Članek
Objavljeno Sep 16, 2021
Svetovna košarka žaluje, v Beogradu je danes nekaj pred 7. uro zjutraj umrl proslavljeni selektor reprezentanc Jugoslavije in Srbije, eden najboljših trenerjev v zgodovini svetovne košarke, Dušan Duda Ivković, so sporočili s Košarkarske zveze Srbije.
Dušan Ivković se je rodil 29. oktobra 1943 v Beogradu. V košarko se je zaljubil s starejšim bratom Slobodanom Pivo Ivkovićem. Tako kot Slobodan je najprej igral košarko (1958-68), nato pa prve trenerske korake naredil v Radničkom (1968-78), ki je bil takrat že četrti klub v Beogradu, za OKK Beograd, Crveno zvezdo in Partizanom.
Diplomiral je na rudarsko-geološki fakulteti v Beogradu, a se je med študijem odločil, da je košarka njegova pot, treniranje pa njegov poklic.
Prvo košarkarsko štipendijo je prejel leta 1968. Trenersko pot je začel po vrnitvi iz vojaške službe leta 1971, ko je prevzel mladinsko ekipo Radničkega. Že v tretji sezoni, 1973/74, je ekipo popeljal do naslova mladinskega prvaka Jugoslavije. Uspehi v Radničkem so bili priporočilo za reprezentanco, zato je bil na evropskem mladinskem prvenstvu v Santiagu de Compostela leta 1976 pomočnik trenerja Luki Stančiću. Jugoslovanska reprezentanca je pričakovano osvojila zlato medaljo in v finalu premagala Sovjetsko zvezo (92:83).
Po vrnitvi s tega prvenstva je poklicno pot začel v Partizanu, v času, ko je Jugoslavija rasla v svetovno velesilo v košarki. V prvi sezoni (1977/78) je bil pomočnik Ranka Žeravice, od takrat je prevzel prvo ekipo in klubu takoj prinesel najuspešnejšo sezono (1978/79) do takrat: v Jugoslaviji je osvojil oba pokala - prvenstvo in pokal - in evropski pokal Radivoja Korača". Dve sezoni (1978-80) je kot šef strokovnega štaba preživel v Partizanu.
Od leta 1976 do 1980 je bil selektor mlajših selekcij Jugoslavije. Na evropskem prvenstvu je osvojil tri medalje: srebrno za kadete (1977) in mladince (1980) ter bronasto za mladince (1978). S starejšimi je bil leta 1980 prvak Balkana.
Nato je podpisal pogodbo za Aris iz Soluna (1980-82), da bi se vrnil v svoj Radniški (1982-84) in prevzel univerzitetno reprezentanco Jugoslavije, s katero je na Univerzijadi leta 1983 v Edmontonu osvojil srebrno medaljo.
Po Radničkem je Ivković delal v Šibeniku (1984-87), iz katerega se je preselil v Vojvodino (1987-90). Zadnje tri sezone je preživel v svoji državi v Novem Sadu. Kot pomočnik selektorja Jugoslavije Krešimirja Ćosića je na svetovnem prvenstvu leta 1986 v Španiji osvojil bronasto medaljo.
Po prvenstvu v Atenah je postal selektor Jugoslavije, s katero je imel ognjeni krst v začetku julija 1987 na Univerzijadi v Zagrebu leta 1987. Jugoslavija je v finalu premagala ekipo ZDA (100: 85), ki jo je vodil trener Mike Križevski.
Ivković je vodil zadnjo generacijo Socialistične federativne republike Jugoslavije, v njej pa Jure Zdovc, Dražen Petrović, Aleksandar Đorđević, Predrag Danilović, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Dino Radja, Vlade Divac ... Po srebrni medalji na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 je osvojil tri zlate medalje zapored: dve na evropskem prvenstvu (Zagreb 1989, Rim 1991) in eno na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu leta 1990.
