Zahtevam obrazložitev, 
predvsem pa od države zahtevam vračilo, z obrestmi vred!
Pa ne le za NKBM, za vso infrastrukturo, za vse premoženje,
v kateri je denar davkoplačevalcev!

Zakaj si kdorkoli drzne odločati v mojem imenu?
Niste me vprašali, ko ste šli v prodajo delnic Nove KBM,
niste me vprašali, ko ste razlastili male delničarje Nove KBM,
niste me vprašali, ali mi smete vzeti denar 
za sanacijo in dokapitalizacijo Nove KBM,
zdaj me spet niste vprašali,
pa čeprav ste me spet oškodovali - kot solastnico -
no, bodimo pošteni, nategnili ste me -
ali se strinjam z vašimi potezami.

Ne strinjam se. 
Tega ne počnete v mojem imenu.
Vse to počnete v svojem imenu.

To so odločitve, ki bi se morale sprejemati
z vsaj dvetretjinsko ljudsko večino na referendumih,
z instrumenti neposredne demokracije.

Saj veste, kaj pravi stari rek:
Pri denarju se vse konča.

Tu, v tem trenutku, na tej točki jasno in glasno sporočam,
da je ločnica med vami, ki z uzurpacijo vzvodov sprejemate odločitve,
ki niso vaše in s katerimi pri

Draga Republika Slovenija!

Že ves dan pomalo razmišljam o tebi in o tem, kaj čutim do tebe.

Še vedno te dojemam kot odmaknjen, neresničen pojem. 
Nič kaj dosti ne čutim do tebe. 
Nobenega pravega ponosa, nobene prave navezanosti,
nekaj povsem drugega si kot Slovenija, 
meni ljubljena domača gruda,
domovina mojih prednikov in prednic, 
sveta zemlja, na kateri živim, 
do katere me veže ljubezen in navezanost,
ki je ne morem dobro opisati z besedami
brez resnične globoke ganjenosti,
ne da bi v sebi čutila vseh tistih pred menoj,
ki so v meni,
ki so te ljubili - celo bolj od lastnega življenja.

Dobro nam došla, pomlad!

Nežno nas božaj in grej. 
Tako si želimo tvojega ljubečega dotika.

Spoštuj in ceni
čas
med nič več in ne še.

(Nancy Levin)

Velikokrat smo nadvse nepotrpežljivi. 
Tudi - in morda še posebej - če smo zbrali veliko srčnosti
in se podali na pot odkrivanja, negovanja 
resničnega sebe in svojega dejanskega potenciala
v želji, da bi se polno živeli.

Tako velikokrat pozabimo in ne cenimo trenutka,
ko se del poti zaključi, ko nekaj končno odide in se izveni
in ko se nova stvarnost šele rojeva.

V tistem trenutku bi lahko uživali kot planinec,
ki po dolgem vzponu pride na vrh hriba 
in se usede k zasluženemu počitku,
se zagleda v lepoto okrog sebe,
srce pa mu poje v veselju,
ker je prišel na vrh, ker je tu, ker samo je. 
Zlit s stvarstvom okrog sebe.

Šele ko nastopi čas, šele ko počije,
se spusti v dolino. 
Četudi pot vodi navzdol, mora stopati previdno, 
celo previdneje kot pri vzponu. 
Ničesar ne sme prehitevati. 
Stopati mora varno, 
vsak korak mora biti napravljen s polno zavestjo,
pa čeprav ga priganja radost v srcu -
od veselja, da mu je uspelo,
in od pričakovanja sladkega dar

Večkrat se zgodi, da mi kdo reče, kako dobro bi bilo, če bi Gorazd spet ustvarjal na papirju. Seveda ne morejo vedeti, da se še vedno kaj rodi na papir. Ne le skice, tudi kaj drugega. Včasih se mi zdi, kot da ne morejo doumeti, da digitalna ilustracija ni nekaj, kar naredi računalnik, temveč je to še vedno ročno delo z uporabo obstoječe tehnologije.

Saj tudi ko pišemo, plešemo po tipkovnici in ne zlijemo vsega na papir, potem pa skeniramo in objavljamo. Pa še vedno vsake toliko napišemo svoje misli in čutenje z nalivnikom. In nihče ne pomisli, da bi bile misli, ki so se prelile na zaslon izpod desetih prstov, manj misli, kot tiste, ki jih je zapisalo pero.

