Ozren Selesković je ime, ki se je v zadnjih letih često pojavljajo v biografiji Alena Omića, Mirze Begića in Jusufa Nurkića. Gre za trenerja, ki je mojster za individualno pripravo, pravijo tudi, da ima nos za igralce. Bil je pomočnik v mladinski in kadetski vrsti BiH, deloval je v klubih Sloboda Dita, Zmaj od Bosne in Bihać, pred tremi leti je ustanovil Košarkarski klub ABC Basket. Od lanskega leta pa bdi nad mladinskim pogonom v Laškem. [caption id="attachment_37124" align="aligncenter" width="628"] Ozren Selesković (foto: Drago Perko/kosarka.si)[/caption] Kaj se dogaja v mesto ob Savinji? „Mladinski pogon dela kvalitetno, vidni so že prvi rezultati. Pestro je v vseh selekcijah. Treniramo in igramo.“ Ste zadovoljni z obstoječim stanjem? „V mladinskem pogonu je precej kvalitetnih igralcev. Od pionirjev do mladincev.“ Kaj pa talenti? „Nekaj obrisov je vidnih, a bo treba še precej dela. Material je kvaliteten, igralci so nadarjeni. Ni izključeno, da bomo v Laškem imeli igralce, kot so Alen Omić, Jusuf Nurkić, Mirza Begić in Hasan Rizvić.“ To pa so močne besede! „Težko je v rani mladosti izbrati igralca, za katerega boš rekel, ta bo pa dober košarkar. Ni lahko. Precej faktorjev odloča. Misliti je treba na genetiko, motoriko, voljni moment.. Trudimo se, že zdaj poteka pozoren skavting po celi Sloveniji za novo sezono. Naši sodelavci spremljajo mlade igralce. Načrtujemo pa, da bi osvežili in okrepili vse selekcije mladinskega pogona.“ Kaj je pomembno za trenerja v mlajših kategorijah? „Da zna prepoznati igralca, imeti mora nos. A tudi to ni garancija, da bo ta košarkar uspel.“ Pravijo, da ste vi tisti, ki imate ta nos. „Tako se govori! Nekaj rezultatov imam. Kot je poznano, sem bil prvi trener Jusufa Nurkića in Alena Omića. V določenem obdobju sem treniral tudi z Mirzo Begićem, ko je že bil afirmiran evroligaški košarkar.“ Potem pa je eksplodiral. Ko je preživel delovno poletje v vaši družbi. „Poleg tehnike smo velik poudarek dali fizični pripravi. Mirza je bil pred tem precejkrat poškodovan. Pomožne mišice niso bile dovolj okrepljene, zato smo dali velik poudarek stabilizaciji njegovega telesa. Trening je vseboval tudi elemente joge. Očitno je pomagalo, poškodb lep čas ni bilo, Mirza pa se je lahko povsem koncentriral na igre in košarko.“ In nadaljuje: „Ko govorimo o tehniki, sem zelo precizen trener. Zanimajo me najmanjši možni detajli. Menim, da ravno ti odločajo o tem, ali bo nekdo igral košarko na visokem nivoju. Ravno to bi rad vcepil mojim mladim košarkarjem. Mirza je bilo zelo hvaležen igralec, sprejemal je nasvete. Z delom smo nadaljevali. Poletno obdobje je bistven za napredek igralcev, pa naj bo mlad in ali izkušen. Če se dela precizno in sistematično, lahko košarkar napreduje, da ga po treh, štirih mesecih sploh ne prepoznate. Sodelovala sta tudi Omić in Nurkić. Imel sem srečo, da sem imel take igralce.“ Slišati je, da v tem hipu v Laškem premorete nadarjen dvojec iz BiH. „Gre za košarkarja Ibrahima Mulaomerovića in Dina Kopića, ki sta rojena leta 1998. A kot sem rekel – veliko talenta je tudi v Sloveniji. Česar ni v Sloveniji, pač pripeljemo od drugod. Tu ni velike filozofije. Dopolnjujemo mozaik. To pa je tudi ideja našega mladinskega pogona.“ Kakšno je vaše mnenje o slovenski košarkarski mladini? „Precej so nadarjeni za košarko. Dobro so tehnično podkovani. Malce me po „šmeku“ spominjajo na tisto nekdanjo jugoslovansko šolo. Znajo tudi improvizirati.