Jure Balažić (204 cm, 1980) se je po šestih sezonah v Turčiji vrnil v rodno Novo mesto, kjer je začel bogato športno pot. Domov je prišel, da pomaga pri vzgoji mladih igralcev in uresničitvi visoko zastavljenih ciljev, ki jih ima KK Krka pred novo sezono. Šest let je trajalo, da ste se vrnili. „Ko radio sem bil vesel, ko sem podpisal pogodbo s Krko,“ Kakšen Jure se vrača v Novo mesto? „Malce starejši, pametnejši, a še vedno željan dokazovanja in pomaganja ekipi do izpolnitve ciljev!“ V Turčijo ste odšli, da bi še kaj zaslužili. Ste pričakovali, da boste tako dolgo trajali na tujem? „Mislil sem, da bom ostal leto ali dve!“ Pa se je izteklo drugače – igrali ste za Erdemirspor, potem za Tofas, Istanbul in nazadnje za Gaziantep. „Opazil sem, da je težje priti v Turčijo kot pa ostati. Hitro sem se navadil na okolje in ligo.“ In dodaja: „Poleg tega je v Turčiji kopica talentov, ki pa so neizdelane osebnosti. Sam sem bil primer, kako naj se profesionalec vede, s tem pa sem dobil tudi vlogo podaljšane trenerjeve roke na terenu.“ Kako dobro ste spoznali življenje v Turčiji? „Turškega jezika se nisem naučil, saj vsi govorijo angleško. Dejanskega življenja pa nisem spoznal.“ Zakaj ne? „Ker smo košarkarji živeli v nekem mehurčku. Imeli smo stanovanje in dvorano. Ljudje v klubu uredijo vse in tem potem kot otroka vodijo za roko. Poskrbijo za vse.“ Nazadnje ste bili na jugovzhodu Turčije, kjer je bilo precej nemirno. „Pred dvema letoma sem čutil precej nelagodja, saj je na letališču, kjer sem sam redno potoval, bomba ubila 30 ljudi. Zaradi bombnih alarmov so nam prestavili nekaj tekem. Šokiralo pa me je, ker je bilo pred košarkarsko dvorano v Ankari ubitih 100 ljudi.“ Zveni milo rečeno neprijetno. Turki na vse skupaj gledajo drugače, precej bolj mirno kot mi. Če sem se bal, sem jim bil smešen. Potem se tega navadiš in odmisliš,“ V zadnji sezoni se niste naigrali. „Vse je šlo narobe, karakterno se nismo ujeli. Menjali so trenerja. Nov je hotel vzpostaviti avtoriteto. Igrali smo slabo, na koncu smo le uspeli rešiti sezono in obstati v prvi ligi.“ Je bilo res tako hudo? „Mučili smo se. Tudi sam sem imel čudno vlogo. Sredi sezone sem že hotel prekiniti pogodbo.“ Vam je bilo lani v uteho, da vsaj „vaša“ Krka dobro igra? „Ekipo sem spremljal že lani, lepo so igrali. Simon Petrov ve, kaj dela. Lepa trenerska prihodnost je pred njim. Jaz pa sem se vrnil, da pomagam, da sem mentor in da usmerjam mlade.“ Se je na vas morda spomnil novi selektor Radovan Trifunović? „Lani, ko sem na začetku sezone še dobro igral, me je poklical. A sem se mu je zahvalil za vabilo. Reprezentančno kariero sem končal. Nisem bil pripravljen, da se vračam.“ Reprezentanci v kvalifikacijah ne kaže dobro. „Malce me skrbi. Očitno bo po po lanski pravljici na evrobasketu zdaj sledil trd pristanek.“ Drži podatek, da vas je lani snubila tudi Olimpija? „Da, pogovarjali smo se, a prioriteta je bila vrnitev v Krko!“