Zadnjič me je dober poznavalec košarkarske situacije opozoril, da sta prava produkcijska centra, ob vsem spoštovanju do vseh ostalih, premogla le Union Olimpija in Slovan. Prvega je na noge v 90-ih letih minulega stoletja postavljal Zmago Sagadin, pri drugem pa je največji pečat pustil Miro Alilović. Številni košarkarji so šli skozi roke Alilovića, ki pa ga danes v slovenski košarki ni, preprosto zanj ni prostora. V Olimpiji so se nekaj naučili Alilovič je dobro delal v mlajših selekcijah, preizkusil se je tudi med člani. Imel je smolo, da je bil v Olimpiji, ko so bili težki časi. Tedanji predsednik Jani Möderndorfer mu ni zaupal, da bi mu dal v roke mlado ekipo, predvsem pa čas in potrpljenje. To, kar je letos dobil Gašper Potočnik. In prav je tako. V ZDA Alilović je šel s trebuhom za kruhom v sezoni 2013/2014. Doma je pustil ženo z malim otrokom in šel delat v ZDA. Ne predstavljam ni povsem, a situacija je bila zagotovo težka. Alilović se ni dal, kot osebni trener je bdel nad Janom Veselyjem, ki je bil takrat še član Washingtona. Kjer pa Aliloviću niso takoj dovolili in pokazali vseh skrivnosti trenerskega poklica, s časoma pač, precej več pa v Denverju, kamor so potem poslali Veselyja. KZS ga je nagovoril Vmes pa se je v Sloveniji razvnela debata, koga imenovati za selektorja mladincev in kdo bo opravil selekcijo, da bo prihodnim rodovom lažje. Lep čas so s Košarkarske zveze Slovenije klicarili Aliloviča in ga nagovarjali. Miro je začutil klic domovine, se vrnil in se lotil rudarskega dela. Da mu bo leto za tem lažje. Pa nanj niso več računali. Čeprav je bil mišljen kot trener/selektor na dolge proge. Menda je bil do nekaterih igralcev premalo obziren, tudi napel jim jih je. Pa naj bi nekaj staršev poklicalo na KZS in potarnalo čez Mira. Zlobni jeziki vedo povedati, da Alilović nima pravega botra. Aliloviča ni več, na njegovo mesto je sedel Aleksander Sekulič in popeljal mladince v A divizjo. Pa Miro? Danes svoje znanje predaja Čehom, ki ga cenijo in spoštuje ter plačajo. Svet je lahko tudi preprost.