V poletnem času nadaljujemo z lahkotnimi temami, primernimi za počitnice, oziroma s temami, ki jim jaz pravim leposlovje. V NBA je čas kislih kumaric, dogajanja je bore malo, pisati članke na temo, kje kateri NBA zvezdnik dopustuje in kje je kakšen paparazzo v nevarnosti, da ga doseže ogromna roka tega NBA zvezdnika, je zato nesmiselno. A počitniško lahkotna tema je najslabša ekipa v zgodovini polnih sezon v ligi NBA, Philadelphia 76ers. V zadnjih treh sezonah je ekipa Philadelphie konstantno kazala željo, da na teren spravi ekipo igralcev, ki imajo kvaliteto razvojne lige NBDL in z njo igra proti NBA ekipam. Ob novi gradnji ekipe je generalni manager Sam Hinkie uspel na naborih izbrati tri zelo visoke izbore, ki igrajo isto pozicijo (Nerlens Noel, Joel Embiid in Jahlil Okafor), a ni pokazal, kako bodo ti trije igralci koeksistirali na igrišču (čeprav je res, da je Joel Embiid odšel že na drugo operacijo noge in predčasno zaključil tudi sezono 2015-2016). In še njihov lanjskoletni izbor Dario Šarić sploh še ni prišel v NBA. Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da ekipe Philadelphie zadnjih treh let sploh še niso blizu najslabšim ekipam v zgodovini NBA. In ena od teh ekip je bila prav ekipa Philadelphie v sezoni 1972-1973. Ekipa Phile je v tej sezoni imela razmerje zmag in porazov 9-73 (11% zmaganih tekem) in je s tem postala najslabša ekipa v zgodovini lige NBA (ekipo Charlotte Bobcats (7-59, 10,6% zmaganih tekem), ki je po odstotkih imela še slabšo sezono ne bomo šteli, ker zaradi lockouta niso odigrali polne sezone, pa tudi zato, ker ne bi želeli jeziti velikega Michaela Jordana :) ). Takšna sezona Philadelphie se je nakazovala že od dne, ko je Philadelphia z velikim Wiltom Chamberlainom izgubila v končnici sezone 1967-1968 proti Bostonu. Wilt Chamberlain je bil zamenjan v Los Angeles Lakerse, Philadelphia pa je v zamenjavi dobila Darralla Imhoffa, Archia Clarka in Jerryja Chambersa. Ta zamenjava se je zgodila, ker sta takratna lastnika Phile Ike Richman in Irv Kosloff slabo ocenila situacijo. Richman je Chamberlainu obljubil delež lastništva Phile, ampak je umrl, preden se je posel lahko izpeljal. Drugi lastnik, Kosloff, po smrti Richmana te obljube ni želel držati in takrat je celo obstajala realna možnost, da se jezni Chamberlain upokoji, ali pa odide v takrat sveže ustanovljeno ABA ligo. Zato je Chamberlain predlagal zamenjavo v Los Angeles in ta se je izvedla, a dolgoročno Phila za Wilta ni dobila ničesar spektakularnega. Po sezoni 1967-1968 je trener Phile, Alex Hannun odšel v ABA ligo in takratni generalni manager, Jack Ramsay, je določil kar sebe za trenerja Sixersov. Odločil je tudi, da bodo Clark, Imhoff in Chambers del manjše, hitrejše ekipe, ki bo igrala na veliko število protinapadov. Ta načrt se je izjalovil, saj je Imhoff v Phili igral le še dve sezoni, Clark tri, Chambers pa nikoli ni zaigral za Sixerse, saj je odšel v vojsko. Dobra igralca Philadelphie iz sezone 1967-1968, Luke Jackson in Chet Walker sta se poškodovala (Jackson leta 1969) in bila zamenjana (Walker leta 1969), izbori na NBA naborih od leta 1967 do leta 1972 pa so bili neposrečeni, saj igralci kot so bili Craig Raymond, Shaler Halimon, Bud Ogden, Harris Ahmad, Al Henry, Dana Lewis in Fred Boyd niso imeli nikakšnega presežnega učinka na igro Phile, bolj pavšalnim ljubiteljem NBA lige pa so ostali relativno neznani. V sezoni 1971-1972 se Philadelphia prvič v zgodovini franšize ni uvrstila v končnico lige NBA (še od leta 1946, ko so bili Syracuse Nationals)!  