[caption id="attachment_28362" align="aligncenter" width="628"] Gerald Martens (foto: KK Helios Suns)[/caption] Kosarka.si nadaljuje s svojo prakso, k sodelovanju smo povabili nekaj eminetnih in atraktivnih akterjev slovenske košarkarske scene. Med nje zagotovo sodi tudi Gerald Martens, ki je s podjetjem Helios glavni mecen domžalske košarke. V svojih zapisih se bo Martens dotikal domače in tuje scene. _____________________________________________________________________ Čudovito popotovanje ekipe Helios Suns: Še ena vrata do raja Ko sem pričel razumevati prve delčke košarke, sem moral najprej sprejeti, da skupaj s košarkarsko ekipo pride veliko več težav kot pa tistih, čudovitih trenutkov. Izračun je preprost: veselje deljeno s 5, in težave, pomnožene z 28. S tem se moramo v naši ekipi soočati prav vsak dan, vsak mesec, dvanajst mesecev na leto. Tudi med prazniki ni časa za oddih. Prva in največja težava nove košarkarske ere v Domžalah je bila ta, da so skoraj vsi igralci že zapustili ekipo misleč, da bodo novi lastniki Heliosa košarkarsko ekipo ukinili. To se je zgodilo poleti leta 2014. Vsi, razen zadnje majhne zvezde, ki pa je hkrati zelo zelo zahtevnega karakterja: Matic Rebec. A na žalost niti gospodič Rebec ni več želel ostati niti dan dlje. Želel se je priključiti Olimpiji. Igrati na visoki mednarodni ravni namesto životarjenja v nepopularni slovenski ligi. Za nas je bil Matic pričetek in predstavnik nove košarkarske generacije - mladih, multikulturnih in atraktivnih igralcev, ki imajo igro radi zaradi igre same in so v Domžalah sposobni ustvariti povsem novo raven igre. A gospodič Rebec ni bil preveč navdušen nad tem, kar je imel, in se je močno zavzemal, da bi prekinil pogodbo. Tudi nekaj managerjev in vodij naših tekmovanj je potrkalo na naša vrata, da bi ubožca osvobodili. Na koncu smo imeli toliko empatije, da nam je bilo za tovrsten razvoj dogodkov resnično žal, a hkrati smo vedeli tudi naslednje: če bi izgubili Matica, bi bil to usodni udarec tudi za preostalo ekipo in njeno prihodnost. Zgodba kaj se je zgodilo potem je znana: Matic je ostal, odigral neverjetnih pet tekem in se nato hudo poškodoval, kar je zanj pomenilo eno leto okrevanja, za nas pa izgubo vodje ekipe. Pri vsem tem pa ne bom nikoli pozabil, kako mi je direktor Olimpije (zelo jezno) razložil, da ta mladenič nima možnosti za fantastično kariero, če ne bo igral za Olimpijo. Da je Olimpija namreč edina ekipa v Sloveniji, ki ima zadosten sloves, da igralce popelje v lige višjega nivoja, na primer v Španijo, Francijo, Turčijo ali celo v košarkarski raj, NBA. Približno dva ali tri tedne pozneje smo pričeli iskati tudi Američane za sestavo ekipe 2014/2015. Iskali smo igralce, ki so se dobro odrezali v zadnjem letu študija, a niso bili sprejeti v opevano ligo NBA. Tako smo z letalom pripeljali štiri močne igralce, naš trener pa je hitro ugotovil, da je le eden od njih dejansko primeren za našo ekipo. Tako so se morali trije igralci vrniti, saj trener ni bil preveč optimističen glede njihove perspektive v ligi Telemach. Eden od njih mi je bil prav posebno všeč, saj je bil drugačen od ostalih. Bil je zabaven, zgovoren in v neverjetno dobri formi. Kyle Casey ... Imela sva dolg pogovor in razložil sem mu, da ga moramo poslati nazaj, a da mi je všeč njegov pozitiven odnos in neizmeren talent. Dogovorila sva se, da bo ostal v Sloveniji, kjer pa bo zelo skromno služil. Nekako mu je bila všeč naša država, ljudje in okolje v Domžalah in tako se je resnično odločil ostati. Neizmerno sem bil vesel, saj tovrstnega dogovora nisem pričakoval. A trener je imel prav in Kyle v prvi polovici sezone ni preveč dobro igral. Očarljivemu in pametnemu ameriškemu igralcu pa je vedno uspelo prinesti pozitivno energijo v garderobo in na ekipo je vselej dobro vplival. Poleg tega so ga mladi v Domžalah oboževali. Kadar koli se je pojavil na igrišču, se je pred tekmo in po zaključku zbrala gruča fantov in deklet, ki so ga vlekli za rokav in skušali priklicati njegovo pozornost ali dobiti avtogram. Zaradi tega sem bil zelo zadovoljen z odločitvijo, da ga obdržimo v našem prelepem malem mestecu. Tudi Kyle je bil zadovoljen s svojo odločitvijo, poleg tega pa ga niso oboževali le otroci, ampak tudi dekleta v Sloveniji. Srečanja z vsemi oboževalci in oboževalkami so ga precej zaposlila in njegova popularnost je hitro narasla, ne le v Domžalah, ampak tudi v naši prestolnici. Sredi sezone se je zgodilo nekaj neverjetnega - v novem trenerju je Kyle našel pravega vzornika, ki mu je omogočil stopiti na višjo raven v njegovi karieri. Nenadoma je bil v ekipi on tisti, ki je treniral najdlje in najbolj zavzeto. Postal je resnično dober. Skrivnost njegovega uspeha je bila v tem, da je nenadoma prenehal na prvo mesto postavljati kariero in na drugo ekipo. Zdaj je bil stoodstotno tam za svoje soigralce, od jutra do večera. Seveda je bil še vedno na voljo za vsa ta slovenska dekleta, a šele po tem, ko je bila ekipa zadovoljna. Vsi smo bili srečni zaradi takšnega razvoja dogodkov in Kyla smo seveda želeli obdržati v ekipi. On pa je imel vedno to noro željo, da se prebije v NBA. Vsaj desetkrat sem se sestal z njim, da bi ga prepričal, naj ostane, a brez uspeha. Danes sem tako vesel, da sem to bitko izgubil. Kyle Casey je namreč v prvi postavi vrhunske NBA ekipe Phoenix Suns! In za ta uspeh je zaslužen sam - ker je ekipo postavil pred svoj osebni interes. To je največji uspeh v ekipnem športu, naj gre za nogomet, odbojko ali košarko. To je vse, kar je pomembno. In če se zdaj spomnim besed direktorja Olimpije: »da le prek njegove ekipe lahko nekdo postane igralec svetovnega kova«, ga moram popraviti in reči: »vsak je lahko igralec svetovnega kova - a ključ do tega lahko najde le v sebi in nikjer drugje«.