Oporekati temu, da kajenje ni škodljiva in nevarna razvada, bi bilo kratkomalo bedasto, do neke mere bi si vsak kadilec, četudi s sklonjeno glavo, priznal, da s svojim nevarnim življenjskim slogom ogroža tudi zdravje svojih najdražjih in najbližjih ter celo lastnih otrok, ki jim iz čiste zlobe ali pa zgolj zaradi tega ker je tako globoko zabredel v kremplje nikotinske odvisnosti, da mu je povsem vseeno za vse ostale, vse dokler ima tisto svojo škatlico cigaret in se lahko mirno predaja užitkom cigaretnega dima, ki nam tako lepo polzi po grlu in nam polni naša črna pljuča.
Zato niti ni težko razumeti zaskrbljenosti ministrstva za zdravje, da se za nas kadilce – boji. Še bolj se boji, da bi po nikotinskem opoju pričeli posegati mladi, ki jih živopisni zavoji tobaka in pisani napisi na škatlicah cigaret v trafikah vabijo v svoj razvraten in uničujoč objem.
Ondan sem opazil očeta, ki je komaj odvlekel svojega sina stran od skupine starejših moških s porumenelimi prsti in sivkasto kožo, ki

Ne prihajaj Gospod …
resnično! Ostani tam zgoraj
s hozano na višavah
s krasnim razgledom na
človeško nespametnost
nikar se ne vračaj na Zemljo,
bog te nima rad saj boš
s prihodom povzročil
še več trpljenja razdejanja
in pretrpke bolečine
narobe bi bil razumljen
tako kot že prej
kakšna ljubezen
nekaj naj gre k vragu
namesto ustoličenja
kralja vseh kraljev
bi verjetno dobil mesto na kaki katedri prestižne univerze v Wyomingu ali Iowi
če ne celo položaja v znanstvenem inštitutu a ne zaradi svojih dvatisočletnih raziskav
ter opazovanj človeške vrste, kje pa, bog vari kljub večni mladosti si za mladega raziskovalca vendarle nekoliko prestar pa tudi precej zastarelih nazorov strpali bi te
v ličen gromozanski steklen glaž s formaldehidom ga vtaknili v eno tistih blindiranih vitrin in te postavili na ogled vsakomur ki bi si želel pobliže ogledati edinstven primer ene največjih zablod človeštva saj tvoji razvpiti čudeži ne bi presunili nikogar več
iz vode zna narediti vino skoraj vsak prefrigan

Star gruzijski rek še iz časov, ko je po območju Azije haral Džingiskan, pravi, da se najbolj briljantne zamisli človeku porodijo, ko se z golo ritjo in s hlačami spuščenimi do gležnjev, čepeč v latrini, zazrt predse v neko namišljeno točko, med praznjenjem črevesja, prepusti toku nezavednih misli, saj med takim opravilom praviloma ne razmišljamo o trenutnem početju in je možgan nagonsko povsem indifirenten do tako banalne telesne funkcije, ki jo brez kakršnegakoli miselnega napora opravljamo od prvega vdiha dalje.
Mene ta domislica ni ravno prešinila med buljenjem v fuge kopalniških ploščic, požvižgavajoč si Smolarjevo ’Zavod za zaposlovanje’, temveč me je povsem nepripravljenega zalotila iztegnjenega nad zlizanim laminatom, slonečega na laktih in nožnih prstih, ravno nekje v poldrugi minuti, ko se telesa poloti rahla tresavica.
Nekakšno meditativno stanje, kjer ne tuhtaš o ničemer in celo tisti zvok telefonske štoparice, ki ti v začetku najeda, povsem potihne in ne prejemaš od zunanj

Nepremičen si,
kot soldat na straži,
kakor prekla,
ki rastlini
olajšuje rast
in razcvet.
Iztegnjen bdiš
nad dogajanjem
okoli sebe,
določaš ton,
glasnost,
intonacijo.
Tvoja odločnost
in neomajnost
sta razvidni
že od daleč.
S teboj
se ne gre šaliti!
Čeprav stojiš
povsem na koncu,
daješ s svojo
strumno,
strogo,
pokončno
in togo držo,
vtis nekoga,
ki ima prav vse
pod nadzorom,
čigar volji
se pokorijo vsi,
ki v navidezni koloni,
ki jo smelo vodiš,
korakajo za teboj,
ti zaupajo
in jim daješ glas,
ki morda
brez tvoje prisotnosti
ne bi gromko
in glasno
posredoval sporočila.
Ves našpičen
kakor kopje,
ostrih robov
kot jeklena ost
in nadvse resen!
Pobesi malo ramena,
sprosti svoj zatrdeli vrat,
razmigaj se malo!
Ne bo konec sveta,
če ne boš ves čas
na preži ter v pozoru!

