Predrag Radovič je v slovenski košarki pustil močan pečat. Po njegovi poti stopa tudi njegov sin Rok Radovič (197 cm, 2001), ki vadi v Helios Sunsih. Če se uresničijo smele napovedi, je pred fantom kariera in pol. Za Roka pa se zanimajo številni klubi iz tujine, to je potrdil tudi Benjamin Stevič, ki bdi nad njegovo kariero. „Pa saj veste, ne bi rad, da se o fantu preveč govori,“ uvodoma sila realni oče, ki pojasni, da se je sam pred časom vrnil v Slovenijo. [caption id="attachment_35566" align="aligncenter" width="559"] Oče Predrag in sin Rok (foto: Kos.at, Kzs.si)[/caption] Kaj počnete? „Sem pomočnik v ŽKK Grosuplje, kjer asistiram Slavku Duščaku.“ Iz moške v žensko košarko torej? „Da, pa saj ni bilo težko. Z dekleti sem delal že v Koš Celovec, kjer sem sprva vodil moško vrsto. Izkušenj mi ne manjka. Ker sva s Slavkom prijatelja, je zdajšnje sodelovanje še toliko lažje in še kvalitetnejše.“ Kako ste se znašli? „Klub Grosuplje je zelo dobro organiziran. Dekleta pridno delajo, zelo sem zadovoljen, ker delam v takem klubu.“ Delovali ste v Avstriji, vodili ste klub Koš Celovec, ki ga uspešno vodijo koroški Slovenci na čelu z alfo in omego neuničljivim Stefanom Hribarjem. „To je bila enkrat izkušnja. Ljudje imajo danes očitno še vedno popačeno sliko o tamkajšnji košarki, ki pa naglo napreduje. V ligi je precej naturaliziranih igralcev, dviga pa se tudi nivo domačih košarkarjev. Nekaj je zelo nadarjenih.“ Kaj se lahko Slovenija nauči od severnih sosedov? „Predvsem potrpežljivosti javnosti in uprav do igralcev in trenerjev, predvsem pa plačilne odgovornosti ter natančnosti. Zdaj se na srečo tudi v Sloveniji to izboljšuje. Se pa lahko Slovenija od Avstrijcev nauči tega ljudskega odnosa, ki sem ga sam dobil.“ In nadaljuje: „V klub Koš Celovec so bili zelo korektni, vsi v klubu veliko dajejo klubu. Malce smo bili omejeni s številom igralcev. A vsi, ki so prišli na pomoč, so trdo delali in veliko energijo.“ Zdaj ko ste v Sloveniji, bo več časa za spremljanje sinovih tekem. Jih gledate kot oče ali kot trener? „Večinoma kot oče. Na trenutke pa se prelevim tudi v trenerja.“ Kakšen je vajin odnos s sinom? „Mislim, da pravi prijateljski. Se pa ve, kje so meje.“ Ste kritičen? „Zelo.“ Kako pa sin sprejema to? „Zelo pozitivno sprejema vse te kritike.“ Kdaj ste spoznali, da je fant nadarjen za košarko? „Precej sem dal skozi, tudi v Jugoslaviji sem igral. Pred parimi leti pa je postalo jasno, da je neverjetno nadarjen. Ob dobrem delu v klubu in tekmah je rasel in napredoval, pokazal je tudi veliko želje po individualnem delu. Največje zadovoljstvo za vse nas pa je, ker je pri košarki nasmejan in srečen, košarko pa se dejansko igra.“ Dobro ga poznate, pa nam povejte, prosim, kaj mu košarka pomeni? „Če bi ga zdaj vprašali, bi vam povedal, da mu je košarka vse na svetu!“ Pa saj je bilo kar logično, da bo športnik. „Smo športna družina, pričakovali smo dan, da bo začel s košarko. Nadarjen je za več športov, bil je tudi nadarjen golman v NK Domžale. Da se bavi z več športi, je pa le plus.“ Kako naprej? Kaj ga čaka? Kar nekaj evropskih klubov je, ki bi ga radi v svoji sredini. „Težko je zdaj reči. Počakajmo še malo, predvsem pa je treba paziti na to, kaj je najboljše zanj in dobro za nas kot družino. Vesel pa sem, ker Rok pri 14 letih kaže veliko mero zrelosti, vse zanimanje zanj pa mu daje dodaten motiv za delo in trening.“ Oče Radović je kariero začel na Malem Lošinju, potem pa je odšel na Kvarner, od tu pa v Slovenijo (Helios, Radovljica, Rudar Trbovlje) in Avstrijo (v Feldkirchnu je bil igralec in trener).