Dragiša Drobnjak, najkoristnejši igralec končnice šentjurske šampionske sezone, je avtorju tega intervjuja Bogdanu Rahtenu dejal, da je pričujoči intervju eden boljših, ki jih je prebral, kar je še dodaten razlog, da si vzamete nekaj minut in Tajfunovo 25-ko pobliže spoznate. [caption id="attachment_28819" align="aligncenter" width="628"] Dragiša Drobnjak (foto: Jure Godler)[/caption] Različne lovorike se na najkoristnejšega igralca končnice, ki je šentjurskemu Tajfunu prinesla za marsikoga senzacionalni naslov državnih košarkarskih prvakov kar lepijo.  Državni prvak je prvič postal že pri pionirjih, ko je bil član strašne generacije kranjskega Triglava z Markom Milićem na čelu. Doslej je odigral je več tekem kot je letnica na koledarju. Novembra bo dopolnil 38 let in ko se pogovarjaš z njim, ti je jasno, da jih bo še kar nekaj. Pronicljivemu sogovorniku zgodbe, ki imajo rep in glavo, tečejo z jezika kot gorska reka. Morda bo nekoč nastala knjiga. V njej bi častno mesto zasedlo poglavje o šentjurskem čudežu. Verjetno bi nekaj besed namenil tudi razvoju dogodkov, ki jih je predvidel za končnico, ki se je končala tako sijajno. »Že pred ligo za prvaka sem imel scenarij. Trenerju sem povedal, da bi bilo dobro biti tretji in da se v četrtfinalu pomerimo z Zlatorogom, ki se bo iztrošil, čeprav so imeli najboljšega igralca slovenske lige (Saša Zagorac, op.). Od njih bi šli potem na Krko, ker nam Olimpija ni ustrezala. Na koncu se je tako tudi razpletlo, le da smo šli v končnico s 5. mesta.« Kakšni so občutki pred novo sezono? »Upam, da bo klub finančno stabilen. Igralci bomo preživeli tudi ob nekoliko nižjem standardu. Po najslabšem možnem scenariju, če nam v jadranski ligi ne bo šlo najbolje in če bo ekipa složna, sem prepričan, da nas lahko v državnem prvenstvu štejejo med glavne kandidate za vrh. To okolje, ta klub lahko naredi spet eno lepo zgodbo. Veliko se mora sedaj v kratkem času naučiti tudi uprava, vendar je tudi to treba razumeti. Slišal sem, da je obstajal scenarij, da se tega ne bi šli, a ko se ti ponudi takšna priložnost, jo je res škoda izpustiti. Všeč mi je mentaliteta predsednika kluba Iztoka Špana, ki se očitno tovrstnega izziva ne boji in je rekel, da smo si to vsi zaslužili.« Kaj lahko prinese ekipi Sandi Čebular? »Dobil sem vtis, da gre za ambicioznega igralca. Ima tudi zmagovalno miselnost, čeprav še ni imel te sreče, da bi kaj osvojil. Biti prvi strelec slovenske lige za igralca njegovega formata ni in ne more biti vrhunec. Seveda mora določene stvari še izboljšati. Z vsem spoštovanjem do Đorđeta Lelića, ampak dobili smo boljšo menjavo. Ima več izkušenj od predhodnika in ga vidim ga kot našega glavnega igralca. Jaz bom rade volje naredil vse, da bo Sandi na koncu tekme imel prostor in lahko dal koš. Lani je bila največja moč naše ekipe, ker nismo bili odvisni od enega igralca kot npr. lanska Rogaška ali Krka. Pri nas nasprotniki enostavno niso mogli vedeti, kdo bo prednjačil. Igrali smo všečno košarko, ni bilo egoizma. To je bil čar. Ko pet igralcev na igrišču ve, kaj dela, je vse skupaj videti zelo enostavno. Lahko se zgodi, da bo igral najboljšo košarko v svoji karieri. Začetek sezone bo podoben nedavni končnici, v 9 dneh kar 5 preizkušenj. »Če si ambiciozen, se ne smeš ničesar ustrašiti. Razmišljati je treba zgolj o naslednji tekmi, ne o tem, kaj bo čez nekaj tednov. Mnogi tako govorijo, ampak v glavah v resnici ne preklopijo. To je nam v prejšnji sezoni uspelo. Prav tako se ne smeš spraševati, kaj če izgubimo. Ko igraš s strahom, si pogorel. Trener Sašo Filipovski mi je pri Olimpiji vedno govoril, da na svetu moraš samo umreti. To je edini moram.