Vsi, ki smo povezani s spremljanjem NBA košarke, se dobro zavedamo NBA trenerjev, ki so se sprva učili posla na parketu ali klopi pri legendarnem Greggu Popovichu. Mike Brown, Monty Williams, Mike Budenholzer, P.J. Carlesimo, Vinny Del Negro, Jacque Vaughn in Avery Johnson so najbolj znana imena, ki so v svoji karieri bili glavni trenerji v NBA ligi.

foto: nba.com

A obstaja še ena skupina trenerjev, o kateri pa ne slišimo veliko, ker niso bili pretirano uspešni. Ta skupina spada med tiste, ki so bili vajenci pri Philu Jacksonu kot igralci ali pomočniki na klopi. Jim Cleamons, Frank Hamblen, Bill Cartwright, Kurt Rambis in Brian Shaw, nihče od njih nima več zmag kot porazov v NBA, še manj pa se lahko pohvalijo s kakršnimkoli uspehom, ko se spominjamo na tiste Phila Jacksona. Še veliko časa bo preteklo, preden bi Derek Fisher lahko šel po stopinjah velikega učitelja, že doslej pa si je nabral ogromno zaostanka (New York Knicks so končali sezono s 17 zmagami in 65 porazi!). Razlika med trenerji iz kroga Gregga Popovicha in Phila Jacksona je očitna. A če obstaja upanje za učence Phila Jacksona, je to Steve Kerr. Čeprav je tri sezone igral za San Antonio, se vseeno prišteva h Jacksonovem krogu, saj je v Chicagu odigral svojih pet najbolj plodnih sezon v svoji igralski karieri in imel najvišjo minutažo (23,1 minute na tekmo) in najvišje povprečje doseženih točk na tekmo (8,1).

Phil Jackson in Steve Kerr. foto: nba.com

Ko se je Kerr želel podati v trenerske vode, je bil eden redkih novincev, ki so lahko izbirali med večimi možnostmi za službo. Ker je imel dolgo igralsko kariero (1988-2003) in nato presedlal na mesto strokovnega komentatorja (TNT) ter generalni manager (Phoenix Suns), je imel več kot dovolj časa, da je sistematično gradil odnose z odločevalci v NBA ligi. Za razliko od Briana Shawa, ki je vzel prvo ponujeno službo po letih zavrnitve na razgovorih, je bil Kerr lahko izbirčen. Lahko bi namesto Fisherja vodil stroko pri New Yorku, a je zavrnil Phila Jacksona in izbral Golden State. Na površju je izgledala služba glavnega trenerja pri New Yorku privlačna - zaradi Carmela Anthonyja 54 zmag pred dvema sezonama v rednem delu. A ekipa je bila starejša, pod košem so bili limitirani, s kakšno morebitno poškodbo pa bi se Knicksi lahko sesuli v prah, kar se je po menjavi centra Tysona Chandlerja, JR Smitha in Imana Shumperta ter poškodbi Carmela Anthonyja tudi zgodilo. Na koncu letošnje sezone so se borili zgolj za čim višjo pozicijo na NBA naboru. Fisher je bil pripravljen delati pod takimi pogoji, Steve Kerr pač ne, zato je ponudbo zavrnil že pred začetkom sezone. Nasprotno od New Yorka, je Steve Kerr vkorakal v situacijo, ki je bila že približno jasna in pripravljena. V treh sezonah pred Kerrom, ko je bil trener Mark Jackson, je Golden State dosegel 23, 47 in nato 51 zmag.

foto: nba.com

Vendar se Mark Jackson ni najbolje razumel z upravo franšize. Kot odličen organizator igre v NBA karieri so bili njegova mentaliteta, taktika (prvo obramba) in filozofija iz stare šole in uprava Golden Statea je menila, da to ne gre skupaj z ekipo, ki jo je Jackson imel na voljo. S povsem identičnimi težavami se je pri Oklahomi spopadal Scott Brooks. Kaj imata skupnega? Oba sta bila organizatorja igre stare šole (najprej podaja). Čeprav igralci, vsaj uradno, radi rečejo, da obožujejo trenerje, ki so obrambno naravnani, pa uprave franšiz gledajo tudi in predvsem na posel, vstopnice in sponzorje. Če ekipa ne pride do naslova s svojo obrambno igro, je le dolgočasna, to pa zmanjšuje prihodke. Jackson je bil odličen trener za mlade igralce. Dal je ogromno priložnosti mladim bodočim zvezdam Warriorsev. Steph Curry, Klay Thompson, Harrison Barnes, Draymond Green in Festus Ezeli so kljub začetnim napakam na igrišču, dobili veliko priložnosti in so se lahko od Jacksona tudi veliko naučili. A kot se je izkazalo, je Mark jackson jedro ekipe dobesedno pripravil za Steva Kerra. Ko je Kerr prevzel vodenje Golden Statea, je lahko zelo hitro žel sadove dela prejšnjega strokovnega štaba. Curry in Thompson sta prišla do vrhunca svojih moči, učenja je bilo več ali manj konec. Še največji problem je bil David Lee, s katerim je imel težave še Jackson, saj je šlo za ljubljenec lastnika moštva, a se je tudi to uredilo samo po sebi, ko se je na pripravah oktobra 2014 poškodoval. Kljub vsem uspehom, ki jih je Kerr dosegel s postavitvijo igre in z risanjem akcij po tabli, je bil največji uspeh Golden Statea dosežen s tem, ko je Kerr Leeja zamenjal z Draymondom Greenom. Namesto da bi Warriorsi imeli še enega igralca, ki bi poleg Andrewa Boguta bil nevaren proti košu, je Kerr postavil taktiko še četrtega igralca, ki lahko meče za tri točke, gre v prodor in brani raketo bolje od Leeja. Tu je Kerr pokazal dovolj košarkarskega znanja, da mu ga nikakor in niti pod razno ne gre oporekati.