V spomin na velikega mojstra, ki se je poslovil 12. sušca. 
Terry Pratchett je ena od tistih štirih oseb, ki so zaslužne, da je Gorazd postal ilustrator. V malce več kot zadnjem letu so zemeljsko razsežnost zapustile tri. 
Spomnim se, kako sva že med nosečnostjo skupaj prebirala z njegovimi ilustracijami obogatene Kamionarje, Kopače in Krila. Spomnim se, kako je potem nekega dne ta dela bral najinemu sinu. 
Čutim, kako bomo sedaj te knjige s police jemali s posebno posvečenostjo, kot da bi se vsakokrat znova povezali s tem velikim človekom.

Odlično opravljeno delo švedskega tolmača za znakovni jezik

in zakaj si težko predstavljam, 
da bi kaj takšnega videla na slovenski televiziji

Odgovor je delno na dlani in viden vsem. 
Slovenska kultura preprosto (še) nima dovolj sproščenosti,
ki bi dovoljevala in spodbujala takšno ravnanje. 
Preveč je pomembno, da se obvladujemo (vsaj pred drugimi),
da je vse videti tako, kot je treba.

Potem pa so tu še drugi razlogi, 
ki netolmaškemu očesu ostajajo skriti.

Glede na odlično opravljeno delo
in glede na poznavanje ritma pesmi
je tolmač za švedski znakovni jezik pesem poznal
in se je lahko na svoj javni nastop na švedski televiziji
primerno pripravil.

Za tolmača je strokovna priprava na delo nadvse pomembna,
tako kot je pomembno tudi poznavanje konteksta
in njegovih napisanih in nenapisanih pravil.

Pri svojem delu velikokrat ugotavljam, 
da marsikomu ni jasno,
da se tolmač na svoje delo pripravlja,
da ne zgolj pride na lokacijo, opravi svoje, odide domov in izstavi račun.
Še kako se pripravlja!
Pripravl

Gorazda velikokrat povezujejo z enim slogom, z eno zvrstjo, s pravljičnim svetom ljubkih bitij, ki pa razkrivajo neprimerno več, ko jih pogledaš od blizu in uzreš njihove globine. 
Tokratni izbor je stripovski in boleče aktualen. 
Morda je pa napočil čas za nove stripe, z novo vsebino. Tako na papirju kot v stvarnosti.

Gorazd's name is often associated by readers of children's books with the world inhabited by cute creatures which, however, turn out to reveal much depth when you take a closer look. And yet, his versatility is amazing to me. 
Today's selections focuses on short comics published quite a while ago. Sadly, they are all painfully topical these days. 
Perhaps it is now time for new comics with a new content - not only on paper, but, even more so, in reality.

Tokratna dela je Gorazd v Knjigi obrazov pospremil z naslednjimi besedami:

Pred davnimi leti je v Mladini pod budnim očesom Iva Štandekerja nastajala serija stripov Slovenski klasiki. Tukaj objavljam par mojih, ker so tako 

Gorazd je pri svojem delu poglobljeno raziskovalen. Vživi se v like in jih začuti in rodi. Preučuje zgodovinska dejstva, vremenske pojave, živali, ki se pojavljajo v zgodbah, drevesa, ki nastopajo. Nič ni narejeno napol. V tem sva si pravzaprav nadvse podobna.

Gorazd's work is not only about drawing. It is so much more than that. There is a lot of research, for he wants to be perfectly clear about historical facts, weather phenomena, the animals, the characters, the trees, etc. appearing in the stories that he illustrates. He gets into the shoes of his characters and stays there until he feels them in his bones and gives them birth on paper.

Tokrat nekaj neobjavljenih. / Some of his unpublished works.

Karakterna študija Ceferina,
knjižnega lika mojstra Franeta Milčinskega - Ježka.
Ilustriral: Gorazd Vahen

Zofka in metla
zasebna zbirka

Sophie the Witch
private collection
Ilustriral: Gorazd Vahen
Opis ilustracije: Gorazd Vahen

Bager je prišel, da bi požrl gozd. Pa je gozd požrl njega.
Za

Razni ustvarjalci v teh dneh v Knjigi obrazov odpirajo duri v svoje ateljeje in v petih dneh podelijo petnajst koščkov svojega ustvarjalnega mozaika. 

