V tem tednu smo se naposlušali, kaj bo in kaj ne z Unionom Olimpijo. Najprej se je oglasil Jože Mermal, predsednik uprave BTC-ja. Pravi, da bi rešil Olimpijo, a sam je ne more. Potem se je k besedi priglasil generalni direktor Spara Slovenije mag. Igor Mervič. Tudi on in podjetje brezkompromisno podpirata Olimpijo, a ga jezi, ker se v Olimpiji preveč govori, premalo pa realizira. V mislih ima redna srečanja sponzorjev, kamor pa nekateri prihajajo s figo v žepu in ne izpolnijo svojih zavez in obljub. Politični klub Pričakovati je, da se oglasi tudi župan Ljubljane Zoran Janković, ki je tako ali drugače povezan z Olimpijo. Pa če to kdo prizna ali ne. Politika je imela tako ali drugače vedno roko nad Olimpijo. Svoj čas izvrstni komentator je dejal, da je Olimpija je bila, je in bo ostala politični klub. Včasih so se politiki radi sončili v družbi košarkarjev, klub je bil rezultatsko uspešen. Danes politikov, vsaj tistih prvokategornih, ni več na tekme. Kdo bo novi predsednik? Vztrajajo redki, pa še to ne na tribuni. Med tistimi, ki še ni šel, je predsednik Jani Möderndrofer. Na položaju je bolj zavoljo tega, da ima klub zakonitega zastopnika. Kljub vsemogočnosti Ljubljane, metropole, novega predsednika še niso našli. V dobro Olimpije si lahko le želimo, da bo imela pri izboru precej več sreče kot pri zadnjem imenovanju. „Problem Olimpije je selekcija kadrov,“ že vrsto le opozarja dr. košarke Mik Pavlovič. Hiranje se nadaljuje? Da se zadeve premaknejo z mrtve točke, ima velik interes prav prej omenjeni župan Janković. Volitve se bližajo. To je čas, ko politiki še posebej pazijo, da delajo ljudem všečne poteze. Propad Olimpije bi bil velik madež in packa, ki si jo Janković preprosto ne bo dovolil. To je tisto kar hrabri navijače Olimpije. V isti sapi pa jih zaskrbi, ali se bo po volitvah to hiranje nadaljevalo. Že videno.