Če bi moral primerjati ta naš planet denimo z nekakšno stavbo, se mi zdi še najbolj primerna gromozanska stara razpadajoča zakajena beznica s slabim prezračevanjem, stranišča so zamašena, pokrovi školjk so polomljeni ali odtrgani, umivalniki in ogledala razbiti, pipe pokradene, dotrajana luknjičasta streha pušča, stene pa se luščijo saj so še kako potrebne beljenja, pravzaprav nihče ne vzdržuje objekta kot bi bilo treba.
Za različnimi omizji velikega prostora, sedijo različne družbe,različnih nazorov in prepričanj, različnih ideologij in verstev. Popivajo in se prerekajo, prevračajo stole, otresajo mimo okrušenih pepelnikov, ki ždijo na oguljenih in zmajanih mizah, privoščijo si kar si pač lahko. Eni več, drugi manj.
Večina jih pije, nekaj jih celo nekaj malega prigrizne, vsi pa so nervozni, razdraženi, nestrpni.
Z gnusom in neodobravanjem pogledujejo po prostoru, po ljudeh, ki tičijo po različnih kotih in jim vračajo takiste poglede, vsi pa so prepričani, da so za stanje v oštariji krivi oni drugi.
Če njih ne bi bilo tu, bi bilo veliko bolje. Marsikaj bi se dalo popraviti, urediti in izboljšati.
Kar na lepem nekdo nekoga trešči po zobeh, da se ta opoteče in prevrne po tleh. Drugi nekomu razbije stol na betici, ta seže v žep, izvleče nožičko in mu prereže vrat, spotoma še dva zabode, eden od zabodenih izza pasu potegne pištolo in prične streljati po omizju odkoder je pristopil oni z rezilom, nekdo vrže bombo v oddaljeni kot oštarije, s tam pa priletijo nazaj tri še močnejše.
Na galeriji za neprebojnim steklom sedi najpremožnejši sloj, poštirkanci srkajo drag šampanjec, puhajo debele cigare, se režijo na vse zobe, varni pred vsesplošnim razdejanjem in opazujejo pretepajočo se drhal.
Mi smo tisti, ki se skrivamo pod eno od miz in se pretvarjamo, da pretepa ni.
Pod mizo smo ker nam tako ustreza.