Od razpada Jugoslavije leta 1991 je delal le v grških in ruskih klubih. Najprej se je vrnil v Solun, kjer je prevzel PAOK (1991-93), ki mu je prinesel najboljše rezultate v zgodovini kluba: prvaka Grčije (1992) in tretjega v Evropi na zaključnem turnirju evrolige v Atenah (1993). ). Nato je odšel v Atene, v Panionios (1994-96). V teh letih je bil še selektor SR Jugoslavije, čeprav reprezentanca zaradi sankcij Varnostnega sveta Združenih narodov (1992–95) ni mogla tekmovati.
Politična odločitev, da se SR Jugoslaviji prepove sodelovanje na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, je najbolj boleč trenutek v njegovi karieri, zapišejo pri Košarkarski zvezi Srbije. Takoj po vrnitvi na mednarodno sceno je SR Jugoslavija po zmagi proti Litvi (96:90) osvojila zlato na evropskem prvenstvu v Atenah leta 1995. Po tem tekmovanju je Ivković prostovoljno prepustil klop pomočniku Željku Obradoviću, ko je ostal kot svetovalec in sodeloval pri osvajanju srebrne medalje na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 in dveh zlatih medalj na Eurobasketu v Barceloni leta 1997 in SP v Atenah leta 1998.
V sezoni 1996/97. osvojil je svojo drugo "trojno krono" v klubski karieri. Po Partizanu je to ponovil z Olympiacosom, ki je poleg prvenstva in grškega pokala dvignil tudi pokal prvaka Evrolige. Potem ko je zapustil klop pirejskih rdeče -belih, je ostal v Atenah. Vodil je AEK (1999-01), s katerim je osvojil pokal Saporte (2000). Poleti 2002 je prišel v moskovski CSKA, klub z veliko tradicijo, ki je bil takrat daleč od stare slave. Začel je iz nič, hkrati je prevzel trenersko delo in organizacijo kluba, in spet uspel. CSKA je z njim prišel na F4 Evrolige, bil trikrat državni prvak, enkrat pa zmagovalec ruskega pokala. Od tam se je preselil v drugi največji klub v Moskvi, Dinamo (2005-07), s katerim je osvojil pokal ULEB (2006).
Na zahtevo ljudi iz Košarkarske zveze Srbije, predvsem častnega generalnega sekretarja FIBA Bore Stankovića, je leta 2008 prevzel reprezentanco in z njo postal evropski podprvak na Poljskem 2009. Leto dni za tem je bila Srbija 4. na svetovnem prvenstvu v Turčiji.
Med vodenjem srbske reprezentance (2008-13) se je Ivković vrnil na klop Olympiacosa (2010-12), s katerim je dosegel največji podvig v zgodovini finala Evrolige. Klub iz Pireja je na tekmi za naslov, v Istanbulu leta 2012, izgubljal za 19 točk proti CSKA-ju, a jim je uspelo zmagati s 62:61. Tistega leta je ekipa osvojila tudi domače prvenstvo.
Ivković je kariero končal v Anadolu Efesu iz Istanbula (2014-16), s katerim je bil leta 2015 najboljši na dveh tekmovanjih - v turškem pokalu in turškem superpokalu.
Poleg vseh pokalov, nagrad in igralcev, ki jih je odnesel na pot, bo zapisano, da je Dušan Ivković edini trener, ki je osvojil štiri različna evropska klubska tekmovanja: pokal Korača (1979), pokal Saporte (2000), evroligi (1997, 2012) in pokalu ULEB (2006). Leta 2017 je prejel dve pomembni nagradi. Evroliga ga je razglasila za svojo legendo, FIBA pa ga je uvrstila v svojo "dvorano slavnih" v Ženevi.
Po koncu trenerske kariere je Ivković še naprej služil košarki, predvsem kot član tehnične komisije FIBA, prek katere so mnoge njegove ideje, povezane s pravili košarke in promocijo košarke, zaživele v zadnjih deset let. S svojim pooblastilom je med drugim pomembno prispeval k ustanovitvi sodobnega združenja košarkarskih trenerjev Srbije (UKTS), katerega eden od ustanoviteljev je bil njegov brat Slobodan. Nekaj časa je bil tudi predsednik UKTS, od leta 2002 do 2010 pa vodja Združenja svetovnih košarkarskih trenerjev.