V sezoni 1972-1973 je Phila pomen porazov pripeljala do neslutenih višin. Sixersi so sezono  začeli s 15imi zaporednimi porazi. Več kot mesec dni je minilo, da je ekipa zabeležila svojo prvo  zmago v sezoni (proti Houstonu) in po 20ih zaporednih porazih so 11. februarja leta 1973  odpustili glavnega trenerja Roya Rubina, v tistem trenutku pa so imeli 4 zmage in 58  porazov! Nato je Philadelphia sredi februarja 1973, na presenečenje vseh, zmagala 5 tekem  zapored (tudi tekmo proti Milwaukeeju, ko sta zanj igrala legendarna Oscar Robertson in  Kareem Abdul-Jabbar). Vendra to presenečenje ni dolgo zdržalo, saj so nato izgubili zadnjih  13 tekem rednega dela sezone in jo končali z 9imi zmagami in 73imi porazi. Tudi po 42ih letih je  ta ekipa edina, ki je v zgodovini NBA v rednem delu polne sezone zmagala manj kot 10krat. Nekateri igralci iz takratne ekipe so leta kasneje poizkusili razložiti, kje je šlo vse narobe. Za  začetek so se strinjali, da je bil velik del krivde za katastrofalno sezono bil na trenerju Rubinu.  Rubin je bil zelo prijeten človek, ki je kot trener majhne univerze v Long Islandu odgovoril na oglas Phile za trenerja, ki ga je zasledil v časopisu leta 1972. Phila ga je izbrala za trenerja in podpisal je triletno pogodbo, vredno 300.000 dolarjev. Igralci so ga opisali kot majhnega otroka, ki vodi veliko korporacijo. Eden od smešnih primerov, ki ponazarja to sezono Phile se je zgodil na eni tekmi, kjer je Rubin želel zamenjati svojega igralca Johna Q. Trappa. Trapp je to zamenjavo zavrnil in trenerju Rubinu pokazal na gledalca na tekmi, ki je nato dvignil suknjič in pod njem pokazal na pištolo, ki jo je imel zataknjeno v toku. Seveda je Rubin nato Trappa pustil v igri. Drugi igralci iz tega časa so krivdo za slabe rezultate te sezone valili tudi na upravo, ki ni bila dovolj profesionalna. Dober primer neprofesionalnosti se je zgodil oktobra leta 1972, ko je bil igralec Mel Counts iz Phoenixa zamenjan v Philadelphio. Ko je prispel v Philo, je upravo prosil za pomoč pri preselitvi svoje družine iz Phoenixa v mesto bratske ljubezni. Član uprave ga je povezal z nepremičninskim agentom, ki mu je nato pomagal pri nakupu hiše blizu Philadelphie. Tri tedne kasneje je Philadelphia Countsa ponovno zamenjala v Los Angeles. Čeprav so ob njegovi menjavi iz Phoenixa v Philo že vedeli, da ga ne bodo zadržali. Philadelphia je v tisti sezoni imela nekaj znanih NBA igralcev kot so bili Fred Carter, Hal Greer, Tom Van Arsdale, ampak so ti v NBA že pokazali najboljše predstave pred sezono 1972-1973, ekipa pa je bila zelo sebična in brez veliko samozavesti, ki je, jasno, padala z vsakim novim porazom. [caption id="attachment_25717" align="aligncenter" width="628"] (Levo: Fred Carter, Desno: Roy Rubin (prvi iz leve))[/caption] Philadelphia je sezono končala za najslabšim odstotkom zadetih metov iz igre (42%), nasprotnikom je dovolila največ skokov v ligi, na tekmo pa so prejemali 116,2 točke, v ligi pa so imeli tudi najslabši napadalni rating (90,2). Seveda ni čudno, da so med vsemi NBA moštvi dosegli tudi najmanjše število asistenc v tej sezoni. Vendar pa je najbolj zanimiva statistika ta, da so bili drugi po številu vrženih metov na koš, vendar pa so bili tretji od zadaj po številu zadetih metov iz igre. Tudi 42 let kasneje je Phila iz sezone 1972-1973 standard za grozno košarko in neuspeh. Ali bomo v NBA še kdaj doživeli, da bo ena ekipa imela manj kot 10 zmag v rednem delu polne sezone (82 tekem)? O, Bog, upam, da ne.