Smo se končno nalezli nekaj tiste pozitivne "balkanske" samozavesti? Pred nami je verjetno eden najbolj športnih tednov vseh časov, vsaj kar se tiče slovenskega športa (če ne upoštevamo olimpijskih iger), v katerem bomo lahko uživali v igrah odbojkarjev, košarkarjev in nogometašev (v ostale športne panoge se ne bom spuščal). Kar me veseli je dejstvo, da skoraj ne poznam nikogar, no razen očeta - večnega športnega pesimista, ki nebi verjel v pozitiven razplet tekem naših športnikov. Košarkarje naprimer večina vidi v boju za medalje, morda tudi kot posledico številnih odpovedi oziroma odsotnosti pri nekaterih velesilah kot so Srbija, Francija, Španija in Grčija, skratka pri državah, ki sodijo v ožji izbor favoritov za končni uspeh. Morda tudi na račun zadnje pripravljalne tekem v nabitih Stožicah, pa če prav so še nekaj dni pred spektaklom vsi zmajevali z glavo češ, če ne moremo premagati Izraela in Turčije, kaj bo šele proti boljšim reprezentancam. No ja, sam iskreno pričakujem 3. ali 4. mesto, saj se je potrebno zavedati, da so Španci z bratoma Gasol in druščino še vedno razred zase. Srbi so kljub odsotnosti Teodosića, Bjelice, Kalinića, Nedovića in Jokića v pripravah dokazali, da so še vedno zelo kakovostno moštvo, ki so jih odsotnosti nekaterih ključnih igralcev le še dvignile. Tudi Francozi so brez nekaterih pomembnih igralcev še vedno fizično veliko močnejši, ne gre pa odpisati tudi Litve in Latvije, Hrvati pa so pokazali, da so lahko zelo neugodni, še posebej, če se jim bo pridružil Ukić. Definitivno bosta dala Gogi in Vidmar vse od sebe (ne dvomim, da tudi vsi ostali), saj naj bi bilo to njuno zadnje prvenstvo, vendar pa je treba nekoliko "stopiti na žogo" in preložiti breme z ramen Luke Dončića. Fant je nedvomno talent, kakršnega že dolgo ni bilo in ga verjetno še dolgo ne bo. Pa vendar, Luka je kljub talentu, izkušnjam in znanju star šele 18 let. To bo njegovo prvo evropsko prvenstvo v članski ekipi, tako da mu ne smemo zameriti, če na kakšni tekmi ne bo tisti pravi Luka. Upajmo le, da to ne bo na kakšni super pomembni tekmi. Tudi Randolph je na zadnji tekmi pokazal, da gre za še kako pomembno okrepitev naše vrste, a sam se bojim, da kljub temu, da je velik profesionalec, je tudi on le človek in prav lahko se zgodi, da bo trenutno dogajanje v njegovem rodnem Teksasu pustilo določene posledice. Po mojem skromnem mnenju se je namreč težko sprostiti, če veš, da je tvoj dom, družina, prijatelji...pod vodo. Kakorkoli, s fanti sem tudi letos preživel kar nekaj časa. Med njimi je dobra kemija, iz sredine nekateri zadevajo tudi po dva in tri mete zapored (Prepelič, Dončić), trener je na mestu, tako da verjamem, da lahko zares spišejo pravljico. Kar se tiče odbojke, je za fanti velika sprememba v obliki menjave trenerja. Karzimatičnega in spoštovanega Italijana je zamenjal srbski strateg, tako da so se morali fantje v dokaj kratkem času navaditi na drugačen način dela. Res je, da so še vedno aktualni evropski podprvaki, a potrebno je vedeti, da je morala po znanih spletkah v vrhu svetovne odbojkarske zveze nekoliko padla, pa čeprav odbojkarji zagotavljajo, da je to zanje še dodaten motiv. Po zmagi nad Španci smo vsi videli ponovitev uspeha, sledila pa sta dva poraza. Kljub temu vsi verjamemo, da lahko naši nocoj premagajo Poljake, pa čeprav gre za nekdanje olimpijske, svetovne in evropske prvake, ki so na največjih tekmovanjih osvojili kar 18 medalj. Če našim nocoj uspe super, zmagali smo, itak smo evropski podprvaki. Če izgubimo, koliko jih bo reklo, da smo izgubili proti velesili? Pa še nogomet. Naši v petek igrajo proti Slovakom. Trenutno 22 reprezentanci na fifini lestvici (Slovenija 51.). Seveda po zmagi doma vsi pričakujemo remi, če ne kar zmago (poraz pomeni konec upanja na uvrstitev na prvenstvo). Zanimivo, spomnim se, ko je bila Slovenija 19. na lestvici (leta 2010) pa smo se vsi tresli, ko smo igrali proti nižje uvrščenim ekipam, medtem, ko je Hrvate čakal obračun z Brazilijo in verjetno ni bilo Hrvata, ki nebi verjel v zmago kockastih. Po vsem tem se mi poraja vprašanje: Ali so nas naši športniki v zadnjih letih s svojimi uspehi tako razvadili, da smo enostavno postali razvajeni kavč selektorji, ali pa smo se končno nalezli nekaj tiste pozitivne in v športu prepotrebne samozavesti naših "južnejših" bratov? Skratka dejmo fantje, dejmo Slovenija - z vami smo ne glede na rez