Pet tednov na 3000 metrih višinske razlike in odločitve za zeleno mizo Kot zmeraj, sem tudi v tem obdobju bil precej veliko na okoli. Namreč ne uspe mi biti več kot en teden skupaj v Sloveniji :). Vendar pa ne glede na to kje sem se nahajal, sem treniral skoraj vsak dan. Najprej kondicijski treningi v Gorici, na Hrvaškem, na Rogli in doma, nato pa smo končno odšli na težko pričakovane priprave v Južno Ameriko. To je bilo že tretje leto zapored, da smo večino pripravljalnega smučanja izvedli v Čilu in ta kraj mi je že zelo poznan, saj vsako leto preživimo tam kakšen mesec dni. Letos mi je celo uspelo podreti rekord, saj sem sem bil celih pet tednov nepretrgoma na 3000 metrih nadmorske višine. Tudi sam si ne bi mislil, da je to kaj posebnega, sem pa po dveh oziroma treh tednih imel občutek, da bo zmanjkalo kisika na naši Zemlji. Pred spanjem sem namreč sopel in nisem mogel zaspati. Nam je pa vseeno uspelo oddelati celo verigo treningov, saj so pogoji bili zares odlični. Kolikor mi je znano, se še nikomur izmed nas ni zgodilo, da bi imel v petih tenih prav vsak dan odlične pogoje za smučanje. Tako smo tudi izpeljali vse tekme južno ameriškega pokala, na katerih mi je šlo večkrat zelo dobro. Že na prvi tekmi mi je uspelo zmagati, dosegel pa sem tudi točke, kot jih doslej v superveleslalomu še nisem dosegel. Torej v superveleslalomu sem si popravil izhodišče na svetovni lestvici. Tudi smuk je bil zelo obetaven, na eni tekmi sem imel celo najboljši vmesni čas, a sem na koncu končal kot peti. Dve tekmi smuka sta bili sestavljeni iz dveh tekov in na eni sem vodil po prvem teku na drugi pa sem bil drugi po prvem teku in obakrat končal kot tretji. Po vrhu vsega pa sem pred tekmo zmagal še uradni trening. No, kljub vsemu moram biti z opravljenim zadovoljen, saj sem bil sem v boju za osvojitev južnoameriškega pokala, ki sem ga na koncu tudi osvojil. Vendar, ko sem doma že proslavljal in se z že tretjo lovoriko hvalil celo po medijih, sem dva tedna kasneje dočakal nepričakovani hladen tuš, saj so eno tekmo za zeleno mizo preimenovali v FIS tekmo, tako da ni štela za točke južnoameriškega pokala. Moram priznati, da izgubit naslov in končat kot drugi po čudni diplomatski poti ni niti najmanj prijetno. Pomirja me dejstvo,  da je bila prioriteta teh priprav prav trening za zimsko sezono, in le ta s sabo potem prinese najbolj pomembne tekme. Po opravljenih tekmah smo imeli vsak dan za nagrado še ciklus kondicijskih treningov in pa vmes kakšen dan za oddih. Prav ti dnevi so bili kar precej pestri. Z mojim prijateljem Christofom Innerhoferjem sva za regeneracijo šla na bazen in se tudi zunaj sončila, bilo je namreč toplo kot na morju in tudi počutil sem se nekako tako. Ob tem pa sem spregledal dejstvo, da sem na 3000 metrih nadmorske višine,  kjer je tudi sonce dosti močnejše kot na morju.  In žgoče posledice so zajamčene brezplačno! No saj najhujše je bilo potem ponoči,  ko spet nisem mogel zaspati in sem opeklo kožo hladil z ledom, ki pa se je na pregretem telesu kaj hitro zjokal in to po moji postelji :) No, važno je le to, da naših treningov ni nič takega zmotilo in kot sem že zapisal, moram biti z opravljenim zadovoljen, zavedam pa se, da je to samo prvi del priprav in da moramo z ekipo trdo trenirat še naprej. Program teče in sezona je vse bližje, s tem pa bo nastopil tudi novi trenutek resnice.