Andrej Žakelj je šel svojo pot, tisto samostojno trenersko. Od decembra lani sedi na klopi ambiciozne Lastovke, novinke med elitnimi prvoligaši. V Domžale je prišel, saj se je klubsko vodstvo zahvalilo za sodelovanje Milošu Šporarju. Žakelj je odločen, da z ekipo ohrani prvoligaški status. Kaj se dela? „Počutim se tako kot vsak ponedeljek zvečer. Dobro je, teden se začenja, nervoze ni.“ Je te nervoze več, ko se bliža tekma? „Te nervoze praktično ni. Sem tak karakter. Če pa se kaj nabere, gre to ven iz mene s športom ali pa po druženju s prijatelji.“ Od decembra ste šef ekipe, prej smo vas bili vajeni v vlogi pomočnika. „Želel sem, da bi se osamosvojil in začel delati kot glavni trener. Pred sezono sem imel z enim od klubov sklenjen načelni dogovor, a se zadeva ni uresničila. Zato sem prišel začasno na Polzelo, da pomagam Boštjanu Kuharju. Decembra je sledil klic direktorja KK Lastovka Burgerja, po dveh sestankih smo si segli v roke.“ In nadaljuje: „Situacija ni bila rožnata, pa saj še zdaj ni. Se pa zavedam, da so ti igralci sposobni dati več, kot je bilo to v preteklosti. Sprejel sem ta izziv.“ V vseh teh letih pomočniškega staža ste imeli izvrstne učitelje. „Začelo se je že pri Slovanu, kjer sem delal v mladih kategorijah, potem pa je k članom povabil Aleksander Sekulič. Od njega in Mira Aliloviča sem se ogromno naučil!“ Kaj se je v teh letih dogajalo z vami? „V zadnjih dveh letih je v meni zorelo spoznanje, da sem pripravljen sam voditi ekipi. Ni pa to tako lahko, kot se sliši. Ne moreš kar reči, zdaj bom pa jaz glavni.“ Kako ste čutili, da je napočil vaš čas? „Ključno je, da sem dobil obilo znanja. Kot pomočnik pa sem določene situacije videl drugače kot pa glavni trenerji. Morda so bile te rešitve boljše. Zdaj bo treba to preizkusiti v praksi.“ Vaša košarkarska filozofija pa temelji na? „Predvsem v moji košarki ni kompliciranja. Košarka je preprosta igra, to skušam dopovedati igralcem. V napadu imajo v okviru sistema precej svobode, sam stavim na hitro in agresivno igro, veliko tečemo. V napadu pa je treba tudi razmišljati, a brez filozofiranja.“ So vam v pomoč tudi vaše igralske izkušnje? „So, predvsem pa leta na Slovanu, ko je bil po selitvi iz Postojne moj trener Tomo Mahorič, precej pa sem odnesel tudi od Mira Aliloviča.“ Imate prakso, da katerega od svojih mentorjev pokličete še danes za kak nasvet? „Tega niti ne skrivam, z vsemi sem v stiku, morda še najmanj z Juretom Zdovcem, ki je šel hitro na tuje.“ Lastovka vas je najela, da jo rešite izpada. Pomlad pa je čas, ko se vračajo lastovke v Slovenijo. Pomeni napoved pomladi tudi napoved boljših časov domžalskega kluba? „Vprašanje, kakšno vreme bo. Da ne bo huda zima (smeh; op.a.). Težko napovem, kaj bo, imamo mlado ekipo, ki ima na občutljivem mestu na poziciji strelca neizkušena igralca. Odločili smo se tudi, da ne bomo ekipe krepili, ker bi rad, da priložnost dobijo mladi košarkarji. Če se nam ponudi priložnost, da lovimo Portorož, se bomo podali v ta boj.“ Povrh vsega ste med osmimi v pokalu, z realnimi možnostmi za napredovanje. „Uspelo nam je, lep uspeh smo dosegli, nismo še rekli zadnje. To je velika stvar za Lastovko, ki je novinec v ligi.“ Torej okrepitve ne bo na nobeni poziciji? „Ne, tudi po odhodu Miškovića, selil se je v Francijo, ostajamo pri kadru, ki ga imamo. Če bo le prilika, bom na tekmah slovenske lige dajal priložnost tudi mladim.“ Imate namen ostati kaj dlje časa v Lastovki? „Dogovor traja do maja letos oz. do konca sezone. Menim, da bi se morala Lastovka bolj obrniti na lastne sile, ne pa toliko stremeti k novačenju tujih igralcev.“