V ponedeljek, 25. listopada 2024, je v dvorani Slovenske matice v Ljubljani potekal znanstveni posvet Slovenija – poimenovanja in pojmovanja skozi stoletja. Ob 180. obletnici prve javne rabe modernega imena Slovenija.

Ni povsem jasno, kako je lahko prišlo do naslova oziroma podnaslova »Ob 180. obletnici prve javne rabe modernega imena Slovenija«, saj je moderno ime Slovenija mnogo starejše, bilo pa je tudi že v javni rabi več desetletij, celo stoletij preden je slovenski pesnik Janez Vesel Koseski javno objavil pesem Slovenja cesarju Ferdinandu, dne 4. 9. 1844. Od tega dne je res preteklo 180 let, vendar so ime Slovenija javno uporabili že davno pred tem.

Naj naštejemo nekaj avtorjev, ki so to ime javno uporabili že pred letom 1844:
Valentin Vodnik v pesmi Slovenija zveličana (med 1812 – 1816)
Jurij Grabrijan v pesmi Krajnska Slovenija (1823)
Jakob Zupan v nemško pisanem časopisu Carinthia (1831, Etymologie der Namen der Flüsse in Kärnten, Nr. 16., str. 67-68)
Jurij Venelin v svoji rusko pisani knjigi Starodavni in današnji Slovenci (O Sloveniji je pisal že leta 1834, knjiga je izšla posmrtno leta 1841).

Ime Slovenija v slovenščini (Slovenia) in v nemščini (Slovenia) so v letih 1810, 1811 uporabljali v medsebojnem dopisovanju Janez Nepomuk Primic, Valentin Vodnik in Urban Jarnik.

Poseben primer predstavlja ime Beneška Slovenija kot ime dežele, celo države znotraj Beneške republike. Ime je bilo znano v ohranjenih zgodovinskih virih od dne 10. 10. 1401. Kot avtonomna dežela, tudi država je bila ukinjena leta 1805, ko so Francozi premagali Avstrijo in ji odvzeli Beneško.

Najstarejša znana oblika imena Slovenija v slovenščini po našem vedenju sega v obdobje Primoža Trubarja in slovenskih protestantov, vendar ne pripada njim, marveč prvemu slovenskemu zgodovinarju in piscu prve štajerske knjige Kronika vezda znovič spravljena kratka slovenskim jezikom izdane v Lublani leta 1578. Njen avtor je Anton Antol Vramec, rojen v Ormožu, ki je bil katoliški duhovnik v Brežicah ter zatem kanonik v Zagrebu in Varaždinu v tedanji Slovenijeh (Szlovenieh) ali Slovenskemu kraljestvu. To deželo je namreč strogo ločil od dveh sosednjih dežel: od Horvateh in od Vogreh. Sleherniku je povsem jasno, da je Horvateh – Horvatska, Vogreh pa Ogrska. Gre zgolj za nekoliko različno končnico imena dežele, kakršna je bila v rabi v 16. stoletju na Štajerskem in v Bezjaški Sloveniji. Vsekakor pa je bilo ime nesporno zapisano v slovenskem jeziku in je torej domače slovensko.

Žal o tem razpravljavci na znanstvenem simpoziju v Ljubljani niso govorili, saj kot kaže ne poznajo knjige z naslovom Starodavno ime Slovenija, ki je izšla leta 2021 v sklopu serije knjig s skupnim naslovom Sloven(c)i in Slovenije. Seveda je to velika škoda, po svoje pa je tudi čudno, saj bi razpravljavci morali poznati navedeno obsežno monografijo, ki je v celoti podprta z viri in slovstvom, njen obseg pa je večji od obsega predstavljene vsebine vseh razpravljavcev na znanstvenem simpoziju skupaj.

Posvet so soorganizirali Študijski center za narodno spravo, Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino, Slovenska matica, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije (Nova univerza) in Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja.

Razpravljavci so bili Janez Höfler, Tomaž Lazar, Vanja Kočevar, Boris Golec, Renato Podberšič, Igor Grdina, Aleš Maver, Andrej Rahten, Jurij Perovšek, Igor Kaučič in Helena Jaklitsch, sami doktorji in profesorji ter kancler Društva Heraldica Slovenica Anže Hobič.

V prostorih Matice slovenske so referenti spregovorili o »prehodu od slovenske dežele do Slovenije«. Posvečali so se poti, ki naj bi jo Slovenci prehodili do uveljavitve imena Slovenija. Razmišljali so o pojmu Slovenija od srednjega veka preko zgodnjega novega veka do razsvetljenstva, ter do narodnega preporoda in programa Zedinjene Slovenije, vse do udejanjenja Slovenije v Kraljestvu SHS in v Jugoslaviji, pa do samostojne države Slovenije.

Janez Höfler: Od Sclavinie do Sclavonie: o pojmu Slovenija v srednjem veku

ddr. Janez Höfler

Prispevek ddr. Janeza Höflerja je prebrala Ignacija Fridl Jarc, ki je pojasnila, da je latinski termin Sclavinia z različicami Sclavenia, Sclavonia itd., sposojen iz grščine, in je pomenil deželo, v kateri so prebivali Slovani.