« Ali ni tovrsten vzhodnjaški pristop v vrhunskem športu nekoliko nenavaden? »Mnogim ni všeč, da on tako razmišlja, vendar sem ga spremljal štiri leta in videl, da je prav, da daš veliko na to, da poslušaš sebe. Kakor se moraš telesno regenerirati, se moraš napolniti tudi duhovno. Prav je, da se to povezuje. S tem ne postaneš samo boljši igralec, ampak tudi boljša oseba. Kaj vam pomeni košarka? »Predvsem je ne doživljam kot stres kot morda nekateri drugi. Jaz jo živim. Nanjo pomislim tudi, ko se npr. igram z otroki, čeprav se povsem prepustim njihovemu svetu. Temu podrejamo družinsko dinamiko. Ko je otrok ponoči jokal, mi je žena rekla, da bo ona uredila, ker moram počivati, da bom lahko stoodstoten. Tako je tudi po kosilu, vsi gremo k počitku.« Ali imate še kaj prostora v vitrinah? »Seveda. Vedno moraš imeti motiv, nekaj te mora gnati naprej. O tem govori tudi knjiga Sun Cuja Umetnost vojne. Filipovski nam je nekoč dejal, da ni važno, kako se bo vse končalo, ampak šteje pot. To ti ostane v spominu. Ni važno, kako je na koncu življenja, ampak kako si živel. Če to prevedemo v na igrišče. Važno je, če si skozi sezono napredoval kot igralec, kot človek, če si se nečesa naučil od drugih. Sezono jemljem torej kot vedno razburljivo potovanje. Seveda ne smeš biti preveč ambiciozen, ker te lahko to požre. Občutek zmage je najlepši, ko gre skozi tebe ta energija, si je želiš še več. Šampione to žene naprej. Sam sem uspehov še vedno lačen. Dvomljivcev je veliko, vendar ni poanta, da nekomu nekaj dokazujem. Moje poslanstvo je, da igralcem predvsem pomagam, da, če hočete pomagal igralcem do uspeha. V Šentjurju sem nekoliko bolj izpostavljen in sem eden glavnih vlečnih konjev. Drole in pokal Drobnjak je bil razglašen za najbolj koristnega igralca končnice državnega prvenstva. Se imate za vodjo? »Vodja v ekipi sam splava na površje, ekipa ga spontano izbere. Videl sem, da je kdaj kdo hotel na silo prevzeti to vlogo, pa se ob krizni situaciji ni izšlo.« Lani ste bili na začetku nekoliko nejevoljni. »Sam ne prenesem polovičarstva in sem kar precej rohnel. Nekdo mi je dejal, da moram enostavno potrpeti. Po 16 letih sem prišel na nižji nivo in hvala bogu, da se nisem sprijaznil. Prišel sem, da delam maksimalno, in to sem zahteval tudi od drugih. Mislim, da premorem nekaj karizme, ustreznega pristopa, in sem vesel, da sem uspel prepričati druge, da mi sledijo. Zlasti sem vesel za Iva Držića, s katerim sva se veliko pogovarjala. Zadnje tri mesece v sezoni je odigral vrhunsko in to kljub službi. V delu lige za prvaka je imel strelsko krizo, vendar je novi Ivo to odlično prenesel in pripomogel na druge načine. Stari Ivo, ki mu ne bi šlo, ne bi igral obrambe, porabil bi veliko žog in živciral sebe in druge. Če bi on imel v mlajših letih boljše mentorje, bi bil igralec, ki bi igral veliko višji nivo.« Drole in Ivo Ivo Držić je ob Drobnjakovih nasvetih naredil velik napredek. Vas sodniške napake motijo? »Sodnike je treba pustiti povsem pri miru, ker ne moreš ničesar spremeniti. V glavi je treba biti tako močan, da tudi, če imaš upravičen občutek, da ne sodijo prav, moraš to ignorirati. Na tekmi obstaja veliko stvari, kjer bi igralec lahko reagiral boljše. Enostavno ne smeš kriviti drugih, če ne pogledaš najprej k sebi. Na to zadnje desetletje, ko sem zrelejši, vedno opozarjam mlajše. To je predpogoj za osvajanje lovorik, ne samo v športu, tudi v življenju. Če nisi dal vsega od sebe, potem res nimaš nobene podlage za pritoževanje. In tudi, ko narediš vse, kar je v tvoji moči, in še vedno izgubiš tekmo, je treba nasprotnikom dati roko. Soigralcem rečem, da se tudi oni pripravljajo na tekmo, si ženejo k srcu in si želijo zmage.