LeBron James izziva različne emocije pri sledilcih NBA lige. Od jeze, veselja, tihega ali glasnega sovraštva, oboževanja, eno je gotovo - nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi mene ne. Moj prvi "stik" z LeBronom Jamesom se je zgodil nekje leta 2001, ko sem na internetu nekje prebral o neverjetnem fantu drugega (!) letnika, ki v srednji šoli ne le igra košarko, ampak se igra z nasprotniki. Do takrat sem dokaj rezignirano spremljal svet Michaela Jordana, v katerem so bili moji Cleveland Cavaliers le nedolžni opazovalci največjega med največjimi, od leta 1998 naprej pa sem bil navajen svoje navijaške strasti naslednjih 7 let pospravljati v predal vsakega aprila, po koncu rednega dela NBA sezone.

Začetek mojega navijanja za Cleveland je bil sijajen, saj so se Cavsi od leta 1986 do leta 1998 kar devetkrat uvrstili v končnico (kjer jih je večinoma mučil in uničil Michael Jordan, a vseeno hvala vam, Mark Price, Brad Daugherty in Larry Nance), zato so mi vsa leta neuvrstitve v končnico po letu 1998 padla vsako leto težje. Zaziban v navijaško apatijo od neuspehov franšize sem se predramil leta 2003, ko je bil LeBron James izbran kot prvi izbor na naboru. Ker sem si že prej ogledal vse možne posnetke tega mladeniča, se mi je dvignil utrip in zavohal sem novo možnost, da Cleveland spet postane relevanten član NBA družine. A podpis sponzorske pogodbe s podjetjem NIKE za 90 milijonov dolarjev, še preden je fant odigral eno minuto na NBA terenih in njegovo spremstvo srednješolskih prijateljev, ki so se seveda nalepili na slavo in denar ter ogromna tetovaža na hrbtu Jamesa, kjer je pisalo "Chosen1" (Izbrani), skupaj s samoizbranim vzdevkom "The King" (Kralj), so me počasi začeli odvračati od navijaštva. Seveda nikoli od navijanja za Cleveland (ekipa je vedno pred posameznikom), ampak od tega, da bi bil navijač Jamesa. Vendar sem bil lačen spet kakšnega odmevnega uspeha in ko je James takoj po naboru izjavil, da ne bo odnehal, dokler v Cleveland ne bo pripeljal naslova NBA prvaka, sem bil za trenutek zasvojen s to idejo in tudi mogoče z njim. Leta so minevala, Cleveland je bil vsako leto bližje končnemu uspehu, moje srce pa je bilo z vsako višjo stopničko v novi sezoni na koncu vse bolj zlomljeno. Ko se je James redno "zračno" fotografiral z igralci Clevelanda preden so začeli tekme (po mojem mnenju so poniževali nasprotnike), sem slutil zelo žalosten konec zgodbe. A sem to misel potiskal nazaj, saj so bili Cavsi v NBA finalu leta 2007 in imeli najboljši izkupiček zmag in porazov v rednem delu v letih 2009 in 2010. Nato pa je počilo. Že v letih 2003-2010 nisem odobraval dostikrat preveč otročjega obnašanja Jamesa, ko pa sem se prisilil gledati enourno oddajo, zloglasni "The Decision", kjer je James za svoj naslednji klub v NBA karieri izbral Miami Heat, mi je šlo na bruhanje. Znotraj enourne oddaje je cvrl navijače Clevelanda na majhnem ognju, v 28. minuti oddaje pa jim/nam zabodel nož v srce, ko je sporočil, kam odnaša svoje talente. To je bil eden navečjih PR faux pas-jev v zgodovini športa, saj očitno Jamesu nihče ni pomagal pri odločitvi, kako zadevo izpeljati. Odšel je brez izpolnjene obljube - naslova prvaka, način, na katerega je odšel pa je bil, milo rečeno, kriminalen. Večina strokovnjakov in "normalnih" navijačev Clevelanda, med katere se, upam, lahko prištejem tudi sam, se je strinjala, da ni bil največji problem, da je odšel iz Clevelanda, ampak na kakšen način je odšel. Tudi sam James je dve leti kasneje javno priznal, da je bila ta oddaja njegova napaka, čeprav je imela tudi dobrodelno noto. Pred tem ga nisem preveč maral, razen, da sem bil vesel, da igra za mojo ekipo namesto za nasprotno, od takrat naprej sem ga začel sovražiti. Športno, seveda, saj ga osebno ne poznam! A poglejmo nekatera dejstva: - Lastnik Clevelanda, Dan Gilbert se je od leta 2003 naprej sicer trudil izboljšati ekipo in Jamesu pripeljati več pomoči, a je žal prepogosto v ekipo pripeljal igralce, ki so svoje najbolj zvezdniške trenutke v NBA že preživeli (Joe Smith, Wally Szczerbiak, Shaquille O'Neal, Ben Wallace), ali pa igralce, ki niso bili navajeni igrati na "glavnem odru" (Mo Williams, Daniel Gibson, Drew Gooden, Zydrunas Ilgauskas, Saša Pavlović), ter so bili bolj primerni za manjše vloge kot so jih morali igrati. - Lastnik Clevelanda je s svojim idiotskim pismom LeBronu Jamesu le še potrdil, da je naredil prav, da je odšel, saj ga je ozmerjal kot da le-ta ni naredil ničesar za franšizo. Še bolj smešen je bil "font" v katerem je natipkal (ali pa njegova tajnica), saj Comic Sansni primeren za resno komunikacijo.