Topla, nežna, krasna ilustratorka Polona Lovšin je tako v okviru verižne umetniške akcije imenovala mojega življenjskega sopotnika Gorazda Vahna. Njegova naloga je bila, da je pet dni objavljal po tri svoja dela. 

Danes objavljam njegovo prvo objavo s svojimi uvodnimi mislimi in z njegovimi pripisi k posameznim delom. 

Moj svet je vsak dan lep in topel tudi zaradi čarobnosti, ki jo moj dragi Gorazd vnaša vanj. 

Srečanje med hobotnico in Kosovirjema
Ilustriral: Gorazd Vahen
(Pisateljica: Svetlana Makarovič)

Kosovirja v gobjem gozdu
Ilustriral: Gorazd Vahen
(Pisateljica: Svetlana Makarovič)

Kam pa kam, Kosovirja? (predpapir)
Ilustriral: Gorazd Vahen
(Pisateljica: Svetlana Makarovič)

Pogosto se zgodi, da imajo določeni datumi v rodbini posebno vlogo.
V moji rodbini je med takšnimi datumi 22. svečan (22. 2.).

22. svečana se je rodila moja stara mama Jožefa. 
V mojem življenju je imela - in še vedno ima - ključno vlogo.
Dala mi je vedeti, da sem ljubljena.

22. svečana se je rodila moja sestra. 
V meni je vselej vladalo prepričanje,
da ne morem biti srečna, če tudi ona ni srečna.

22. svečana je umrla moja prateta Angela.
Bila je tista, ki je v najhujših trenutkih prišla in bila z mano,
ostala pri meni, mi dajala občutek topline. 
Še vedno slišim njene klekeljne, s katerimi bliskovito ustvarja čipke.

22. svečana je umrl moj stari tata Andrej. 
Nekaj let po smrti stare mame se je poslovil na dan,
ki ga je dotlej beležil njen rojstni dan.
Bila sva povezana na način, ki ga ne on ne jaz nisva znala ubesediti.
Razumela sva se brez besed.
Bi pa v tem trenutku dala vse za še kakšno njegovo besedo. 

V vsaki je bilo neskončno modrosti.

Danes je mednarodni dan maternega jezika. 
V maternem jeziku je tista vez, ki vodi vse tja do naših najglobljih korenin.
Materni jezik je naša srčna govorica. 
Ko ponosno, častno, dostojanstveno ljubimo in negujemo materni jezik,
sprejemamo sebe, sprejemamo in živimo to, kar smo.

Žal sem velikokrat priča ljudem,
ki niso ponosni na to, kar so,
ki se velikokrat odpovedujejo izražanju v maternem jeziku,
misleč, da tujega obvladajo dovolj dobro,
da se v njem lahko polno izražajo.

Velikokrat opažam, kako to počnejo v želji po odobravanju,
morda celo v želji po občudovanju njihove zmožnosti izražanja
v drugem, največkrat angleškem jeziku.
A njihova različica tujega jezika ni polna, ni srčna, ni žlahtna.
Ko se v njej izražajo, sami sebe spravljajo v podrejeni položaj,
saj ne morejo doseči suverenosti, ki jo sama od sebe nudi materinščina,
v kateri se lahko izražamo polno, 
ne da bi misli prilagajali jezikovni zmožnosti,
ne da bi tako okrnili sporočilo, ki ga želimo prenesti.

Velikokrat tudi opažam, kak

Nekaj posebnega je bilo v včerajšnjem dnevu. Nekaj svetega. 
Darilo, ki mi je bilo dano, je bila čast prisostvovati
neverjetnemu porodu krepkega, polno donošenega dečka,
ki se je rodil vaginalno materi,
ki jo je globoko zaznamovala prva porodna izkušnja, 
ki se je končala s carskim rezom.

Biti del svetega trenutka prehoda v ta svet je del mojega poslanstva
in vsakokrat neprecenljivo darilo zaupanja.
Biti priča porodu, pri katerem se plete in poglablja
le še toliko močnejša vez med življenjskima sopotnikoma,
zreti v lice matere, ki ne more verjeti, 
da je res rodila sama, s svojim telesom, 
zmagoslavno,
opazovati očeta, ki si je dokazal, da je stvarnost lahko drugačna,
in ki je spoznal, kakšna moč je v ženski, s katero deli življenje,
pogledati v oči otroka, ki je že s svojim prihodom prinesel takšno preobrazbo,
je neopisljivo darilo življenja.

