Slovenija se je z desetim selektorjem še trinajstič uvrstila na evropsko prvenstvo. Tokrat je uspelo Igorju Kokoškovu, ki je na tem delovnem mestu zamenjal Jureta Zdovca. 44-letni Srb z ameriškim potnim je z nami naredil črto pod dva in pol meseca trajajoče bivanje v Sloveniji, kamor se vrača prihodnje leto. [caption id="attachment_46580" align="aligncenter" width="527"] Igor Kokoškov je med letoma 2008 in 2015 vodil Gruzijo. (foto: Aljaž Močnik/Kzs.si)[/caption] Kdaj ste prvič slišali za Slovenijo? „Saj veste, rojen sem v stari Jugoslaviji. Imate v mislih košarkarsko ali geografsko Slovenijo?“ Geografsko. „Bil sem naučen, da smo ena država, Slovenija pa ena od republik. Kot otrok sem često prihajal na zimski in poletni dopust. V Kranjsko Goro in v Postojno. Tudi moja mati je tu preživela del svojega otroštva.“ Mati? „Da, bivala je v Postojni, njen oče je bil gradbinec.“ Kdaj pa ste prišli v stik s slovensko košarko? „Ljubljansko Olimpijo sem spremljal v tistih jugoslovanskih časov, to je bila ena najmočnejših lig v Evropi, tujcev ni bilo. Spomnim se imen, kot so bila Hauptman, Đurišić, Tovornik in številnih drugih igralcev, ki so dominirali na tem prostoru.“ Smučate? „Včasih sem. Ko pa sem pri desetih letih začel trenirati košarko, sem smučanje zapostavil. Košarka in smučanje sta dejansko zimska športa, prednost je dobila košarka.“ Do kdaj ste igrali resno košarko? „Do 18. leta. Potem sem služil vojsko in doživel prometno nesrečo. Bilo je v Nišu, bil sem v vojni policiji.“ Kaj se je zgodilo? „Ne obstaja dober trenutek za nesrečo. V nesreči sem bil tako poškodovan (koleno, gleženj), da sem rabil kar 11 mesecev za rehabilitacijo. Prestal sem štiri operacije.“ Je bilo tako jasno, da je s aktivno košarkarsko kariero konec? „Hitro sem dojel. Sem pa rabil par let, da sem se s tem sprijaznil. Enostavno telo ni zmoglo naporov. Tudi premor v karieri ni pomagal. V dveh, treh letih sem izgubil preveč treninga, da bi to še kdaj nadoknadil.“ Kje ste sploh igrali? „Kot 16-letnik sem prišel v mladinsko ekipo Crvene zvezde, bil sem najmanjši košarkar. Takrat sta bila v moštvu tudi Saša Obradović in Nebojša Ilić. Ko sem prišel v Crveno zvezdo, sem se počutil, kot bi prišel v Ligo NBA! Vse me je impresioniralo!“ Kako so starši gledali na vašo športno pot? „Podpirali so me. Moj oče je bil profesionalni nogometaš, če temu lahko tako rečem. V 60-ih letih minulega stoletja je študiral veterino in igral v Voždovcu. Mama in oče sta me razumela in mi stala ob strani.“ Kot najstnik ste spoznali, da ne boste košarkar. Parketu pa ste ostali zvesti. „Ujel me nek virus, ki me je zadržal v športu. Vmes sem postal študent fakultete za šport in začel z delom v OKK Beograd.“ V 20 letih se vam je zgodilo marsikaj. „Dokler se nisem z vami pogovarjal o tem, nisem o tem razmišljal. Pa vendarle – življenje odloča za tebe. S samostojnim delom sem začel v OKK Beograd, potem pa odšel v KK Partizan, ki je bil takrat najbolj organiziran klub. Treniral sem mladinsko reprezentanco, sledila je specializacija v ZDA. Odhod v Ameriko je bil v letih 1995, 1996 tabu tema. Kot bi šel na Mars.