Gregor Vodenik pripada mlajši generaciji trenerjev, ki so stopili v čevlje članskega trenerja v elitni slovenski klubski druščini. Odraščal je v Tržišču, kraju v občini Sevnica, bil vodja Košarkarske šole Občine Sevnica, potem pa se kalil na Kodeljevem, s šenčursko košarko pa se je srečal že pred dvema letoma. Njegov predhodnik, Ernest Novak, se je z mesta prvega trenerja poslovil po 19. krogu, ko je Šenčur v gosteh klonil proti LTH Castingsu, do takrat pa so Šenčurjani v 19 tekmah zmagali šestkrat. Po prihodu Gregorja Vodenika, ki je bil pred dvema letoma kratek čas že pomočnik Igorju Kešlju, in prav Vodenika je na tem delovnem mestu zamenjal Novak, so Gorenjci v petih tekmah zmagali trikrat in kar je najbolj pomembno, premagali so prva dva tekmeca v Ligi za obstanek. Ob vašem prihodu je očitno malce zacvetelo v članski ekipi Šenčurja. Pomembni sta obe zadnji zmagi; težko priigrana zmaga doma proti Portorožu, in gladko osvojeni točki na tekmi v Škofji Loki? „Skupaj z igralci se veselim vsake zmage, odgovornost za poraze pa prevzemam nase. Tudi v primeru Portoroža bi bilo tako. Naša naloga je na parketu izboriti Šenčurju prvoligaški status za naslednjo sezono, cilj pa želimo doseči čim prej.“ Če odštejemo t.i. šok, ki se zgodi ob vsaki trenerski rošadi, kakšni so bili vaši prvi ukrepi in kakšne so vaše želje pri vzpostavitvi  ter uresničitvi nalog na igrišču? „Najprej smo prilagodili trening tako, da imajo igralci dovolj časa za regeneracijo. Dogovorili pa smo se tudi za sodelovanje s kondicijskim trenerjem. Igro v napadu smo poenostavili ter v obrambi postavili jasna pravila. Na Gorenjsko nisem prišel igralcev učit košarke, temveč jih spomniti na to, da jo znajo igrati. Z mojim prihodom so igralci dobili sogovornika, ki je skupaj z njimi pripravljen delati za isti cilj, seveda pa so se tudi vloge v ekipi razdelile na novo.“ Ste eden najmlajših, če ne najmlajši prvoligaški trener ta trenutek v Sloveniji. Še pred vašim prihodom dejansko niste imeli ne članskih niti prvoligaških izkušenj. Nekateri so dvomili o vašem prihodu, drugi pa pravijo, kar bo kar držalo, nekje je potrebno začeti. Kakšen je vaš komentar? „Imam 34 let, sem profesor športne vzgoje, košarkarski trener pa sem že skoraj 14 let. Ne bi se strinjal, da sem začetnik. Moja pot na kateri sem si nabral različnih izkušenj, do trenutne službe, ni bila lahka. Ogromno sem se naučil od igralcev s katerimi sem imel priložnost sodelovati. V petih sezonah sem kot pomočnik trenerja analiziral več kot 500 tekem in se naučil priprave na nasprotnika. Pripravljen sem tudi na ostale izzive, ki jih prinaša trenersko delo na višjem nivoju. Košarkarskemu klubu Šenčur Gorenjska gradbena družba bi se rad zahvalil za to priložnost in za topel sprejem na Gorenjskem.“ Če igralce lahko opisujemo ali delimo, denimo na odlične napadalce, specialiste za obrambo, mojstre trojk, izjemne skakalce...itn. Kakšen je vaš trenerski slog? „Igralcem pokažem ter jih naučim, kje in na kakšen način si znotraj napadalnega sistema lahko ustvarjajo prednosti pred obrambo, nato pa jim v veliki meri pustim svobodo v igri. Imam občutek, da to igralcem daje samozavest, ki jo potrebujejo, če želijo biti v napadu uspešni. Na drugi strani pa v obrambi vedno postavim jasna pravila, po katerih mora pet igralcev na parketu delovati kot eden. Ob napakah, ki so sestavni del igre, pa igralce raje spodbujam kot pa grajam.“ KK Šenčur, poleg Podčetrtka, izhaja iz najmanjšega kraja v Sloveniji, ki ima košarkarskega prvoligaša. Če bi vas, popoln nepoznavalec okolja vprašal, kakšne so prednosti in pomanjkljivosti, kaj bi mu odgovorili? „Situacije v Podčetrtku ne poznam dobro, v Šenčurju pa je nekaj košarkarskih zanesenjakov, ki živijo za ta klub. Energija, ki jo ti ljudje prenašajo na ekipo, je največja prednost, vendar pa lahko deluje kot dvorezen meč. Šenčur Gorenjska gradbena družba je namreč košarkarski klub, ki še raste in se mnogokrat uči tudi na lastnih napakah.“ Z vodstvom ste se dogovorili, da poskušate preživeti obstoječo sezono. Zaenkrat vam gre dobro. Že kaj razmišljate o novi, upamo, da prvoligaški sezoni? „Trenutno razmišljam le o naslednji tekmi. Sicer pa me za mojo usodo po koncu sezone ni strah. Nikoli nisem bil brez dela. S košarkarskim klubom Lastovka imam sklenjeno veljavno pogodbo kot vodja mladinskega pogona, in v kolikor ne pride do drugačnega dogovora, se prvega maja vračam v Domžale. Še enkrat pa bi se rad zahvalil predsedniku Lastovke, gospodu Bojanu Čadu za podporo pri odločitvi, da se kot glavni trener preizkusim v prvi članski ligi.“