Ko se ženske prebude iz sna,
se gore premikajo.

(kitajski pregovor)

Od malega sem se bolje razumela z osebami, ki so starejše, včasih celo precej starejše od mene. Bilo so bolj umirjene, bile so vir življenjskih modrosti, imele so integriteto. Niso se podile za stvarmi, ki niso bile pomembne, spoštovale so življenje, spoštovale so soljudi, bile so bolj povezane z naravo, v življenju so čutile globlji smisel, kot ga je videla večina mojih sovrstnikov.

Pozneje sem ugotovila, da ne gre morda toliko za generacijsko vprašanje, da smo včasih zelo različne osebnosti.

Pri svojem delu sem se velikokrat srečevala z zelo podkovanimi in z zelo ambicioznimi ljudmi. Včasih sem se srečala z osebami, ki v sebi združujejo oboje. Morda bi lahko te opisala kot osebe s posebnim sijajem. Podkovane osebe sem vselej spoštovala, ambiciozne (tiste brez prave podkovanosti) pa sem vedno pozorno opazovala, ker so počele stvari, ki jih jaz nikoli ne bi niti v mislih naredila, ker so izrekle besede, ki jih ne bi izrekla niti, če bi znala sovražiti, ker so razmišljale na način, ki g

Gruden (december), skupaj z zadnjim repom listopada (novembra), je v Slovenijo prinesel javna predvajanja dokumentarnega filma Mikrorojstvo, ki sem ga prevedla poleti. Ker so ta predvajanja moje darilo vsem, ki jim je mar dolgotrajno zdravje naših otrok, je to moj prostovoljen projekt, pri katerem me podpira vse več ljudi, ljudi, ki delajo na področju obporodne oskrbe, raziskovalcev na področju mikrobiote in mikrobioma, ljudi, ki so mi pripravljeni zaupati in dati na voljo svoje dvorane, knjižnice, v katerih delajo, ljudi, ki so pripravljeni priti na projekcije in s splošno javnostjo podeliti svoje znanje, svojo modrost. 

Moja želja je, da Mikrorojstvo - prvi v nizu več dokumentarnih filmov o mikrobiomu, njegovem pomenu in skrbi za njegovo pravilno naselitev, vzpostavitev, vseživljenjsko vzdrževanje in razvoj - doseže vse, ki so pripravljeni narediti kaj zase in za resnično zdravje svojih otrok. 

Sredi grudna se je izteklo tudi moje usposabljanje v okviru poslovno mentorskega program

Listopad (november) se je zapisal v moj spomin zaradi dveh nepozabnih izkušenj. 

Prva je bil prvi pravi ženski krog soustvarjanja na Slovenskem, ki se je rodil znotraj Razcveta ženske. Če bi mi bil kdo še pred letom dni rekel, da bom na domači grudi doživela kaj takšnega, bi si drznila sanjati, bi si drznila vonjati, a si ne bi upala verjeti, da ne bi bila razočarana. Prvi blejski ženski krog soustvarjanja nas je popeljal skozi radostno pomlad, osupljivo poletje, žlahtno, globoko jesen in čutno zimo. Preživel je ognjeni krst in se poslovil z obljubo nadaljevanja.

Druga je bilo usposabljanje s Penny Simkin, prvo poklicno obporodno spremljevalko sodobnega časa. Dolgo sem si želela snidenja z njo, a nekako nisem verjela, da bo pripotovala čez lužo in velikodušno predajala modrosti tako zelo blizu. Na usposabljanju, ki ga je skupaj z Georg’ann Cattelona imela o razumevanju in zdravljenju posledic travme in spolne zlorabe pri ženskah v rodni dobi, sem se lahko utrdila v zavedanju, da si n

Vinotoka je dozorelo več odločitev, ki so nanizale v mojo ogrlico življenja bisere novih začetkov.