« Nekje ste omenili, da vam je všeč šentjurski grb. »Ko sem videl svetega Jurija na igrišču, sem to vzel kot zelo dobro znamenje. Po treningu sem to povedal ženi, ki mi je odvrnila, da to ni naključje. Pri pravoslavcih ima vsaka družina svojega svetnika in že mnoge generacije je zavetnik moje sv. Georgije oz. Jurij. K njemu molim vsak večer in ob koncu prvenstva sem pred tekmami priporočal tudi ekipo. Edinič, ko sem na to pozabil, je bila prva tekma finalne serije, ki smo jo v Rogaški Slatini izgubili. Nisem verski fanatik. Imam se za odprtega človeka, dopuščam pa tudi, da je nekaj na teh rečeh.« Ste potem tudi vašo igralno številko izbrali posebej pazljivo? »Dolgo nisem vedel, da je 7 moje število, pa sem bil o tem poučen. Ugotovil sem, da sem dotlej večinoma igral s številko 14, kar sta dve sedmici. Z ženo sem se poročil 14. 7. 2007, brez kakšne preračunljivosti. Naše stanovanje ima številko 14. Do 25 sem prišel tako, da je bila povratku v belgijski Oostende št. 14 že zasedena. Ko sem se o tem pogovarjal z ženo, je moj takrat petletni Dimitrije predlagal, da vzamem 25. In tudi njen seštevek je sedem. Z njo sem bil v zadnjih štirih sezonah trikrat prvak.« Kaj vam je še všeč tukaj? "Predvsem mi ustreza dobra volja ljudi tukaj. To se je pokazalo ob finalu, ko so res vsi pomagali, se angažirali. V primerjavi z Rogaško smo imeli na koncu ekipo maserjev, ki so priskočili na pomoč, oni pa le enega. V Šentjurju čutim, da so ljudje odprti, pripravljeni priskočiti na pomoč. Če bi na ulici koga zaprosil za pomoč, verjamem da bi jo dobil. Vse to me navdaja z optimizmom, da bomo tudi to sezono uspešno speljali. Klub na tem nivoju, ki prihaja, doslej nima izkušenj in je normalno, da vsaj na začetku vse ne bo gladko steklo." V Šentjur večkrat pripotujete kar z vlakom. »Prvi razlog je, da zaenkrat avta doma nimamo. Poleg tega imam v Ljubljani do železniške postaje le četrt ure peš. Večini bi bila vožnja z javnim prevozom izpod časti. Zame je to lepa izkušnja. Nenazadnje sem se vozil že kot otrok, in sicer iz Kranja proti Bijelemu Polju v Črni gori. Na vlaku imaš več časa za razmislek, npr. za branje knjig. Na to in na vse ostalo, kar se mi dogaja, skušam gledati pozitivno. Drugače je bil, ko sem bil še mlajši, ko sem bil večkrat nesamozavesten, tudi negativen. Pred kratkim sem v Šentjurju čakal na vlak, ki je imel pol ure zamude. Železničar se je sam ponudil, če nekoliko zadržijo vlak iz Dobove. Na koncu sam ga potem v Zidanem Mostu res ujel. Smo pa na tem področju dokaj zaostali. Ko smo z Oostendejem igrali prosti Asvelu smo se od Lillea do 700 km oddaljenega Lyona peljali z znamenitim hitrim vlakom TGV. Sploh nimaš občutka do potuješ.« Kako pomembno je dobro ozračje v moštvu? »Zelo pomembno je, da trener uspe sestaviti ekipo iz dobrih karakterjev. Dovolj je le eno »gnilo jabolko« in je pravljice hitro konec. Da je kemija v ekipi potrebna ni osladna floskula. Ne moreš seveda pričakovati, da bo 12 stabilnih karakterjev, ampak da si igralci tu pomagajo in strnejo silo, ko je to potrebno. Verjamem, da je to eden od razlogov, da smo finalno serijo preobrnili v svojo korist. K temu so pripomogle tudi tako banalne stvari, kot so torte. Po uvodni prvenstveni tekmi z Rogaško je Ivo prinesel torto zaradi njegove 1000. tekme, potem je imel nekdo rojstni dan. Trener Dejan Mihevc je rekel, da če ni rojstnega dneva in če smo v soboto zmagamo, da on prinese torto. Ta ritual nas je potem spremljal skozi vso sezono. Poanta seveda ni v torti, ampak v tovarištvu, ki se tako izgrajuje.«