Trener Damir Grgič je s celjskim Athletom zasedel 4. mesto v ženski regionalni ligi. Ena žoga, ena osebna napaka in vse bi bilo lahko drugače. Naslov regionalnih prvakinj je romal v Benetke, srebro Radivoju Koraću, bron pa Budućnosti.

Damir Grgič (foto: Aljaž Močnik)

Kaj se trenerju, ki izgubi dve tekmi zapored na isti način, roji po glavi? »Spal nisem veliko. Ves čas sem si vrtel film tekem in razmišljal, kaj bi lahko naredili drugače, kje smo naredili napako, kaj je bilo narobe … Po drugi strani pa smo lahko upravičeno ponosni. Upam in verjamem, da se bodo igralke iz tega kaj naučile.« Nekaj šole je bilo tudi za vas. »Tudi zame, seveda. A upam, da bo ta izkušnja prav prišla košarkaricam.« Ste zelo razočarani? »Občutki so mešani, v njih pa doza ponosa in razočaranja. Z eno žogo manj, z enim zadetim metom več oz. pridobiljeno žogo bi bili prvaki regionalne lige mi! Po videnem ne bi bilo nezasluženo, a odvilo se je drugače.« Ste bili po tekmi v garderobi? »Nikoli ne hodim v garderobo. Razen če je kaj nujnega. Čas za analize je vedno po prespani noči. Takrat so misli sveže, glave pa bistre.« Italijanke so prišle v ligo in kar zmagale. »Saj to ni niti presenečenje.« Ali pač? »Ne. Imeli so najboljšo ekipo, kjer lahko vsaka igralka menja soigralko. Na vseh mestih so izvrstno pokrite. Za nameček so si pripeljali še robustno Američanko Henry.« Niste ste »usrali« v polfinalu. Vaše igralke so pokazale srce in hrabrost. »Že nekaj let je v Celju tako, da nikomur ne priznavamo, da je boljši od nas. Naj to dokaže na parketu! Nekajkrat smo bili v situaciji, da sebi v prid prelomimo tekmo, a nam to ni uspelo. Morda je kriva mladost, morda manjko izkušenj … Škoda.« Da vas potolažim: ponosni ste lahko tudi na 4. mesto ter na dvakrat polno dvorano. Na tekmi ženske košarke! »To je dobra uteha in velik uspeh. Dobil sem občutek, da so ljudje začeli prepoznavati uspehe na parketu in v organizaciji kluba. Na tem mestu vsakemu gledalcu posebej hvala, ker je prišel!« Že nekaj let vas spremljam, pa lahko rečem, da klub raste. Bili so padci, a ste se vedno enkrat več pobrali, kot pa je bilo padcev. »V teh letih smo naredili velik posel. Pa ne le za celjski klub, ampak za celotno žensko košarko v Sloveniji. Kalimo igralke in šolamo za Evropo. Tiste, ki to zdržijo, gredo naprej. Ostale pač niso ta kaliber. Priložnosti imajo dovolj. Velik korak smo naredili tudi na področju delovanja in organizacije kluba. Postali smo prepoznavni ne le n regiji, ampak po celi Evropi.« Ja? »Vam dam kar takoj dokaz za to: včeraj je bilo na naših tribunah kar nekaj uglednih managerskih agencij, ki so gledale naše igralke.« Torej boste ostali brez pol ekipe in spet začeli z nova? »Če se to zgodi, bom najbolj srečen človek na svetu! Tu smo zato, da delamo igralke in jih pošiljamo v svet. V zameno bomo dobili odškodnino, ki jo bomo vnovič vložili v nove mlade košarkarice. Pri tem delu nas podpirajo sponzorji in očina Celje. Zato je treba s takim delom le nadaljevati!« Strašno ekipo bi lahko sestavili, če bi vse najboljše v teh letih zadržali na enem mestu – torej pri vas v Celju. »Pa ne le ene, ampak tri evroligaške ekipe! Na to sem ponosen. To delo in produkcija me izpopolnjujeta. Morda pa dobim v bližnji prihodnosti tudi sam možnost, da vodim ekipo, katere povprečna starost bo višja od 22 let.«

Damir Grgič z ekipo ŽKK Athlete Celje (foto: ŽKK Athlete Celje)

Mi želite povedati, da zapuščate Celje? »Nikoli se ne ve. Pogodba mi bo potekla ob koncu sezone, ko se bomo s klubom usedli in pogovorili, kako naprej. Saj veste, kako je s trenerji: kovčki so vedno pripravljeni.« Pa saj se po Celju govori, da ste lahko trener, dokler želite, pa četudi do smrti! »To je velik kompliment.« Lahko bi vam rekli kar Zmago Sagadin ženske košarke. »Tudi tak kompliment godi. Mi vsi dobro vemo, da je Zmago Sagadin trener, ki je pustil največji pečat v slovenski košarki. Bil je pred časom, s svojo produkcijo pa je opozoril Evropo in svet na slovensko košarko. Mlade ase je kalil v Evroligi, mi te možnosti nimamo. Ne pomeni pa to, da je ne bomo imeli. To, kar je počel Sagadin, zdaj nadaljuje Partizan z Duškom Vujoševićem.« Lahko kot trener ženske ekipe dostojno živite? »Hvaležen sem klubu, ker mi to omogoča.« So pa bili v klubu tudi težki časi, ko se ni vedelo, ali boste sploh obstali. Takrat ste tudi sami vozili igralke, bili deklica za vse. »To sem počel s ponosom in z željo, da pomagam klubu, katerega član sem. To sem delal za igralke. Še danes pa trdim, da mora človek tudi skozi tako šolo, da postane boljši trener.« Sagadin je pomagal izšolati nekaj trenerjev. Pa vi? Ima klub že naslednika, ki vas lahko dostojno menja? »Zagotovo je nekaj ljudi, ki bi lahko tako energično opravljali to delo. Bomo pa morali v klubu okrepiti delo stroke, saj sva v članski ekipi le dva trenerja.« Lep čas vas niso imenovali za selektorja. Zdaj pa so vam naenkrat prek noči na Košarkarski zvezi Slovenije zaupali kar dve selekciji, mladinke in članice. »Ponosen sem, ker sem dobil priložnost. Naredil bom vse za dostojen rezultat.« Članice iščejo pot iz teme. Kdaj jih boste popeljali na evropsko prvenstvo? »V štirih letih! Prihaja nov mlad rod, ki že igra vidno vlogo v A diviziji mladink. Ne vidim razloga, zakaj nam ne bi uspelo!« Se lahko kaj naučimo od Srbije? Reprezentanca je bila na evropskem in svetovnem prvenstvu, vi pa redno na klubski sceni premagujete njihove najboljše klube. »Učiti se moramo od najboljših. Tudi od Srbije, ki pa ima, to moramo vedeti, vsaj 10-krat večjo bazo.« Cela Evropa na pomoč kliče tujke. Zakaj Slovenije ni med njimi? »Trend je tak, da vsi kupijo, kar jim manjka do vrhunskosti. Tudi nam bi prišla prav kaka tujka. O tem bomo razmislili. Vse pa mora biti podrejeno cilju: dokazati, da ženska košarka v Sloveniji nekaj velja!« Naj Damirju Grgiču uspe. Ženska košarka si to zasluži!