Viri: KSS
Foto: KSS
Dušan Ivković se je rodil 29. oktobra 1943 v Beogradu. V košarko se je zaljubil s starejšim bratom Slobodanom Pivo Ivkovićem. Tako kot Slobodan je najprej igral košarko (1958-68), nato pa prve trenerske korake naredil v Radničkom (1968-78), ki je bil takrat že četrti klub v Beogradu, za OKK Beograd, Crveno zvezdo in Partizanom.
Diplomiral je na rudarsko-geološki fakulteti v Beogradu, a se je med študijem odločil, da je košarka njegova pot, treniranje pa njegov poklic.
Prvo košarkarsko štipendijo je prejel leta 1968. Trenersko pot je začel po vrnitvi iz vojaške službe leta 1971, ko je prevzel mladinsko ekipo Radničkega. Že v tretji sezoni, 1973/74, je ekipo popeljal do naslova mladinskega prvaka Jugoslavije. Uspehi v Radničkem so bili priporočilo za reprezentanco, zato je bil na evropskem mladinskem prvenstvu v Santiagu de Compostela leta 1976 pomočnik trenerja Luki Stančiću. Jugoslovanska reprezentanca je pričakovano osvojila zlato medaljo in v finalu premagala Sovjetsko zvezo (92:83).
Po vrnitvi s tega prvenstva je poklicno pot začel v Partizanu, v času, ko je Jugoslavija rasla v svetovno velesilo v košarki. V prvi sezoni (1977/78) je bil pomočnik Ranka Žeravice, od takrat je prevzel prvo ekipo in klubu takoj prinesel najuspešnejšo sezono (1978/79) do takrat: v Jugoslaviji je osvojil oba pokala - prvenstvo in pokal - in evropski pokal Radivoja Korača". Dve sezoni (1978-80) je kot šef strokovnega štaba preživel v Partizanu.
Od leta 1976 do 1980 je bil selektor mlajših selekcij Jugoslavije. Na evropskem prvenstvu je osvojil tri medalje: srebrno za kadete (1977) in mladince (1980) ter bronasto za mladince (1978). S starejšimi je bil leta 1980 prvak Balkana.
Nato je podpisal pogodbo za Aris iz Soluna (1980-82), da bi se vrnil v svoj Radniški (1982-84) in prevzel univerzitetno reprezentanco Jugoslavije, s katero je na Univerzijadi leta 1983 v Edmontonu osvojil srebrno medaljo.
Po Radničkem je Ivković delal v Šibeniku (1984-87), iz katerega se je preselil v Vojvodino (1987-90). Zadnje tri sezone je preživel v svoji državi v Novem Sadu. Kot pomočnik selektorja Jugoslavije Krešimirja Ćosića je na svetovnem prvenstvu leta 1986 v Španiji osvojil bronasto medaljo.
Po prvenstvu v Atenah je postal selektor Jugoslavije, s katero je imel ognjeni krst v začetku julija 1987 na Univerzijadi v Zagrebu leta 1987. Jugoslavija je v finalu premagala ekipo ZDA (100: 85), ki jo je vodil trener Mike Križevski.
Ivković je vodil zadnjo generacijo Socialistične federativne republike Jugoslavije, v njej pa Jure Zdovc, Dražen Petrović, Aleksandar Đorđević, Predrag Danilović, Toni Kukoč, Žarko Paspalj, Dino Radja, Vlade Divac ... Po srebrni medalji na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 je osvojil tri zlate medalje zapored: dve na evropskem prvenstvu (Zagreb 1989, Rim 1991) in eno na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu leta 1990.
Od razpada Jugoslavije leta 1991 je delal le v grških in ruskih klubih. Najprej se je vrnil v Solun, kjer je prevzel PAOK (1991-93), ki mu je prinesel najboljše rezultate v zgodovini kluba: prvaka Grčije (1992) in tretjega v Evropi na zaključnem turnirju evrolige v Atenah (1993). ). Nato je odšel v Atene, v Panionios (1994-96). V teh letih je bil še selektor SR Jugoslavije, čeprav reprezentanca zaradi sankcij Varnostnega sveta Združenih narodov (1992–95) ni mogla tekmovati.
