spoznanji na to temo.
Kurajžo mi je dalo najprej knjiga Vesne Godine, in še neke druge. Oni so mi bili dokazilo, da moja spoznanja le niso paranične izmišljotine.
In z druge strani pa sem skozi te knjige in tekste dobila dokazaila tudi o tem, da drugi nivo res obstaja in da ozaveščanje po metodi TOT res deluje in človeku da pravo znanje in prava spoznanje tudi o področjih, ki ne sodijo v njegovo stroko.
Jaz sem pa ves čas čutila, da moram pridet ven s to resnico. Mislila sem, da samo moram rehabilitirati svojega moža in številne druge, ki so izviseli in čigavo življenje je za vedno uničeno zaradi Janšove politike. Sedaj pa sem dojela, da je to priznanje tudi zaradi moje lastne lekcije. Če zaradi drugega na, pa zaradi tega, ker se tudi jaz moram držati pravila, ki jih vam govorim.
Namreč, za vsako zamero je tudi neka hudobija. Tudi to ni pomembno ali je ta, komu zameramo res hudobec ali pa ne. Saj za svoje trpljenje vedno smo na neki način sami krivi. Hudobija je tudi to, zaradi česa smo drugemu dali možnost, da se izživljava nad nami.
Tudi o tem govorim, da večino žlehtnob lahko predelamo, ko jih zaznamo in brez, da bi ti bili na površini.
Nekatre zadeve pa ne moremo predelati. Tako tudi jaz, svojo zamero do Janše in potrebo spregovoriti nisem uspela predelati, čeprav se že 20 let trudim. Zato, če hočem to pot speljati do konca in se znebiti svojih hudobij, moram izpeljati, to, kar že 20 let sili iz mene ven, čeprav se zavedam, da je lahko nevarno. Ker šele tako bom lahko spregledala do konca in to tudi predelala.
Če jaz tega nisem v stanju narediti, nimam pravice od vas pričakovati, da bi vi naredili svojih lekcij.
Kritika drugih ni končna rešitev, tudi če je 1000% resnična.
Dati ven, je samo vmesni korak, da bi lažje videli in dojeli, kaj je naša hudobija v tej igri. Ker šele na ta način lahko stopimo naprej.
Jun 01, 2020