“ Kje ste našli Američane? „V Beogradu je gostovala študentska ekipa Connecticuta, z njo pa je bil legendarni trener Jim Calhoun, ki je tudi predaval. Naša trenerska organizacija se je odločila, da pošlje dva trenerja na dvomesečno izobraževanje v ZDA.“ Eden od teh ste bili prav vi. „Bilo je nekaj težav, saj smo morali sami zbrati denar.“ Kje ste ga dobili? „Enkrat bom o tem napisal knjigo. Ni bilo lahko. Nisem šel v banko in ga ukradel. Je pa na srečo nekaj ljudi prepoznalo moje delo, tudi v KK Partizan, kjer so me finančno podprli. Vedel sem, da nisem še kos, da bi samostojno vodil ekipo. Ponudila se je enkratna priložnost, da odidem v ZDA, da naredim nekaj zase.“ Če se vrneva k tistemu, ko ste rekli, da življenje odloča za tebe. „Velika izkušnja je bilo tudi delo z Željkom Obradovićem v članski vrsti. Leta 1999 sem začel na univerzi Missouri, leta 2000 pa sem odšel v Ligo NBA. Začel sem pri Clippersih (2000 - 2003), potem pa iz najmlajše ekipe prišel v Detroit (2003 - 2008) v veteransko izkušeno zasedbo, s katero sem bil tudi prvak lige. Vesel sem, ker je bil letos z nami v Sloveniji tudi Joe Dumars, da sva lahko malce obujala spomine. Za pet sezon sem šel v Phoenix, bil leto pri Cleveldandu, vmes pa še pri Orlandu, zdaj sem v Utah Jazzu.“ Skratka nikoli brez dela. Usoda, naključje? „Usoda ali sreča ti lahko pomagata, da prideš v situacijo, da se nekaj zgodi. Sreča ti ponudi priložnosti. Ne more pa ti sreča pomagati, da trajaš. Prav trajanje je merilo vrednosti. Pa počni karkoli. V karieri nisem imel časa, da bi preveč razmišljal o vsem. V Los Angeles sem prišel v petek, v soboto smo že začeli s kampom v Palm Springsu. Tako je bilo tudi v Detroitu. Dejansko imam srečo, da sem ves čas imel službo. Precej dobrih trenerjev te sreče nimajo. Hitro se zgodi, da te leto ali dve ni, potem pa padeš ven iz sistema. Težko se je spet vrniti.“ So vas kaj postrani gledali, ko ste iz Evrope prišli v ZDA in zasedli delovno mesto? „Da in ne. Zagotovo gre za državo, kjer se igra najboljša košarka, kjer igrajo najboljšo. Zagotovo so si nekateri mislili, kaj bo zdaj ta tu pri nas. Pa saj morda niti vedeli niso, odkod prihajam. Po drugi strani je plus ZDA, ker tu biva nacija, ne narod. V ZDA smo vsi tujci. Zagotovo dobiš priložnost. Na tebi je, da jo izkoristiš.“ Vam je bilo težko? „Morda je bilo najtežje to, da sem se ločil od družine.“ Znali se dovolj? Ste bili dovolj usposobljeni za delo v Ligi NCAA? „Strokovnost ni bila sporna. Evropski trenerji, še posebej pa mi iz stare jugoslovanske šole, imamo to kvaliteto, da obvladamo širok diapazon dela. Pri nas ni specializacije, kot jo poznajo v ZDA. Zato sem bil zelo uporaben.“ Ste se bavili še čim drugim kot pa trenerstvom? „Lahko bi počel še kaj drugega, a sem ostal zvest poklicu. To je moja stroka, zato sem usposobljen. Lahko bi prodajal informacije, se bavil s rekrutiranjem, a nisem hotel. Čeprav so mi tudi to nudili.“ V poletni Ligi NBA je bilo letos šest srbskih trenerjev. Slovencev nikjer... „Morda je kriva pasivnost... Reciva takole: naredili bomo vse, da se to spremeni na boljše!