Uspešen podjetnik s polno ritjo vsega ni postal le zato ker je imel nos za posel, temveč predvsem zaradi tega, ker je bil povsem brez obraza. Marsikomu je zabil nož v hrbet, mnogim je metal polena pod noge, a si s tem ni belil glave. Črtil je svoje zaposlene, ki po njegovem niso stali na lastnih nogah in so bili brez hrbtenice, da bi se mu zoperstavili. ‘Spravi se mi spred oči!’, je zabrusil enemu od njih, ki je hotel povišico, saj je bil v podjetju že dvajset let, vse od dne, ko je s trebuhom za kruhom prišel iz Slavonije, še vedno pa je živel iz rok v usta.
Nekega dne mu je eden od podrepnikov nesel pod nos, da nameravajo delavci spustiti vse iz rok in da ne bodo mignili niti s prstom, dokler jim ne poviša plač, saj oni na svojih ramah nosijo največje breme. Tistikrat so se mu prvič zašibila kolena.

Konec je. Vrag je vzel šalo. Še dobro, da sem odnesel celo kožo.’, si je mislil, medtem, ko je kot lipov bog stal pred lokalom in pogledoval na uro. Izza vogala je z lahkotnim korakom, ko

Vsakič, ko greste iz katerekoli trgovine in nakupite karkoli, vsakič, ko oblečete kos oblačila, vsakič, ko se obujete, vsakič, ko sedete v vozilo – prav vsakič ste reklamni pano. Vrečko v kateri nesete nakupljeno, majico/pulover, ki ju navlečete nase, avto, ki ga vozite – prav vse je ozaljšano z logotipom firme.
Zadeve kupite, plačate … preplačate celo – ravno zaradi tistega našitka ali tiska na izdelku – in hodite okrog z ogromnim HH na prsih, s stilsko oblikovanim Cjem na rokavu, s prikupnim krokodilčkom nad srcem, z ogromnim napisom KANI čez cel hrbet in delate reklamo firmi, ki vam je najprej drago zaračunala svoj izdelek, vam po vsej verjetnosti zaračunala tudi vrečko v kateri ste kupljeno odnesli, na koncu pa še ponosno paradirate po ulicah in jim delate povsem brezplačno reklamo.
Kar stopite do svoje omare in najdite tri izdelke – nogavice ne štejejo!, – ki nimajo na sebi nekakšne razpoznavne oznake, pa naj bo natisnjeno, všito ali našito. V najboljšem primeru boste našli kako

Vsakič, ko greste iz katerekoli trgovine in nakupite karkoli, vsakič, ko oblečete kos oblačila, vsakič, ko se obujete, vsakič, ko sedete v vozilo – prav vsakič ste reklamni pano. Vrečko v kateri nesete nakupljeno, majico/pulover, ki ju navlečete nase, avto, ki ga vozite – prav vse je ozaljšano z logotipom firme.
Zadeve kupite, plačate … preplačate celo – ravno zaradi tistega našitka ali tiska na izdelku – in hodite okrog z ogromnim HH na prsih, s stilsko oblikovanim Cjem na rokavu, s prikupnim krokodilčkom nad srcem, z ogromnim napisom KANI čez cel hrbet in delate reklamo firmi, ki vam je najprej drago zaračunala svoj izdelek, vam po vsej verjetnosti zaračunala tudi vrečko v kateri ste kupljeno odnesli, na koncu pa še ponosno paradirate po ulicah in jim delate povsem brezplačno reklamo.
Kar stopite do svoje omare in najdite tri izdelke – nogavice ne štejejo!, – ki nimajo na sebi nekakšne razpoznavne oznake, pa naj bo natisnjeno, všito ali našito. V najboljšem primeru boste našli kako

S enija

Včeraj ljudskih src kraljica,
danes pogoltna si prasica.

