Članek
"Kako naj skačem igralcu po glavi, ki pride na trening kot zombi po nočni službi?"
Objavljeno Jan 09, 2016
Mesarija Prunk Sežana se je s sinočnjo zmago na derbiju proti Plama Purju zavihtela na 3. mesto. Moštvo s Krasa vodi Miro Jurić, ki je pred dnevi na Vrhniki na All Starsu dobil priznanje za najuspešnejšega trenerja 3. SKL. [caption id="attachment_36230" align="aligncenter" width="628"]0901_juric_miro_00 Miro Jurić (foto: KK Mesarija Prunk Sežana)[/caption] Čestitamo! „Vsako tako priznanje mi veliko pomeni. A v športu je tako, da se za nazaj ne gleda. Ampak le in samo naprej.“ Po uspešnem igranju zdaj še trenerski uspehi na Krasu. „Zadnji nekaj let aktivne igralske kariere sem razmišljal o tem, da bi šel med trenerje. Diplomiral sem v Zagrebu, ob igranju v Avstriji pa sem deloval v pionirski in kadetski košarki. Tam sem bdel nad zelo zanimivo generacijo v Welsu, ki je bila kasneje tudi mladinski avstrijski prvak.“ Zakaj pa ste se odločili, da po karieri živite v Sloveniji? „Kolebali smo med Zagrebom in Sežano. Potem sem dobil možnost za delo v klubu v Sežani, začeli pa smo tudi z manjšim družinskim poslom. Zelo smo zadovoljni.“ Začeli ste leta 2008. „V Sežani je bilo sprva težko. V klubu smo imeli 40 otrok, lani jih je bilo 210. V petih letih smo naredili kar nekaj. Upam, da se tako nadaljuje. Sam nisem v tolikšni meri več vključen v delo mladinskega pogona, zdaj bdim nad člani.“ Klubsko vodstvo vas je vrglo v vodo in reklo, da splavate. „Tega sem si želel. Hočem biti trener, vsak dan se naučim kaj novega. Ni mi težko, da grem pogledat in poslušat kakega izkušenega trenerja. Kam me bo to prineslo, je še prezgodaj razmišljati. Preveč je dela na tej dnevni operativni bazi.“ V tej sezoni je bilo nekaj turbulenc, tudi o morebitni menjavi na klopi se je že govorilo. „V klubu sem jim povedal, da nas čaka težka sezona. V treh sezonah smo preskočili dva ranga tekmovanja. To je velik zalogaj. Za nivo 2. SKL vadimo premalo, le štirikrat na teden po uro in pol.“ Vi pa bi hoteli? „Sam sem vajen, da se vadi veliko. Kot igralec sem treniral po šest, sedem ur. Je pa res, da sem pri 16-ih od košarke že živel. Dobro sem bil plačan. Zdaj so časi drugi. Kljub temu bi moral biti v 2. SKL minimalno pet treningov po dve uri. Za kaj več resnega pa brez dveh treningov na dan ne gre. Rad bi imel mirno sezono. Da si čimpreje zagotovimo obstanek v ligi. Moram reči, da imam dobro ekipo!“ In nadaljuje: „Rabim čas in trening. Vedno povem – če bi imel mojo ekipo osemkrat na teden na treningu in vse pogoje, potem ne bi imel težav pri igranju morda celo višje lige. Morate vedeti, da imam igralce, ki delajo ponoči, ki študirajo in delajo. Zgodi se, da pridejo v dvorano tako utrujeni, da sploh ne zmorejo trenirati. Težko je pritiskati na igralca, ki pride na trening kot zombi, ker je delal celo noč. Na nivoju, kot delam zdaj, ne gre brez številnih kompromisov.“ Kako pa se soočate s takimi kompromisi? „Zelo težko! Večkrat imam velike borbe sam s sabo, tudi družina posredno trpi zaradi tega. Ker sem zaprem v sebe. Veš, da bi lahko dosegel več, a nimaš možnosti, da vi treniral več, pa tudi igralcev ne moreš obremeniti, ker je za njih košarka hobij.“ Povejte nam, kako ste sploh prišli v Sežano? „V sezoni 2002/2003 kot igralec. Spoznal sem svojo sedanjo ženo. Po koncu kariere smo se odločili, da bomo živeli v Sežani.“ Kdo pa vas je povabil na ta konec Slovenije? „Leta 2002 sem sklenil služenje vojske, v Sežani pa je bil takrat trener Mario Gerjević, ki me je povabil k sodelovanju. Prvi dan po koncu služenja me je poklical, naslednji dan pa sem že vadil v Sežani.“ Ste zadovoljni s svojo kariero? „Več kot le zadovoljen sem. Več kot 20 let sem igral profesionalno košarko in od nje živel. Zamenjal sem 11 držav, tudi nekaj uspehov je bilo.“ Menda ste bili tudi dober nogometaš. „Bil sem tudi uspešen nogometaš. Zrasel sem poleg štadiona Maksimir Zagreb, dve leti sem igral tudi za zagrebški Dinamo, v moji generaciji je bil tudi kasneje uspešni vratar Tomislav Butina.“ Odločili ste se za košarko. „Pri kadetih sem bil negativno selekcioniran, rekli so mi, da ne bom igral resne košarke. S svojo trmo sem naredil lepo kariero. V Zrinjevcu zelo zgodaj pri trenerjih Spahiji in Vanjaku dobil priložnost v članski ekipi.“ Kdo je rekel, da ne bo nikoli z vami nič v košarki? „Ne bom ga imenoval. Gre pa za znanega hrvaškega trenerja. Ko sva se naslednjič srečala, se mi je opravičil. Rekel je, da je naredil napako.“
#NižjeSlovenskeLige