Ko je zadnjič Brazilija igrala za medaljo na košarkarskem svetovnem prvenstvu, se je pisalo leto 1986. Država gostiteljica je bila Španija, v vročem julijskem terminu pa so si po dveh skupinskih fazah napredovanje v polfinale izborile reprezentance Jugoslavije, Brazilije, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike. Slednje so zlahka odpravile Brazilce in nato v izjemno tesnem finalu premagale Sovjetsko zvezo, ki je pred tem dobila podobno tesen polfinalni obračun z Jugoslavijo. Tekma za tretje mesto je bila nasprotno, veliko bolj enostranska. Jugoslovanska izbrana vrsta je tekmo dobila z izidom 117:91, najboljši igralec srečanja, kot tudi celotnega turnirja pa je bila Dražen Petrović. 22-letni branilec, ki je bil le mesec prej izbran na naboru lige NBA, je tekmo za bronasto medaljo končal z 23 točkami, njegov pet let starejši brat Aleksandar jih je prispeval 15. 33 let pozneje je Aleksandar "Aco" Petrović trener Brazilije. šele tretji tujec na tem mestu v skoraj stoletni zgodovini brazilske košarkarske reprezentance. Za Petrovića je to tretja reprezentanca, pred tem je vodil Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Ob prevzemu poslov leta 2017 je Petrović dejal, da je pravi čas za osvežitev izbrane vrste. Odhajajoča generacija je pustil viden pečat doma in v svetu, številni igralci kot so Nenê, Tiago Splitter, Marcelo Huertas, Leandro Barbosa in Anderson Varejão so dvignili priljubljenost košarke doma in zbudili mnogo simpatij do brazilske košarke v tujini, ki to raznoliko državo pozna primarno po nogometnih zvezdnikih. Zadnji trije izmed omenjene peterice so tudi tokrat zraven na zaključnem turnirju in, kljub vidni vlogi na parketu, imajo mogoče še pomembnejšo vlogo vzgajanja novega vala košarkarjev. V kvalifikacijah sicer Brazilci niso bili najbolj prepričljivi, a njihova udeležba na Kitajskem ni bila nikoli postavljena pod vprašaj. Igro je v kvalifikacijah krasila trdna obramba, na prvi tekmi prvenstva pa so Brazilci Novozelandcem dopustili kar 94 pik, a so jih hkrati samo dosegli še osem več. Prvi strelec je bil 36-letni Barbosa, ki je bil svoj čas tudi soigralec Gorana Dragića pri Phoenix Suns, za morebiten uspeh v prihajajočih tekmah s Črno goro in Grčijo pa bo potreben še večji prispevek mlajših soigralcev. Nekateri med njimi so že dobro poznani košarkarski javnosti in kljub že zrelim letom šele zdaj zares prevzemajo štafeto od starejših kolegov: Cristiano Felício, Bruno Caboclo in Raul Neto, ki pa ga tokrat ni zraven. Poleg njih sta tu še Didi Louzado in Yago Mateus dos Santos, ki kažeta mnogo potenciala. Pot v drugo fazo tekmovanja vodi prek Črne gore, možnosti za preboj v četrtfinale pa se zaenkrat zdijo minimalne. Bolj kot na letošnji turnir pa Brazilci ciljajo na olimpijske igre naslednje leto. V Tokio se neposredno uvrstita dve od sedmih ameriških reprezentanc na turnirju. Prve bodo skoraj sigurno ZDA. Boj za drugo mesto ostaja odprt, največje možnosti zanj pa imajo bržkone Argentinci. Alternativna pot do Japonske vodi prek kvalifikacijskih turnirjev. Aca Petrovića vsekakor čaka še veliko dela, da vrne sijaj nekdaj zlati reprezentanci sveta.