S sinom ne zdržim skupaj več kot dva dni. Če se zgodi, da je z mano kak dan dlje, mi je tretji dan, ko sredi noči iz svoje postelje zleze k meni in svojo desno roko položi čez moja prsi, že malodane mučno, četrti dan pa zagotovo obžalujem, da ga nisem peljal nazaj k mami že prejšnji dan, če ne celo dan poprej. Med poletnimi počitnicami je bil pri meni skoraj cel teden. Pohajkovala sva okrog, prej sva v nahrbtnik zložila pijačo, kak prigrizek, zavojček piškotov ali kaj takega, sadje – banane ali jabolka, če sva se šla kopat v jezero sem pripravil sendviče, samo s salamo ali samo s sirom, saj ne mara, da je v njem oboje, kaj šele, da bi vanj vtaknil list solate, bognedaj solato ali pa kak namaz.
Tako sva hodila po kosilu do jezera, tam pogrnila brisači, on pa je isti trenutek, ko je slekel hlače in majico, oboje zložil in postavil v vogal brisače, zatem pa je z iskrico v očeh že pogledoval od ritja krapov kalno vodo in me s pogledom vpraševal, če sme noter. Samo nasmehnil sem se in gledal

V preteklih dneh sem s skorajda takšnim začudenjem, kot ga je ob obisku novomeške tovarne za proizvodnjo vozil znamke Renault izrazil premier vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, prebral več člankov o tem kako Revoz na vse pretege išče delavce, a teh nikakor ne uspe dobiti, kljub visoki brezposelnosti v regiji, obljubljeni plači 910 evrov bruto, plačanih nadurah kot tudi izplačilu regresa. S to razliko, da se je on čudil, zakaj ljudje ne pograbijo te edinstvene priložnosti za delo, sam pa sem ostrmel ob številki 910, kolikor naj bi znašala bruto plača. Čeprav je bilo moč prvotni znesek slišati tudi na predstavitvi o možnostih zaposlitve v podjetju, ki so ga predstavniki agencije za zaposlovanje organizirali v prostorih Urada za delo, se je kasneje izkazalo, da se do teh vrtoglavih devetstodesetih evrov pride z dodatki za popoldansko in nočno delo ter z ‘nagrado’ za celomesečno prisotnost, sicer pa osnovna bruto plača delavca v proizvodnji znaša, reci – piši, natanko 793,09 EUR.

vroča topliška voda umirja telo in duha

v soparo vstopi obris lepe mlade ženske z boki

ki razburka domišljijo polslepih starcev

tišino preseka odmev kratkega kašlja

močan curek vode iz grde oranžne cevi

s klopi splakne pot osivelih skrotumov

v spranih kopaliških haljah in plastičnih

natikačih se zasanjano vlačijo iz potilnice

v potilnico si s čela brišejo znoj v rjuho

ralph nezaupljivo odkimava dvomi

da jim ga bo uspel upodobiti v filmu

posvečenem njegovemu življenju

odgovorim mu z njegovim glasom

in si pogladim kratko pristrižene brčice

preden ga prepričam da bom zmogel

mu iz slane meglice nekdo s plastično

rumeno rolko razbije lobanjo s šlauhom

spere kri z majhnih modrobelih ploščic

kosci možgan se vrtinčijo okrog odtoka

truplo me s komolcem dregne v zobe

preden ga za gležnje izvlečejo ven

se mi pod noge skotali eno od zrkel

sploščim ga s peto oprostite mi

gospod fiennes svet je postal grozen

ubijajo dobre ljudi da bi kovali zaslužek

z ekranizacijo njihovih življenj namesto

marmelad

Tudi sam sem bil sprva prepričan, da gre zgolj za puhlice, lažna pričevanja in zmontiran posnetek intervjuja s Stanleyem Kubrickom, ki naj bi pristanek na Luni posnel v enem od holivudskih studiev, vendar me je spodaj priobčeni posnetek, ki je mimo vseh varnostnih agencij vseeno nekako pricurljal v javnost, dokončno prepričal, da sem se vendarle motil in da imajo določeni prav, ko so trdili, da Lune Američani niti od blizu videli niso, kaj šele na njej pristali.
Kesam se, priznavam svojo zmoto in zablodo, posipam se s pepelom in z gramozom, polivam se z vrelim katranom in se valjam v perju. Naj mi bo moja skepsa oproščena. 

Sta sredi osemdesetih prepevala Vojko Zidar in Jonas Žnidaršič, oziroma Tipko in Topko in imela sta prav. Le, da niso bolni od smeha. Tale reč s klovni, ki strašijo po mestih in v okolici šol, čeprav je topoumna in moraš biti posebne baže imbecil, da greš strašit otroke s prižgano motorko, je pravzaprav razumljiva. 
Folk je gŁup.
Kot tak posnema najbolj neumne, primitivne in nizkotne reči, ki jih interneti ponujajo, in ki ponavadi zrastejo na zelnikih zdolgočasene ameriške populacije, ki se ni spomnila rajtam ene pametne reči, ki bi jo ostali svet lahko s pridom uporabil. 
Semkaj ne gre šteti krompirja, koruze in paradajza, saj ne gre za pogruntavščino, temveč za kulture, ki so bile tam še preden so tjakaj zaromali sedanji prebivalci, te dežele svobodnih in doma pogumnih, ki so malodane iztrebili tedanje prebivalstvo, ostale pa vtaknili v rezervate.