Politična odločitev, da se SR Jugoslaviji prepove sodelovanje na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, je najbolj boleč trenutek v njegovi karieri, zapišejo pri Košarkarski zvezi Srbije. Takoj po vrnitvi na mednarodno sceno je SR Jugoslavija po zmagi proti Litvi (96:90) osvojila zlato na evropskem prvenstvu v Atenah leta 1995. Po tem tekmovanju je Ivković prostovoljno prepustil klop pomočniku Željku Obradoviću, ko je ostal kot svetovalec in sodeloval pri osvajanju srebrne medalje na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 in dveh zlatih medalj na Eurobasketu v Barceloni leta 1997 in SP v Atenah leta 1998.
V sezoni 1996/97. osvojil je svojo drugo "trojno krono" v klubski karieri. Po Partizanu je to ponovil z Olympiacosom, ki je poleg prvenstva in grškega pokala dvignil tudi pokal prvaka Evrolige. Potem ko je zapustil klop pirejskih rdeče -belih, je ostal v Atenah. Vodil je AEK (1999-01), s katerim je osvojil pokal Saporte (2000). Poleti 2002 je prišel v moskovski CSKA, klub z veliko tradicijo, ki je bil takrat daleč od stare slave. Začel je iz nič, hkrati je prevzel trenersko delo in organizacijo kluba, in spet uspel. CSKA je z njim prišel na F4 Evrolige, bil trikrat državni prvak, enkrat pa zmagovalec ruskega pokala. Od tam se je preselil v drugi največji klub v Moskvi, Dinamo (2005-07), s katerim je osvojil pokal ULEB (2006).
Na zahtevo ljudi iz Košarkarske zveze Srbije, predvsem častnega generalnega sekretarja FIBA Bore Stankovića, je leta 2008 prevzel reprezentanco in z njo postal evropski podprvak na Poljskem 2009. Leto dni za tem je bila Srbija 4. na svetovnem prvenstvu v Turčiji.
Med vodenjem srbske reprezentance (2008-13) se je Ivković vrnil na klop Olympiacosa (2010-12), s katerim je dosegel največji podvig v zgodovini finala Evrolige. Klub iz Pireja je na tekmi za naslov, v Istanbulu leta 2012, izgubljal za 19 točk proti CSKA-ju, a jim je uspelo zmagati s 62:61. Tistega leta je ekipa osvojila tudi domače prvenstvo.
Ivković je kariero končal v Anadolu Efesu iz Istanbula (2014-16), s katerim je bil leta 2015 najboljši na dveh tekmovanjih - v turškem pokalu in turškem superpokalu.
Poleg vseh pokalov, nagrad in igralcev, ki jih je odnesel na pot, bo zapisano, da je Dušan Ivković edini trener, ki je osvojil štiri različna evropska klubska tekmovanja: pokal Korača (1979), pokal Saporte (2000), evroligi (1997, 2012) in pokalu ULEB (2006). Leta 2017 je prejel dve pomembni nagradi. Evroliga ga je razglasila za svojo legendo, FIBA pa ga je uvrstila v svojo "dvorano slavnih" v Ženevi.
Po koncu trenerske kariere je Ivković še naprej služil košarki, predvsem kot član tehnične komisije FIBA, prek katere so mnoge njegove ideje, povezane s pravili košarke in promocijo košarke, zaživele v zadnjih deset let. S svojim pooblastilom je med drugim pomembno prispeval k ustanovitvi sodobnega združenja košarkarskih trenerjev Srbije (UKTS), katerega eden od ustanoviteljev je bil njegov brat Slobodan. Nekaj časa je bil tudi predsednik UKTS, od leta 2002 do 2010 pa vodja Združenja svetovnih košarkarskih trenerjev.
Viri: KSS
Foto: KSS
#ABALiga
Sep 16, 2021