Pri gledanju DeAndreja Jordana in izvedbi njegovi 34 prostih metov na eni tekmi, sem razmišljal, ali naj si izkopljem oči ali pa naj si porinem nož v trebuh. Vendar sem si raje rekel, da bo verjetno manj boleče, če moje razmišljanje o tej temi spravim v te vrstice.

foto: nba.com

Torej, v NBA igralci namerno delajo osebne napake nad tistimi nasprotniki, ki so znani po tem, da proste mete zadevajo z majhno uspešnostjo. V NBA ligi je strategija narediti osebno napako nad slabim izvajalcem prostih metov dobila ime po Shaquillu O'Nealu, ki je v svoji karieri proste mete metal 52,7%. Posluževati se jo je pričel takratni trener Dallasa (1997 – 2005) Don Nelson, zato so jo poimenovali Hack A Shaq. V teoriji pa so mogoče nekateri igralci v preteklosti kot prvi začeli namerno udarjati tudi velikega Wilta Chamberlaina, ki je bil tudi znan po nenatančnosti pri izvajanju prostih metov, saj je metal v povprečju 51,1%. Ostali tovrstni "asi", katere se je ali pa se še izplača udariti, so tudi DeAndre Jordan (41,7%), Chris Dudley (45,8%), Ben Wallace (41,4%), Dennis Rodman (58,7%), Dwight Howard (57,3%) in Chuck Hayes (61,8%). No, Chucka Hayesa je bilo vsaj zabavno gledati pri tem!

NBA pisarna je Hack A Shaq pravilo zaostrila tako, da v zadnjih dveh minutah tekme ekipa ne sme narediti osebne napake nad igralcem, ki nima žoge v posesti. V nasprotnem primeru nasprotna ekipa dobi dva prosta meta in tudi posest. Zato pa ekipe z veseljem delajo osebne napake do tega trenutka. Ker je v letošnji sezoni ta strategija dosegla nekakšen vrhunec (predvsem z Dwightom Howardom in DeAndrejem Jordanom), je čas, da analiziram kakšne možnosti ima NBA liga po mojem mnenju za spremembno pravila v korist boljše košarke in bolj dinamičnih tekem.

foto: Nathaniel S. Butler/Getty Images

1. možnost: Naj televizijski partnerji (TV postaje ESPN, TNT, ABC) lige NBA več delajo na tem, da bolj obširno, natančno in v vseh odtenkih te strategije razložijo gledalcem pomen vsake od te vrste osebnih napak. Še posebej velja to za NBA končnico in finale (takrat se ta strategija bolj uporablja), saj je več dramatičnih momentov, tudi če se tekma zaradi prostih metov bolj vleče. Primer tega je bila prva tekma končnice na zahodu letos, med LA Clippersi in San Antoniom, ko je DeAndre Jordan s svojim izvajanjem prostih metov prekinil strategijo trenerja Gregga Popovicha, saj so v drugi četrtini Spursi namerno delal osebne napake nad njim in se jim na koncu tekme to ni obrestovalo. Trenutno komentatorji na televiziji med tekmo ne dajo dovolj relevantnih podatkov med takimi scenami, razen "strategija ne bi delovala, če bi igralec X bolje zadeval proste mete" ali "spet smo tu". Zakaj ob takih trenutkih ne bi raje postregli z boljšo statistiko, ne samo s kakšnim odstotkom izvajalec izvaja proste mete? Primerjava doseženih košev na 100 posesti žoge, ko je določena peterka v igri in ciljani igralec izvaja proste mete bi bil dober začetek. To se lahko naprej razdeli na redni del sezone, končnico, zgodovino, glede na odstotek zadetih prostih metov ciljanega igralca. Tako bi gledalci bolj poglobljeno razumeli, zakaj se določeni trenerji poslužujejo te strategije in zakaj ravno v tem trenutku tekme. Lahko bi poudarili pluse in minuse te stretegije glede na dogajanje na igrišču ali na lestvici ekip. Prav tako pa bi gledalci bolje dojeli, zakaj je ciljani igralec še vedno v igri, ali pa zakaj je ekspresno zapustil igrišče. Med izvajanjem prostih metov bi malo dramatizacije in "šahovske igre" lahko ponudil tudi fokus kamere na izvajalčeve podpornike, družino, soigralce na klopi, trenerja, itd.. Potem pa situacija mogoče le ne bi bila precej negledljiva (kar sedaj definitivno je). 2. možnost: Namesto prostih metov, ko je nasprotnik ciljanega igralca v bonusu, ekipa ciljanega igralca v primeru osebne napake samo nad njim (ko ne meče na koš in je bila osebna napaka narejena namerno nad njim) spet dobi žogo iz avta. Na ta način se izkorenini začetna motivacija za take vrste osebne napake, tekma/igra pa se pospeši. 3. možnost: Ciljani igralec, nad katerim je narejena namerna osebna napaka, saj je slab izvajalec prostih metov, naj dobi tri proste mete. Ta ideja je malo "out of the box", a jo poganja moje matematično razmišljanje. Če se na linijo prostih metov pošlje igralca, ki proste mete izvaja 50%, je to tako kot bi dva prosta meta izvajal igralec, ki v povprečju proste mete izvaja 75%. S tem bi trenerji dvakrat premislili, preden bi uporabili Hack A Shaq teorijo, saj trenerji nikoli ne naročijo svojim igralcem, da namenoma naredijo osebno napako nad igralcem, ki proste mete izvaja 75%, kajne. [caption id="attachment_19818" align="alignright" width="150"] foto: bleacherreport.com[/caption] 4. možnost: Pravilo naj ostane takšno kot je sedaj. Zakaj bi NBA liga ščitila igralce, ki imajo določeno slabost v igri, teh igralcev pa je največ 15. Naj bo slabšim izvajalcem prostih metov to motivacija, da poizkusijo z več treninga in spremembami pri mehaniki meta. Ne pozabimo, da so prosti meti eden najbolj treniranih košarkarskih elementov! Če je lahko igralec Clevelanda Tristan Thompson sredi NBA kariere namesto z levo roko začel metati z desno, potem lahko tudi slabši izvajalci prostih metov popravijo svoje odstotke. Če je težava v predolgih tekmah in dolgočasnosti, naj se uvede manjše število minut odmora, ki po mojem mnenju bolj ubijajo NBA tekme, saj jih je odločno preveč. Hack A Shaq pa se je v preteklosti tako ali tako pokazal kot strategija, ki ne deluje 100% uspešno za ekipo, ki jo uporablja. Gotovo sem kakšno možnost tudi izpustil ali pozabil. A morate razumeti, da sem bil nekaj ur nazaj bilzu tega, da vzamem nož iz predala. Saj veste, gledal sem DeAndreja Jordana, kako je (slabo) izvajal 28 prostih metov. V prvem polčasu! Sredi noči. Trenirajte svoje proste mete!