Razen mogoče kakega športnega rekvizita, ki v določenih situacijah utegne priti prav. 
O, pa še kako prav.

Kako pomemben je današnji dan za našo državo, njene državljane in vse Slovence, je zadosti zgovoren že ta podatek, da se je v bližini Velikih Lašč, natančneje na Rašici, že v zgodnjih dopoldanskih urah, zbrala velika skupina ljudi, ki jo je z govorniškega odra nagovarjal v črno oblečen bradat moški, ki je zbrani množici spregovoril v nekolikanj čudni in po zvenu sodeč arhaični slovenščini.
Gre za jezik, ki se ga je govorilo v teh krajih pred skoraj pol tisočletja, kar daje njegovemu govoru še dodaten pridih, ki je ob tej priložnosti še kako pomemben.
Govornik, oblečen v duhovniška oblačila, s svojim možatim in grobim glasom, ter srepim pogledom in poudarjenimi podočnjaki, v roki drži zguljeno črno bukvo ter pridiga o nekakih reformah in spremembah v katoliški cerkvi.
Omeni kako je njegov češki somišljenik končal na grmadi.
Okrog njega gorijo sveče.
Njegovo žlobudranje je mistično in zaneseno.
Po mnenju o celotni prireditvi in počastitvi tega nadvse pomembnega praznika povprašamo nekaj zavedn

Dons je svetovn dan pismnosti. 
Bodte vseli in zaduvolni, da ste deu te skupnosti, katera puskrbi in umugoč usakmu pusamezniku d znamo usi neni člani brt pa pisat. Na svet je mljone ldi k nimajo tok sreče k vi. 
Djte si to nalimat na zit usaj z dve ure če ste hvaležen z to d znate brt pa pisat!

Opazil sem kar precej zabavljanja čez topoumne naci(onali)ste, ali kot so se sami poimenovali - domoljubi, ki so se včeraj zbrali na 'Vseslovenskem antimigrantskem shodu' proti beguncem in vsiljenim kvotam ter na koncu združno zapeli Zdravljico pred izpostavo azilnega doma na Kotnikovi ulici, kjer so vzklikali predvidljive parole ' Za Slovenijo!', 'Proti beguncem!' in 'Begunci ven!'
Uboga sodrga ni vedela, da so migranti azilni dom zapustili že zarana in se z avtobusom odpravili zaplavat v morje Adrijansko iz enega samega razloga, da bi jim pokazali osle in se jim iz Portoroža smejali v brk, zaradi česar so kleni Slovenci gesla vzklikali pred praznim poslopjem, s čimer so med neodobravajočimi rojaki povzročili pravi val posmeha. Upravičenega ali ne, naj pak vsak presodi sam, meni pa je to brezplodno lajanje v prazno stavbo prebudilo spomine …
Bilo nas je sicer precej več, zagovarjali smo ravno tako svoje nazore, le da smo bili mi precej bolj neorganizirana drhal kot tile, saj je redko

Barve v grozljivih nočnih morah preganjajo
odsluženi katodni črno beli televizorji,
med premetavanjem se potne srage 
po mrzlih tleh stekajo v lepljivo mavrico,
zvoke v podzemnih temnicah s svojimi
burkaštvi, nesmiselnimi padci in nemimi
burlesknimi ksihti mučita hologramska
Buster Keaton in Charlie Chaplin s palico,
mehanični biki so izruli svojo edino nogo
in poteptali rdečelične obiskovalce rodea,
da so za njimi ostale le skrhane ostroge in
kavbojski klobuki, ki so se spečali s perjanicami,
bili bitke s polcilindri in sanjarili o brhkih avbah.
Električni pastirji grizljajo pehtranove vejice,
iz granitnih blokov rezljajo krasne podolgovate
piščalke, da z njimi mirijo krvi željne horde ljudi,
usnjeni pasovi so napovedali iztrebitveno vojno
platnenim naramnicam, češ da oni bolje služijo
hlačam, ognjeniki so že davno ugasli pod vodami
staljenih ledenikov in prahom pooglenelih kosti.





Merkurjeve razprodaje žlahtnih plinov, železa
redkih kovin in mineralov nikogar več ne ganejo

Poklical sem
vedeževalko.



Vprašala me je
kdo sem in
kaj bi rad vedel.

Odložil sem.