“ Odhajata z mirno vestjo iz Slovenije? „Zadovoljen sem. Moje delo sta letos spremljala velik stres in odgovornost. Do države, do Košarkarske zveze Slovenije in vse te publike, ki ima rada košarko in reprezentanco. Vedeli smo, kaj moramo narediti. Če ne bi, bi bil to velik kaos. Bistveno je, da smo delali korektno, zavzeto in profesionalno. Ne bomo 20 let delali v tej reprezentanci, a želim, da se nas zapomnite kot dobre trenerje in ljudi. Svoje k temu uspehu v kvalifikacijah je dodala tudi Košarkarska zveza Slovenije, ki je zgledna organizacija, kjer prevladuje red, ne pa improvizacija.“ Vas skrbi nered v klubski košarkarski Evropi? „Seveda me, prizadeta so tudi mikropodročja, kamor sodi Slovenija. Ki, to je realnost, ne more tekmovati po proračunih s CSKA-jem in Fenerbahčejem. Lahko pa ima dobro proizvodnjo. Bistveno pa je, da so te male sredine ustrezno ekonomsko stimulirane. Igralce pa je treba vzgajati ter gojiti kult reprezentance. Da se vrnejo reprezentanci na pomoč, ko odidejo v svet. Bodimo realni – ekonomija diktira (tudi) šport.“ Denar je svet vladar, klubi pa diktirajo postave reprezentanc. To se je zgodilo tudi vam. „To je bil presedan, ki se ne bo več zgodil.“ Zakaj tako mislite? „Dva razloga sta: drugo leto so velika tekmovanja, nihče ne želi zamuditi evropskega prvenstva. Po novem pa bodo kvalifikacije novembra in februarja, ko bodo ustavljena tudi klubska tekmovanja. Igralci iz Evrope bodo manjkali le, če bodo poškodovani.“ Vas je presenetil primer Zoran Dragić? „Seveda me je. Nismo tega pričakovali, bili smo nepripravljeni. Čez noč smo ostali brez motorja ekipe, ki je pomemben član ekipe na in zunaj terena. Bistveno je, da smo se iz tega nekaj naučili in na naslednji tekmi zmagali. Nismo pa razmišljali, da bi KZS uporabil mehanizme in izsiljeval igralca.“ Kaj pa pravijo vaši šefi iz Utah Jazza? „Želijo, da se hitro vrnem. Saj tudi jaz zamujam. Na srečo imam podporo GM-a in glavnega trenerja. Dva dneva sem dobil, da ju preživim z družino, v sredo pa sledi sestanek vseh trenerjev franšize. 26.9. je dan z mediji, sezona se začenja. Letos bi radi v končnico!" Podobno razmišlja tudi vaš prijatelj Goran Dragić. Kako sta sodelovala v reprezentanci? „Vedno je težko delati s prijateljem. A vendarle: oba sva profesionalca. Teren je teren, posel pa posel.“ So vas v Srbiji kaj bolj spremljali v teh dveh mesecih, ko ste vodili Slovenijo? „Morda je bilo nekaj več zanimanja zavoljo tekem proti Kosovu, a je na srečo vse ostalo v športnih okvirjih.“ Ste domov v ZDA odnesli kakšno pametno slovensko lekcijo? „Spoznal sem nove ljudi, nove običaje. Delal sem s skupino fantov, ki so dobri ljudje. To je bil velik plus. Še enkrat sem se prepričal, da v reprezentanci mehanizma motivacije in kaznovanja delujeta drugače kot v klubu.“ Že imate v glavi akcijo EuroBasket 2017? „Ne še, časa je dovolj. Smo pa se v teh mesecih veliko naučili, zato nam bo lažje. Vsem fantom pa želim uspešno sezono brez poškodb!“ Bo drugo leto z vami tudi Luka Dončić? „Verjamem, da bo. Sva v stiku. Zagotovo je nadarjen igralec, ki odkrito računa, da dobi v Realu letos še večje minutažo.“