Veliko trenerjev v NBA je znanih po tem, da imajo svoje napadalne in obrambne filozofije.  Najraje jih imenujejo sistemi. Vsi ljubitelji lige NBA poznajo t.i. trikotnik napad, ki ga je prakticiral Phil Jackson in s katerim je postal najbolj trofejni trener v zgodovini NBA, a je imel tudi igralce, ki so legende (Michael Jordan, Kobe Bryant, Scottie Pippen, Shaquille O'Neal, itd.). Tom Thibodeau (Chicago) je znan po svoji močni obrambni filozofiji.  Mike D'Antoni pa je sinonim za hitre napade, ki se zaključijo v sedmih sekundah ali manj. A Gregg Popovich bo šel v legendo lige kot trener, ki ... hm ..., nima sistema.

foto: nba.com

Nobenega. V primerjavi z ostalimi ga pač nima. A obstaja razlog za to. Raje kot bi igralce prilagajal svoji filozofiji, oblikuje sistem glede na igralski kader, ki ga ima na voljo (nekaj, kar je javnost "zamerila" Juretu Zdovcu ob svetovnem prvenstvu v Španiji letos). Način, na katerega San Antonio igra danes, je različen od načina s katerimi so Spursi poizkušali zmagovati 18 let nazaj, ko je Popovich začel s svojo kariero trenerja v NBA. A pristop ostaja vsa ta leta enak. Popovich je najboljši trener v vsaj štirih aspektih košarkarske igre: 1. razvija svoje igralce, 2. izbira najboljše strategije za svoje igralce, 3. izbira najboljšo taktiko glede na dano situacijo, 4. "prisili" svoje igralce, da v igri uveljavijo njegovo strategijo in taktiko. V času, odkar je Popovich na klopi San Antonia, nobena druga ekipa lige NBA ni tako dobro razvijala svojih igralcev. Spursi so osvojili 5 naslovov prvaka brez odmevnih podpisov pogodb z najboljšimi igralci ali pa zelo odmevnih izborov na t.i. draftih lige, z izjemo izbora Tima Duncana kot prvega na draftu leta 1997. Talent, ki so ga in ga premorejo ekipe Popa (kot ga skrajšano kličejo), je v bistvu večinoma vzgojen v Teksasu. Dokazi za zgornjo trditev so jasni: 1. pomagal je izboru številka ena postati najboljši krilni center vseh časov (Duncan), 2. dva tuja, sicer talentirana, a surova košarkarja je spremenil v All-Star igralca (Tony Parker, Manu Ginobili), 3. razvil je mlade igralce v pomembne člane prve peterke (Rašo Nesterović, Stephen Jackson, Tiago Splitter, Kawhi Leonard), 4. neznane in drugod odpadle igralce je spremenil v pomembne člane rotacije svojih šampionskih ekip (Malik Rose, Bruce Bowen, Gary Neal, Danny Green), 5. podaljšal je kariere ostarelih veteranov lige, ki so še lovili šampionske prstane (Brent Barry, Michael Finley, Boris Diaw). Če je bil igralec pripravljen delati, ga je Popovich, skupaj s svojim strokovnim štabom, oblikoval v kvalitetnega igralca NBA lige. Imeti dobrega igralca v ekipi je pol dobljene bitke, a odličnost Popovicha se ne konča tukaj. Ko ustvari impresivno igralsko zasedbo, za njih načrtuje napadalne in obrambne inačice, ki izkoriščajo njihova najmočnejša orožja (met, prodor, obramba, košarkarski IQ, moč, hitrost, itd.). Kot primer lahko prikažemo razvoj napada San Antonia. Več kot desetletje je Popovich zahteval, da se igra akcija kot jo vidite spodaj (finale lige NBA 1999).

Sedaj pa si lahko ogledate enako akcijo devet let kasneje (celo isti signal z roko za začetek akcije je podan).

Popovich se je držal akcij kot je ta, ker so bile enostavne in učinkovite, njihov namen pa je bil postaviti najboljšega igralca ekipe v njemu najboljšo pozicijo, iz katere lahko izvleče največ in doseže nove točke za ekipo. Pred približno štirimi leti je Popovich opazil, da se njegov super zvezdnik stara in da se je uveljavila novi stil obramb v NBA. Spoznal je, da mora na novo ustvariti svoje napadalne akcije, ki se bodo prilagodile spremembam v načinu branjenja v NBA. Ekipe so oteževale doseganje točk iz t.i. izolacije, posebej na centrskih položajih.  Zato je pick-and-roll postal glavno orožje v napadu. To pa je izstrelilo Tonyja Parkerja v enega najbolj nevarnih organizatorjev igre v NBA.  Nove akcije San Antonia so sedaj bolj takšne:

Izolacija skoraj več ne obstaja. Novi napadalni sistem Spursov vključuje konstantno premikanje, če je igralec blizu ali pa daleč od žoge. Zdi se, da Parker stalno igra pick-and-roll z visokimi igralci kot sta Tim Duncan ali Boris Diaw, medtem ko "šuterja" Danny Green in Kawhi Leonard iščeta luknje v obrambi (ki v večini primerov mora pomagati  pri pick-and-rollu) za svoje mete od daleč. Danes je napad San Antonia kot poezija, a je rezultat analitike, ki s tem načinom napadanja omogoča veliko odprtih metov za tri (posebej iz kotov) in prodorov pod sam koš.  Ko je napad Spursov sinhroniziran (usklajeni t.i. timingi), ga je (skoraj) nemogoče premagati. Čeprav Popovich odlično obvlada strategijo košarkarske igre, je še boljši taktik. Pop zelo dobro razume, kaj želi na igrišču narediti nasprotnik in kako mu to preprečiti. Če ima njegov nasprotnik šibko točko, jo bo izkoristil tudi če se to ne sklada s tipičnim načinom igre San Antonia. Tu je tudi odgovor na vprašanje, kakšne igralce želi imeti Pop v svoji ekipi (prilagodljive, pametne). Eden od pokazateljev je bilo tudi finale zahodne konference v letu 2013, ko je Popovich izkoristil dejstvo, da ima Memphis odlično centrsko navezavo (Marc Gasol, Zach Randolph) a podpovprečne "šuterje" za 3 točke. Nihče te pomanjkljivosti ni znal izkoristiti, dokler na sceno ni stopil on in svoje krilne igralce v obrambi pomaknil bolj proti obema centroma ter enostavno dovolil mete za 3 točke in ustavil napade pod košem. Ta taktika se mu je obrestovala, saj je v tej seriji Memphis v povprečju dosegel najmanj točk glede na število napadov (še manj kot je dosegala zadnja ekipa v NBA v rednem delu lige) v letu in serija se je (v finalu zahoda!!) končala 4:0 v zmagah za San Antonio. Zadnji del uspeha Popovicha je njegova sposobnost prepričevanja njegove ekipe, da natančno izvrši njegove sheme. Ni pomembno, ali igralci igrajo akcijo, ki jo poznajo že desetletje ali pa je bila nova ravnokar prvič narisana na tablo v minuti odmora, ekipa jo bo izvedla do potankosti. Prav tako pa zna trener igralce motivirati, jih voditi in predvsem komunicirati z njimi.  In to je morda najbolj tisto, kar ga je ustoličilo na vrh vseh aktivnih trenerjev.