foto: nba.com

- Čeprav so mnogi govorili, da je LeBron James odšel, ker je bil premalo dober, da bi sam pripeljal moštvo do naslova prvaka, je to dejstvo, ki ga ni potrebno obsojati. Michael Jordan je imel obilo pomoči (Scottie Pippen, Dennis Rodman, Toni Kukoč, Ron Harper, Luc Longley), Kobe Bryant jo je imel tudi (Shaq, Glen Rice, Ron Harper, Pau Gasol, Derek Fisher, Robert Horry), prav tako Magic Johnson (Kareem Abdul Jabbar, Michael Cooper, James Worthy, AC Green, Byron Scott) in Larry Bird (Robert Parish, Kevin McHale, Dennis Johnson, Danny Ainge). Brez pomoči odličnih soigralcev nihče ne more zmagati. Jordan je brez Scottija Pippena vsako sezono imel več porazov kot zmag in nikoli ni prišel mimo prvega kroga NBA končnice. Bryant je brez Gasola in Shaqa tudi imel več porazov kot zmag in nikoli ni prišel mimo prvega kroga končnice. LeBron James je brez pomoči Dwyana Wadea in Chrisa Bosha v svoji četrti NBA sezoni po prihodu iz srednje šole (!) popeljal ekipo Clevelanda v NBA finale. Vendar pa je tudi ob prihodu v Miami, pri vsem zasluženem denarju, pozabil s seboj vzeti, ali pa najeti novega, predvsem dobrega, predstavnika za odnose z javnostmi. "Not 1, not 2, not 3, not 4," je spet natvezil novo neumnost, ko je že vnaprej štel, koliko naslovov prvaka bo osvojil z Miamijem. Skratka, skozi celotno kariero Jamesu nihče ni znal dobro svetovati, kako naj se loti komuniciranja z javnostjo, zato je pri marsikomu pustil občutek ošabnosti, arogance in zaničevanja nasprotnikov. Zavedajmo se še nečesa, Michael Jordan je bil v svoji NBA karieri - mnogi pravijo tudi po njej - zelo zafrknjen tip, katerega mnogi, ki so imeli opravka z njim, upravičeno niso marali. A je imel boljši PR, deloval je bolj zrelo in predvsem bolj je razmislil, preden je kaj zinil.

foto: nba.com

V letih 2010-2014 nisem mogel gledati Miamija, zdelo se mi je, da se norčujejo iz NBA (spomnite se norčevanja Jamesa in Dwyana Wadea iz kašljanja Dirka Nowitzkega), še bolj pa me je prizadelo, da je James Cleveland zapustil v ruševinah (v letih 2010-2014 je bil Cleveland najslabše NBA moštvo po izkupičku zmag in porazov, v teh štirih sezonah je imel 97 zmag in 215 porazov). Vendar skozi zadnjo sezono sem šele zares dojel, kako dober igralec je LeBron James. Skozi leta je dozorel in v finalu leta 2014 proti San Antonio Spursom je sam nosil Miami. Res da Heati niso imeli skoraj nikakršnih možnosti za zmago, a je edino James funkcioniral na način, ki njemu pritiče, soigralca Wade in Bosh pa sta v finalu izginila. Mnogi NBA navijači smo oslepeli zaradi našega neodobravanja lika LeBrona Jamesa, jaz pa sem leta 2014 spregledal. Še vedno sem takrat privoščil Spursom njihovo skupno zmago, ker sem velik navijač Gregga Popovicha, a Jamesove igre so mi odprle oči. Ni res, da je vse delal na silo, da vseskozi koraka in da mu sodniki piskajo vse. LeBron James je kvaliteten igralec! Bil sem slep, zdaj več nisem. Nato je prišel na vrsto povratek v Cleveland. Sam sem se poizkusil izogniti medijskemu rompompomu, a v primeru Jamesa to ni mogoče. Če pa bi že kaj spregledal, sem imel dovolj, tudi slovenskih, večinoma t.i. "hejterjev", ki so me redno obveščali o tem, kje James je in kdaj bo podpisal, še posebej pa sem ob vrnitvi bil obveščen, da od sedaj naprej sovražijo Cavse. To me je še posebej zabolelo, saj se mi ni zdelo fer. Vsi so me pustili pri miru od leta 2010-2014, sedaj pa sovražijo Cleveland. Šibko, zelo šibko. Vendar tudi sam nisem bil prepričan, kakšna bo moja reakcija ob vrnitvi Jamesa v Cleveland. Prvo sem bil vesel, da je možakar očitno dozorel in tokrat Clevelandu ni obljubil naslova prvaka ampak le to, da bo dal vse od sebe. Ravno tako je opozoril na dejstvo, da se šampionska ekipa ne zgradi v enem letu (prvo leto v Miamiju ga je izučilo). Od takrat naprej sem si izoblikoval mnenje, da mu oprostim preteklost, ko (če) Cleveland osvoji naslov prvaka.