foto: nbcchicago.com

To ni bilo prvič, da je Golden State igral še bolje brez Davida Leeja. Ko se je Lee poškodoval na tekmi proti Denverju, v prvi tekmi končnice leta 2013, je moral na poziciji 4 Golden State uporabiti Harrisona Barnesa. Strokovnjaki so si bili skoraj enotni, da bo Golden State izpadel takoj, saj se je poškodoval edini All-Star igralec ekipe. A to se ni zgodilo, Bojevniki pa so igubili šele v drugem krogu končnice, po napetih šestih tekmah proti San Antoniu. Golden State na čelu s najboljšima Curryjem in Thompsonom ter z Greenom na štirici bi bil letos uspešen skoraj ne glede na to, kdo bi bil trener. To je največja ironija pri trenerjih v modernih časih NBA lige. Večina trenerjev bi bila približno enako uspešna kot je bil Kerr do zdaj. Nekaj takega kot Marku Jacksonu, se je zgodilo tudi Lionelu Hollinsu pri Memphisu - Dave Joerger je dobil dobro pripravljeno ekipo. V današnji NBA ligi pri skupini igralcev, ki niso več v učnem procesu in imajo nekaj individualnih uspehov, lahko trener doda le toliko, da jim da najboljše možnosti, da uspejo in upa, da bodo to tudi storili. Če bi Jackson prej postavil Leeja na klop in dal na pozicijo 4 Barnesa in Greena ter Andreja Igoudalo na pozicijo 3, kdo ve, kje bi bil Golden State zdaj. Ker Jackson ni bil sposoben prepričati lastnikov, da mora Lee na klop, so bili njegovi dnevi pri Golden Stateu šteti. Če trener ne more prepričati uprave in lastnikov franšize v optimalno postavo moštva, potem res nima pravega smisla, da ta oseba še naprej vodi franšizo. Na najvišji NBA ravni košarke se trenerji rezlikujejo po tem, katere igralce imajo na razpolago. Zato Phil Jackson in Pat Riley zdaj delata v upravi franšiz New Yorka in Miamija kot managerja, saj je to naravni podaljšek tistega, kar sta počela že kot trenerja. Obstaja razlog, zakaj sta Phil in Pat trofejna trenerja in uspešna povsod, kjer sta delovala. Če nista bila povezana z najboljšimi košarkarji v NBA, sta se preklemansko potrudila, da sta se povezala s takimi igralci. Čimprej! Še vedno ju skoraj ni bilo mogoče premagati v taktiki ali z risanjem po trenerski tabli, a vedela sta, da je to le en, manjši faktor v doseganju zmag.

foto: jasonkidd.com

Ključ do uspeha za vsakega trenerja je v tem, da ima v ekipi dovolj talenta in znanja. Steve Kerr je naredil točno to - gojil je osebno zvezo z lastniki Golden Statea in ko je bil čas pravi, se je potegoval za trenersko mesto elitnega moštva. Tako je naredil tudi Jason Kidd v Milwaukeeju. Oba imata vizijo, kako naj bi izgledala odlična ekipa, a ta vizija gre lahko le do meja talenta igralcev, ki so jima na voljo. Zato je Kidd želel oditi iz Brooklyna in zato Kerr ni imel razloga, da bi sprejel službo pri New Yorku. Tudi v nedavnem podcastu in med pogovorom ob njem je trener Krke Aleksandar Đikić iz lastnih izkušenj pri Minnesoti povedal, da je mesto glavnega trenerja v NBA skoraj politična funkcija in da je kljub temu, da zahteva košarkarsko znanje, bolj pomebno zgraditi odlično, talentirano ekipo in biti v dobrih odnosih z lastniki franšize. Pri vseh pomočnikih (v NBA jih je ponavadi med 4 in 7) je to tudi pomembna funkcija, saj je za taktiko in pripravo dovolj sposobnih ljudi znotraj franšize. V prvi sezoni je Steve Kerr v rednem delu dosegel 67 zmag in le 15 porazov. S tem je postal tudi eden izmed favorit za trenerja leta. Izkušenj iz igralskih časov mu ne manjka, trenerskih pa še nima veliko. Nihče mu ne reče, da je učenec Phila Jacksona, saj Golden State ne igra t.i. trikotnega napada (Triangle offense), ki ga je skozi celotno kariero prakticiral Phil in ki ga, dokaj slepo, igra tudi Fisher pri New Yorku. A vendar je Kerr učenec Jacksona, ker se je naučil edino pomembno lekcijo pri mojstru Zena in gospodarju prstanov - ekipa odličnih igralcev zmaguje, zgradi jo in jo pravilno usmerjaj.