Pred začetkom finala Lige Nova KBM se nam je vnovič oglasil naš redni kolumnist Gerald Martens, ki je v tej sezoni s svoji zapisi poskrbel za različne odzive. Pisal je brez dlake na jeziku. Tudi tokrat pa se je dotaknil ekipe Helios Suns, ki jo je sestavil in do nedavnega tudi financiral. _____________________________________________________________________ Čudovito popotovanje ekipe Helios Suns: Helios Suns je pravo moštvo Ko smo sestavljali ekipo za finale državnega prvenstva v sezoni 2015/16, smo iskali dve stvari – najboljše »tehnične« kvalitete igralcev, še bolj pa najboljše osebnosti! Ljudi, ki živijo košarko, ljudi z najboljšim karakterjem – tudi ali še posebej v zasebnem življenju. Mislim, da izraz »dobri fantje« to najbolje pove. Lahko si predstavljate, kako razočarani smo bili konec novembra, ko smo imeli zabeležene 4 zmage in 8 porazov. Nismo vedeli, zakaj to sanjsko moštvo ne more zmagati. Zato smo bili prisiljeni zamenjati trenerja, čeprav verjetno ni imel veliko povezave s tem fenomenom. Smola na kvadrat Veliko košarkarskih strokovnjakov bi lahko pojasnilo, da moštvo lahko deluje samo, če nimaš preveč igralcev, ki potrebujejo žogo v svojih rokah. In to je bilo nekaj, s čimer smo se morali verjetno takrat boriti. Toda usoda je malo pomagala in takrat nekaj igralcev poslala za nekaj časa na klop. To leto je bilo leto poškodb – skoraj 10 težjih poškodb je preveč za moštvo, ki ima na igrišču samo pet igralcev. Celo naš 218 cm visoki NBA center Martynas Andriuškevičius, ki ga je pred nekaj leti težje poškodoval soigralec v ekipi Cleveland Cavaliers, se je po treh tednih v naši ekipi zaletel z enim od soigralcev na treningu Helios Sunsev in ponovno padel na glavo. Bivši center ekipe Notre Dame Tom Knight je prišel v Helios po 10 mesečnem premoru, v katerem si je pozdravil poškodovano koleno, toda na njegovi prvi tekmi po treh tednih v Heliosu se je ponovno poškodoval, ko se je eden od igralcev slovaške ekipe Levice zaletel v njegovo koleno. Imeli smo tri poškodbe z natrganimi mišicami, vsi igralci so morali počivati najmanj 3 mesece; nekaj drugih poškodb kolena, problemi z meniskusi in druge manjše stvari. Pogovarjali smo se, da moramo v naslednji sezoni angažirati manj igralcev, a več zdravnikov in fizioterapevtov, saj smo spoznali, da »manj je več«. In prav te lekcije smo se naučili. Z manj dobrimi igralci se je uspeh dramatično povečal. Gospod Jakša Vulić Z gospodom Jakšo Vulićem na čelu igralskega orkestra smo postali moštvo z 8 zmagami in 1 porazom v Alpe Adria Cup, ter z razmerjem 17 : 9 in finalom v državnem prvenstvu. Lahko rečemo, da je skupno razmerje trenerja Vulića 25 : 10 prav impresivno. Zgrešili smo pri sestavljanju idealnega moštva, a vse skupaj se je dobro harmoniziralo. Toda opravili smo odlično delo, ker smo našli prave osebnosti, in pod vodstvom odličnega trenerja se je ekipa medsebojno povezala. Nekaj podobnega se je zgodilo že lani v ekipi Šentjurja in to je delovalo v Heliosu v tej sezoni in verjetno tudi v Zlatorogu pod vodstvom trenerja Pipana. Naučili smo se – pošiči dobre igralce in jim pusti igrati košarko – to je recept za državne prvake. Ni važno, ali pogledate kapetana ekipe, pravega vodjo z jasnim glasom Željka Zagorca, pametnega, hitrega 178 cm visokega organizatorja Jana Močnika, ki je začel zadevati trojke v serijah, njegovega soimenjaka Jureta, pravega nepopustljivega borca, reprezentanta Luko Vončino, ki se je po dolgotrajni poškodbi vrnil močnejši kot kdajkoli, Đorđa Lelića, hitrega, eksplozivnega igralca z odličnim obvladovanjem žoge, ali Hugha Robertsona, izjemnega gentlemena, verjetno z najboljšimi atletskimi sposobnostmi v Sloveniji. Seveda ne smemo pozabiti tudi visokih fantov, kot sta Simo Atanacković, ki je letos postal zelo močan pri metih in pri obrambnih nalogah ter Marjan Čakarun, največji borec med vsemi, ki je lahko vsem za zgled, kako biti trd tako do samega sebe kot do nasprotnikov. In ne pozabimo naših mladih fantov Gabra Ožegoviča in Matica Vesela, ki prav gotovo spadata med najboljše mlade igralce v Sloveniji ter na Urbana Gorjanca, ki se je vrnil pod koše po težki srčni operaciji pred dvema letoma. Svoje dodata tudi vedno srčna Aljaž Korošec in Mark Berlič. Ta ekipa je trenutno »majhna«, saj so jo razredčile številne poškodbe. Toda ena stvar se je zgodila tem fantom; vsi problemi so jih naredili še močnejše, močnejše tako individualno, predvsem pa močnejše kot team. In v tem so lahko zgled ne samo podjetju Helios, temveč tudi mestu Domžale in širši regiji. Domžale imajo šampionsko ekipo, ne glede na to, ali finale izgubijo ali zmagajo. Ljudje jih imajo radi, ostale ekipe jih spoštujejo. In ta ekipa je s skupnimi močmi dosegla eno največjih avantur v svojem življenju – naslednjih 5 finalnih tekem bo njihova nagrada za težko delo in odrekanje v celi sezoni. Gremo, Sunsi, gremo na to čudovito potovanje!!! PS. Kupite vstopnice za tekme Zlatoroga in Heliosa čim prej – tekme bodo prave bitke in ljudje jih bodo na vsak način želeli videti. PPS. Verjetno so vsi ljubitelji košarke do sedaj že ugotovili, da se je razmerje moči v slovenski košarki spremenilo od tradicionalnih rivalov Krke in Union Olimpije k njihovim zasledovalcem, k tistim, ki vedno pustijo srce na igrišču. Kdo bo naslednik Tajfuna? Gerald Martens