foto: Casey Sapio, USA TODAY Sports

Letošnjo sezono je Cleveland začel obupno, decembra se je poškodoval prvi center Anderson Varejao, duša ekipe. Do 5. januarja 2015 so zbrali 19 zmag in 20 porazov, kljub temu, da se je moštvu pred začetkom sezone pridružil še zvezdnik Kevin Love, ki je dajal dodatno garancijo, da lahko Cleveland v končnici pride daleč. Po menjavah, v katerih je Cleveland dobil Timofeja Mozgova, J.R. Smitha in Imana Shumperta, pa so Cavsi začeli mleti. V končnico so ze uvrstili z lahkoto, tam pa je prišel že prvi šok. V prvem krogu so izgubili Kevina Lova, ki je ravno dobro začel funkcionirati. V drugem krogu se je poškodoval še odlični Kyrie Irving (v letošnji sezoni je dosegel enkrat 55 in drugič 57 točk) in v finale je Cleveland proti Golden State Warriorsem prišel brez 50 točk, 20 skokov in 10 asistenc (Irving, Love, Varejao). Največji razlog temu uspehu lahko pripišemo, uganili ste, LeBronu Jamesu. Ponovno je moral dvigniti Cleveland na svoja pleča. In kako dobro mu je to uspelo. Predstava LeBrona Jamesa v finalu lige NBA leta 2015 je bila ena najboljših predstav vseh časov. Del ekipe Cavsov, ki je ostal približno zdrav do konca je vključeval Matthewa Dellavedovo (kdo?), ki je moral igrati organizatorja igre več kot 30 minut na tekmo, kvaliteto pa ima (največ) za tretjega po vrsti organizatorja igre v povprečnem NBA moštvu, Imana Shumperta, ki je imel poškodovano prepono, v finalu pa si je poškodoval še levo ramo, J.R. Smitha, ki raje meče iz sredine kot pa si pripravi izdelan met, Tristana Thompsona, ki še ni zadel koša iz več kot štirih metrov razdalje in Timofeja Mozgova, ki je, khm, center (v ligi ni več Shaqa, Olajuwana, Ewinga, Daughertyja, Robinsona, veste, kaj hočem povedati). Nekateri pravijo, da je njegov način igre eno samo zabijanje pod koš. Mogoče imajo tudi prav, a imeti tako fizično moč pri 203 cm in 115 kg velja izkoristiti. Verjetno nihče od nas ne bi igral tako kot Steph Curry, če bi imeli fizikalije LeBrona Jamesa. Drugi pravijo, da je preveč metal? Tudi če menite, da je to res, druge izbire ni bilo. Dokaz? Tukaj je: Ko je bil LeBron James v finalni seriji na klopi, so igralci Clevelanda iz igre metali tako: JR Smith 0/9, Iman Shumpert 0/2, Matthew Dellavedova 0/7, James Jones 0/3, kar skupno znese 0/21. Statistika, ki jo je James dosegel v finalu, bo ostala najboljša še kar nekaj let, mogoče celo desetletje (Anthony Davis, tebe gledam). 35,8 točk, 13,3, skoka in 8,8 podaj na tekmo! In eden od tistih nasprotnih igralcev, ki ga je pokrival (Andre Igoudala) je bil proglašen za MVP finala! Več ni potrebno govoriti in dokazovati, priča smo bili zgodovini.