“ Kje ste videli te „šmekere“? „Zagotovo je eden teh Blaž Mesiček! Pred tremi leti sem ga prvič videl, ko sem bil v reprezentanci BiH, igrali smo prijateljske tekme, potem tudi polfinale EP B divizije. Ne preseneča me, da se tako dobro razvija in da dobiva dostojno minutažo. Ne pozabimo tudi Gabra Ožegovića in Matica Vesela, oba sta zelo nadarjena.“ Klubom ni lahko. Zdi se, da so ujeti med dvema skrajnostima: preživetje in ustvarjanje igralcev. „Žal imajo klubi tako politiko, s tem pa delajo škodo sebi. Po drugi strani pa so klubi predvsem v manjših sredinah prisiljeni v to, saj sicer ne dobijo sredstev za delovanje. V BiH tudi nekateri večji klubi tako delujejo, saj za vsako ceno lovijo rezultat, potem pa se znajdejo v težavah.“ Kako pa je v Laškem? „V Zlatorogu ima produkcija prednost pred rezultatom. Vesel sem, ker smo se odločili za tako pot. Tudi zato sem se še toliko raje odločil za prihod v Slovenijo, saj veljam za trenerja, ki ustvarja igralce. V parih letih bo to dalo rezultate, da se skozi naše sredine afirmirajo nekateri košarkarji v resne igralce članske košarke.“ Zakaj ste pravzaprav prišli v Slovenijo? „Ko sem privatno obiskal Laško, sem se zaljubil v to mesto. Vem pa, da imajo resen košarkarski klub. Obstajala je tiha želja, da bi enkrat prišel, če se pojavi možnost za delo z mladimi. Po nekaj letih se je to zgodilo. Ponudila se je priložnost, srečen in zadovoljen sem. Vsi trenerji imamo izvrstne pogoje za delo, klub pa ve, kaj hoče.“ Pomembno bo tudi vaše sodelovanje z glavnim trenerjem Alešem Pipanom. „Moram reči, da sem navdušen, ker je Aleš Pipan prvi trener. Čeprav sem 25 let trener, se lahko precej naučim od njega. Dobro sodelujmo, sproti se dogovarjava okoli mladih igralcev, kaj je za njih najboljše, kako jih razvijati.“ Precej kilometrine je za vami. Kako pa ste razvijali Nurkića in Omića? „Za Nurkića sem dobil podatek, da v mali vasi poleg Živinica živi deček, ki ima zelo visoke starše. Odšel sem, da se prepričan o tem. S pomočjo nekaterih ljudi sem ga začel učiti košarkarske abecede, začela sva v vasi Bašigovci v osnovni šoli, kjer so imeli precej razumevanja za Jusufa. Štirikrat na teden sem odhajal tja, živel sem v Tuzli, to je 20 km proč. Niti avta nisem imel. Do Živinica sem prihajal z avtobusom. Ker je bil Jusufov oče policist, me je večkrat potem pobrala kar patrulja, ki je bila na obhodu. Odpeljali so me v Bašigovce. Potem pa me vrnili v Živinice.“ Kdaj se je pojavil Alen? „Nekaj mesecev za tem, odhajal sem na treninge v Banoviće, to je 40 km iz Tuzle. Ponavadi sem ob 11. uri začel z Alenom, potem pa nadaljeval z Jusufom..“ Čudi dejstvo, da niso ne Alena, niti Jusufa opazili ostali klubi. „Tudi meni je bilo čudno. Ko smo ostalim povedali za Jusufa, so tudi tedanji ABA ligaši dejali, da imajo pet igralcev takih ali boljših, kot je Jusuf.“ Je Alen res jokal, ker ni smel igrati košarke? „Da, to drži. Njegovi vrstniki mu niso dovolili, da bi metal na koš. Povsem objokan je prišel na trening, hotel je, da bi kar končal s košarko. Jasno sem mu povedal, da bo vrhunski košarkar, njegovi vrstniki pa za kavo ne bodo imeli. Ko se je čez par let vrnil v Banoviće s klubskim avtom Uniona Olimpije, mi je potrdil, da sem imel prav.“ Zakaj pa niste teh igralcev usmerili v Tuzlo, kjer ste včasih delovali? „Pa saj sem jih hotel. Povedal sem jim, da je mali (Alen; op.a.) izredno nadarjen. Pa so odvrnili, da ne bo nič iz njega, da ne zna nič, da nimam pojma. Predlagal sem, da mu dajo hrano in sobo pa nekaj štipendije, jaz pa ga naučim košarke. Moj predlog so zavrnili.“