V resjedi je ime Slovenija/Sclavinia/Sclavonia zajemalo dežele od Baltika pa vse do Stare planine/Balkana.

V posameznih primerih je po mnenju referenta pomenil tudi deželo, poseljeno s Slovenci. Takšni primeri so zapisi imena Sclavinia že v listinah cesarja Ludovika Pobožnega, kralja Karlmana ter kralja in cesarja Arnolfa Gorotanskega v 9. stoletju. Sprva naj bi to ime pomenilo Karantanijo, kot dokazuje znameniti spis Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (870), nato pa tudi združeni Karantanijo in Spodnjo Panonijo.

Ob tem je potrebno pritrditi ddr. Janezu Höfler, ter dodati, da v srednjem veku Slovani dejansko niso obstajali, marveč so tedaj živeli naši predniki Sloveni, ki so deželi Sloveniji tudi dali ime. V nasprotnem primeru bi se dežela imenovala Slovanija, pa se tako nikoli ni imenovala v nobenem izmed slovenskih jezikov. Seveda so se tuje različice zapisov imena Sclavinia, Sclavenia in Sclavonia nanašale tudi na Slovence in njihove dežele v ožjem smislu, kajti imeni Sloveni in Slovenci sta dejansko soimeni, kar dokazuje tudi Trubarjevo, Dalmatinovo in Vramčevo pisanje. Vsi trije pisci so v 16. stoletju za naše neposredne prednike uporabljali obe imeni oziroma soimeni.

Od 11. stoletja dalje srečujemo v tujem jeziku zapisan termin v Slovence zadevajočih virih še večkrat, najpogosteje v obliki Sclavonia. Žal avtorju ni dobro znan nastanek imena Slovani in mu zato posledično ni bilo vselej jasno, ali je s tem imenom mišljena le slovenska dežela na splošno (slovanske dežele nikdar ni bilo in se tako tudi nikoli ni imenoval) ali pa dežela, v kateri živijo prav Slovenci. Zato se je osredotočal zlasti na tiste vire, iz katerih je razvidno, da se termin dejansko nanaša na prebivalstvo slovenskih zgodovinskih dežel Krajnske, Koroške, Štajerske in drugih.

V zvezi z poimenovanjem Slovenija – Sclavonia prihajajo pomembni viri iz kartuzijanskega cerkvenega reda. Slovenske kartuzije Žiče, Jurklošter, Pleterje in Bistra so namreč že v 13. stoletju ležale v Sloveniji, latinsko poimenovani Sclavonia, ki je bila tedaj edina tako označena cerkvena dežela in je imela nesporno slovensko prebivalstvo. V seznamu evropskih kartuzij iz leta 1510 je nastopala Slovenija/Sclavonia na isti ravni kot Avstrija, Ogrska, Moravska itd. Tovrstno gradivo dopolnjujeta pismo kapelana cesarja Friderika I., Burkharda iz Kölna, iz leta 1161 ter upodobitev evropskih narodov na freskah v cerkvi v Strassburgu iz 14. stoletja.

Tomaž Lazar: Pogledi od zunaj. Slovenski prostor in njegovi prebivalci v dojemanju poznosrednjeveških sodobnikov

dr. Tomaž Lazar

»Pozni srednji vek bi lahko označili kot formativno obdobje evropske zgodovine, ki je začrtalo temeljne poteze še danes vidnih političnih mej in utrdilo temelje nacionalne zavesti,« je dejal dr. Tomaž Lazar. Slovenski etnični prostor v tem času – in še dolgo pozneje – je bil razdeljen med več državnih tvorb, znotraj teh pa v različne upravne enote, v okviru Svetega rimskega cesarstva. Vsekakor je te razdrobljene enote povezovala pripadnost večinsko slovenski narodnostni in jezikovni skupnosti.

Na to nas opozarjajo tudi zapisi zunanjih opazovalcev, zlasti piscev iz bližnjega okolja Furlanije oziroma severne Italije. Ti so ozemlje oziroma območje na vzhodnem robu Alp, med Panonsko nižino in Istro ter jadransko obalo običajno dojemali kot del Svetega rimskega cesarstva, ki pa je vendarle imel lastno narodnostno in jezikovno istovetnost ter posebnost. Ta je bila dovolj drugačna od okolice, da je od nje izstopala kot prepoznavno samosvoje ljudstvo in narod.

Z deželami v okviru habsburškega dinastičnega območja se je pozneje ta zavet deloma umaknila v ozadje, vendar nikoli ni povsem izginila. Nedvomno se je ohranila še naprej in je zato protestantskim reformatorjem v 16. stoletju ni bilo treba umetno in na novo izumljati.