Sklenilo se je štiriletno obdobje obiskovanja Šole meditacije s Tonyjem Samaro, ki je 20. vinotoka naredil nov korak v srčni povezavi z njemu ljubljeno (a tudi meni srčno drago) Aljo. V teh štirih letih sem hodila v slepe rokave, v katerih se je nabralo toliko trpljenja, toliko ohromelosti, toliko bolečine, ki je zmogla zgolj tiho ždeti v svojem nemem kriku, hodila sem, ko me je kot starejši brat držal za roko, da sem zdržala ponovno srečanje in stik in da sem lahko uzrla sijaj, lepoto, veličino, ki se je skrivala za bolečino. Počasi sem spoznavala, kdo sem in kaj je moje darilo svetu, počasi sem sprejemala, da sem dejansko pomembna ljudem, ki jih imam neskončno rada in ki v meni vidijo odsev njihove čudovite duše. Počasi je skozi nekdaj slepe rokave, ki so se pretvorili v nepretočne mlake, spet stekla žuboreča studenčnica, počasi sem se ljubeče poslavljala od paradigme smrti, v katero s

Veliki srpan (avgust) in kimavec (september)

V času, ko so bili številni na počitnicah, so tekli zadnji dnevi, ki so jih dva bratranca in sestrična preživljali v isti državi, preden se je družina Gorazdove sestre vrnila v Francijo, kjer živijo. 

Rada imam tiste dneve, tiste tedne, mesece, ko so ljudje na počitnicah. Takrat se družbeni ritem malce umiri in skorajda doseže neko naravnost, ki je malone usklajena z običajnim ritmom. To so tedni, ko praviloma lahko počnem, kar želim početi, ko se negujem in ko delam vse tisto, kar ni naročeno od zunaj, kar izvira od znotraj. V vsakem takšnem obdobju spoznavam, kako je to bolj usklajeno z menoj, kako me to pomirja, kako mi to ustreza in kako si telo želi, da bi bilo to običajno, ne pa izjemno stanje. 

Tokrat mi je bilo veliko tega časa, veliko tega miru odvzetega. Dnevi so bili preživeti v premlevanju, v prebujanju iz osuplosti, v dojemanju situacije, ki me je pognala v notranjo spiralo za pol leta. Znotraj sebe sem doživljala tektonske p

Rožnik (junij) je bil mesec, ki sem ga skoraj v celoti posvetila sinu in njegovemu šolanju na domu. To je bil mesec, ko nisem imela nič kaj dosti tolmaškega dela, medtem ko se je Gorazd utapljal v projektu, za katerega je imel zelo malo časa, tako da je moral delati z velikanskim manjkom krepčilnega spanca. Tako pač je, ko si v samostojnem poklicu. 

Ne vem, ali znam biti kaj drugega kot svobodnjak. Sem med tistimi, ki se želijo osvoboditi vsega in samo biti. Popolna svoboda vseh spon je tista, v kateri vidim temelj izpolnjenosti. Takrat lahko le še si, takrat lahko iz tebe le še vre in se ustvarja in je. Po duši svobodnjakinja sem se rodila v družino, v kateri je svoboda med najpomembnejšimi vrednotami. Kolikokrat mi je oče že kot otroku rekel, da je ni čez svobodo. Da je hudo, če nimaš kaj jesti, ker se takrat moraš ukloniti za tisto skorjo kruha, a samo za skorjo. Ker v trenutku, ko imaš za skorjo, je svoboda pomembnejša od vsega udobja, od vsega obilja. Kakšno srečo sem imela, da j

V mesecu zmagoslavja pomladi so poganjali tudi moji popki in se sramežljivo odpirali v svet. 

Veliko jih je, ki mislijo, da se zlahka odprem, da sem tako vešča javnega nastopanja, da mi izpostavljanje pred drugimi ne predstavlja večjih izzivov. Kako zelo daleč je to od resnice!

Ne glede na to, koliko izkušenj imam za sabo, je vsaka nova izkušnja nov izziv. Življenje mi nenehno postavlja nove preizkušnje, nove izzive. Kot da bi želelo, da se povsem odprem, da se slečem vsega in samo še sem - kar je (glej ga zlomka!) tudi moja globoka namera. To pa seveda pomeni, da mi ponuja nove in nove priložnosti, ki od mene zahtevajo tisti dodatni korak naprej, tisti korak v neznano, tisti korak slepega zaupanja, pomešanega s strahom in vznemirjenjem. 

Tako se počutim pred vsakim tolmačenjem. V tolažbo naj priznam, da mi je veliko laže, kot je bilo včasih. V tolažbo naj zapišem, da pomagajo enaki obredi, poglobitev v dih, povezovanje s tistim več v sebi - bodisi s pomočjo mantre, pesmi, zvoka, mo