foto: nba.com

Seveda bodo ostale kritike tistih, ki ga ne marajo(mo) in obožujejo(mo) samo Jordana: "Jordan je imel 6:0 v finalu." Jordan je imel tudi 1:2 v konferenčnih finalih proti Detroit Pistonsih, Jordan je izgubil v drugem krogu končnice proti Orlandu leta 1995. Ko je Jordan zapustil Chicago, je bila ta franšiza leta 1994 še vedno dovolj dobra, da so bili Bullsi po rednem delu sezone tretji na vzhodu in so šele po sedmih tekmah izgubili proti New York Knicksom, ki so prišli do finala in šele po sedmih tekmah izgubili od Houston Rocketsov. Ali bi ta ekipa Clevelanda brez Jamesa sploh prišla do končnice? Mogoče, a z veliko muko. "Ampak Jamesova govorica telesa na igrišču je zanič."  Dajmo nekaj razumeti, James nikoli ni bil v težavah izven košarkarskih igrišč. Njegovi soigralci uživajo igrati z njim, nikogar še ni udaril (vprašajte Steva Kerra, kdo ga je udaril, ko je igral v Chicagu), v finalu pa je igral v povprečju 45 minut proti boljšemu moštvu. Kakšno govorico telesa bi imeli mi? "Ampak Jordan je zadel zadnji met v finalu leta 1998 proti Utah Jazz." Tisto tekmo je Jordan imel met iz igre 15/35, tekmo pa je končal z enim skokom in eno asistenco. LeBrona Jamesa vsi primerjajo z Michaelom Jordanom. Menim, da je težko oz. nemogoče primerjati igralce iz različnih obdobij, če pa sem že prisiljen, pa bi Jamesa raje primerjal z Magicom Johnsonom, ki je ravno tako lahko igral vse pozicije na parketu. Vendar če je James dober, to ne pomeni, da je Jordan slab. Zato, da bi se dobro počutili ob dosežkih Jordana ni potrebno sovražiti Jamesa, saj smo odrasli. Michael Jordan je naredil toliko dobrega za NBA, ki je bila v začetku 80ih let prejšnjega stoletja pred bankrotom, da so določene stvari težko merljive s statistiko, zato ostaja največji. A v tem finalu se mu je LeBron James individualno bolj približal kot katerikoli NBA igralec. LeBron James se je s predstavo v letošnji finalni seriji zacementiral kot najboljši igralec lige NBA zadnjih 5-7 let. Tudi njegova izjava po peti tekmi finala, da je najboljši igralec na svetu, samovšečna kot zveni, ni neresnična. Po 12ih sezonah briljantne NBA kariere pa mu tudi ni več potrebno biti skromen, kakorkoli se to ljudem ni najbolje usedlo v srce. Da njegova statistika v NBA finalu še vedno ni zadovoljila nekaterih spremljevalcev lige, pa je še en dokaz več, kako dober je, saj večina od njega pričakuje skoraj nemogoče. Ker globoko v dnu duše mislijo(mo), da je nemogočega morda celo sposoben. Definitivno pa se danes James ne ozira preveč na možnosti, da bi zmagal v tekmovanju v popularnosti. Tudi naglavni trak je odvrgel. Zlobni jeziki so hiteli govoriti, da je to naredil zato, ker si je, zaradi novonastale pleše, presadil lase. Sam je te zlobne jezike demantiral, ko je izjavil, da želi biti bolj podoben svojim soigralcem. Tudi to je znak zrelosti. Golden State je več kot zasluženo osvojil naslov prvka lige NBA za leto 2015. Bili so najbolj konstantna in najbolj zdrava ekipa skozi celotno sezono, Steph Curry pa je pozicijo organizatorja igre popeljal do neslutenih višav in zasluženo osvojil naziv najkoristnejšega igralca rednega dela sezone 2014-2015. Kljub temu je LeBron James naredil finalno serijo veliko bolj zanimivo kot bi jo naredil katerikoli drugi NBA igralec in leta kasneje se bomo tisti, ki se ukvarjamo z NBA ligo spominjali, kje smo bili, ko smo bili priča dosežkom te bodoče legende v finalu lige NBA leta 2015. Kljub vsemu še vedno nisem povsem razčistil lastnega odnosa do LeBrona Jamesa. Oprostim (ne pozabim) mu vse, ko in če bo prinesel naslov prvaka v Cleveland. Verjetno se mi je že veliko odkupil s predstavami v letošnjem NBA finalu. Vendar ga še nekako nisem najbolj pripravljen imeti rad. Rane iz preteklosti me še skelijo. Imam ga pa raje kot prej, priznam. Mogoče je to tudi del mojega obupa nad neuspehi franšize Cavaliers, ki mi tepta srce že skoraj 30 let. A bom ne glede na vse mlajšim generacijam razlagal, kakšnega vrhunskega igralca sem nekoč imel privilegij spremljati na košarkarskih igriščih.