Vanja Kočevar: Od Sclavonie in Windischlanda do slovenske dežele. Integralni označevalci za slovenski etnični prostor v zgodnjem novem veku

dr. Vanja Kočevar

»Čeprav slovenski etnični prostor v predmodernih obdobjih ni bil zaključena političnoupravna entiteta, so ga nekateri srednje in zgodnjenovoveški viri označevali s horonimoma Sclavonia in Windischland kot celoto,« je dejal dr. Vanja Kočevar. Z nastankom slovenskih protestantskih knjig sta bili v drugi polovici 16. stoletja zapisani tudi slovenski različici latinskega in nemškega poimenovanja, konkretno besedni zvezi Slovenſka Deshela in Slouenske Deshele. Ti obliki zapisov najdemo v besedilih Primoža Trubarja, Sebastjana Krelja, Jurija Dalmatina in Matije Trosta, zapisani kar 21 krat. Petnajst krat pri Primožu Trubarju, tri krat pri Krelju in dva krat pri Dalmatinu ter Trostu. Zato lahko upravičeno sklepamo, da poimenovanji nista iznajdba protestantskih piscev, marveč gre zgolj za zapisa označb iz obče rabe.

H Kočevarjevim navedbam lahko dodamo, da to dokazuje tudi pisanje Ormožana Antona Antola Vramca iz leta 1578, pri čemer je bistvenega pomena dejstvo, da v njegovem primeru ni šlo za protestanta, marveč za katoliškega duhovnika in diakona. Prav zato ni mogoče reči, da gre pri uporabi teh pojmov oziroma izrazov za protestantsko terminologijo.

Vramec v svoji Kroniki (1578) sicer ni uporabil zapisa dežela/deshela, je pa zato šest krat zapisal izraz Slovenska zemla (za leta 401, 744, 1521, 1532, 1538, 1556) in dvakrat Slovenski orsag (za leti 401, 1537). Orsag je ogrski oz. madžarski izraz za deželo ali kraljestvo. Še pomembneje je, da je Vramec osem krat zapisal ime Slovenijeh/Szlouenieh za leta 280, 1542, 1545, 1552, 1557, 1564, 1570 in 1573.

naslovnica prve slovenske zgodovinske knjige Antona Vramca - Kronika vezda znovič spravljena kratka Slovenskim jezikom iz leta 1578

Enako dokazuje še ena stara kronika, ki jo slovenski zgodovinarji žal še vedno ignorirajo: Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, Pavla Ritterja Vitezoviča, ki je prvič izšla leta 1696 v Zagrebu, potem pa z nekoliko spremenjeno vsebino še dvakrat, leta 1744 (urednik Štefan Rafaj) ter 1762 (urednik Nikolaj Laurenčič).

Andrej Šiško je v svojem spisu z naslovom Slovenci, Sloveni, slovenski in Slovenija v dveh starih kronikah panonskih Slovencev, ki je izšel leta 2014 v Zborniku enajste mednarodne konference Izvor Evropejcev, naredil primerjavo in odvisnost med obema navedenima kronikama – Vramčevo in Ritterjevo.

Analiziral je 2. izdajo Ritterjevega dela Kronika aliti spomenek vsega sveta vekov, ki jo je izdal Štefan Rafaj leta 1744. Ugotovil je, da je v tej Kroniki ime Slovenci v obdobju pred našim štetjem zapisano 19 krat, pridevnik Slovinski je zapisan 1 krat in Slovenji 1 krat. Pridevnik Slovenski je v obdobju pred našim štetjem zapisan skupaj 19 krat (Slovenski Kralj 9x, Slovenska Vojska 1x, Slovenski Orsag 2x, Slovenski vojvoda 2x; Slovensko ladanje 1 x, Slovenski Narodi 1x, Slovenski varaš 1x; Slovensko kraljestvo 1x, Slovenska Zemlja 1x).
Ime Slovenci po našem štetju je v njej zapisano 56 krat, Slovenkinje 1 x, Sloveni 1 krat, Slovenje 3 krat. Pridevnik Slovenski je zapisan skupaj 96 krat (Narod 5 x; Kralj 9 x; vojska 1 x; Orsag 20 x; vojvoda 3 x; kraljestvo 1 x; Narodi 1 x; Zemlja 22 x; Zapovednik 1 x, strane 2 x; šeregi 1 x; Ban 11 x; Vice-Ban 2 x; Poglavar 3 x; Biškup 1 x; Sarmati 1 x; deržanja 1 x; jezik 1 x; Banja 1 x, oblast 1 x; Gospoda 2 x; General 3 x; Krajn 1 x).
Ritter ni uporabljal zapisa dežele ali kraljestva Slovenijeh, ki ga je Vramec uporabil 8 krat, marveč je tri krat uporabil nekoliko drugačen zapis Slovenje. Po drugi strani pa je namesto tega raje uporabljal zapis Slovenski Orsag (22 krat), ki ga je Vramec uporabil samo 2 krat.

Skupno število zapisov pojmov Slovenci (Sloveni), Slovenijeh in Slovenski pri Vramcu je 41, pri Ritterju pa 200. Zanimivo je tudi dejstvo, da Ritter v svoji Kroniki navaja slovenskega Kralja Sama, karantanskega kneza Boruta in panonskega kneza Ljudevita (Ljutevid), ki jih Vramec ni omenjal, jih pa dobro pozna slovenska zgodovina. Krajnsko in Koroško v 9. stoletju Ritter/Rafaj celo izrecno imenuje »Slovenske deržave«.

9. gruden 2024, Samo Korošec