Eden ključnih mož ob prvi uvrstitvi Slovenije na veliko tekmovanje je bil Marinko Galić. "Če bodo pokazali slovensko trmo, ni ukrajinske reprezentance, ki jih lahko premaga," o zdajšnji generaciji meni branilec, ki je za Slovenijo zbral 66 nastopov.

Kako se spominjate obeh tekem z Ukrajino pred 16 leti?
Pred tekmama smo bili v položaju 'outsiderja', pred žrebom so si nas vsi želeli za tekmeca v dodatnih kvalifikacijah. Takrat je bilo to nekaj popolnoma razumljivega, še kvalifikacije pred tem smo osvojili le eno točko. Enostavno so si nas vsi želeli, Ukrajina pa je bila proti nam velik favorit. Imeli so dva zvezdnika, pravzaprav enega superzvezdnika v Andriju Ševčenku, drugi pa je bil Serhij Rebrov. Tu je bilo še nekaj igralcev, ki so bili že člani sovjetskih reprezentanc. Bili so zelo močni. A mi se nismo prestrašili. Odkar nas je prevzel Srečko Katanec, smo razmišljali povsem drugače, začeli smo nizati vrhunske rezultate in igre. Prikazali smo enotnost, veliko željo po uspehu, tudi ob manjšem podcenjevanju, ki smo ga bili deležni, pa smo jih nato uspeli izločiti.

In se uvrstili na evropsko prvenstvo.
Mislim, da smo se popolnoma zasluženo uvrstili na EP. Že na prvi tekmi smo imeli veliko težav, jaz nisem igral, Darko Milanič je nastopil poškodovan, manjkal je tudi Marko Simeunović … Imeli smo kar nekaj preglavic, a želje nam ni mogel vzeti nihče. Ta nas je vodila skozi ti dve tekmi, nič nas ni moglo ustaviti, tudi sodnik, slabo vreme, nič nam ni šlo do živega. O občutkih brez veze govoriti, saj jih niti ne znam opisati. To je bilo nekaj vrhunskega. Bili so takšni občutki, ki si jih še dan prej nisi znal zamisliti. A se je zgodilo, kasneje se je zgodilo še svetovno prvenstvo.

Se zdaj na slovensko reprezentanco gleda drugače?
Kasneje se je tudi druga generacija prebila na svetovno prvenstvo, ostale reprezentance na nas gledajo drugače. Nismo več nekakšni začetniki, verjetno nas več ne zamenjujejo s Slovaki. Upam, da bo tudi ta generacija uspela ugnati Ukrajince.

Bi tiste zadetke proti Ukrajini v Ljubljani še znali natančno opisati?
Seveda. Najprej nam je evrogol sicer zabil Ševčenko. S strani je potegnil žogo v sredino in nato s svojo slabšo nogo streljal z notranjim delom stopala zadel pajčevino na našem golu. Mladen Dabanovič je v intervjuju dejal, da bi lahko morda bolje reagiral, a sem prepričan, da bi bil nemočen še marsikakšen boljši vratar v tistem času. Potem je zabil Zlatko Zahović. Enako je prišla žoga s strani, tudi on je streljal s slabšo nogo in zadel. Nato pa tisti gol Milenka Ačimovića … Ne glede na to, da je Aleksander Šovkovski storil napako in šel iz svojih vrat ter žogo poslal le do polovice igrišča na nogo Ačimoviću, je bilo v tistih dveh, treh sekundah potrebno žogo vrhunsko ustaviti in nato hitro pogledati in ustreliti. Nekateri bi rabili pet metrov, da bi žogo brcnili do gola, on je to naredil v parih korakih in zadel naravnost v tisti del mreže, ki jo ukrajinski vratar ni več mogel doseči. Takšen gol je prava redkost, to, da je bil dosežen na tako pomembni tekmi, pa ga je naredilo še bolj odmevnega.

Beri dalje...