Članek
Namesto rojstnodnevne voščilnice - Pismo Republiki Sloveniji
Objavljeno Jun 25, 2015

Draga Republika Slovenija!

Že ves dan pomalo razmišljam o tebi in o tem, kaj čutim do tebe.

Še vedno te dojemam kot odmaknjen, neresničen pojem. 
Nič kaj dosti ne čutim do tebe. 
Nobenega pravega ponosa, nobene prave navezanosti,
nekaj povsem drugega si kot Slovenija, 
meni ljubljena domača gruda,
domovina mojih prednikov in prednic, 
sveta zemlja, na kateri živim, 
do katere me veže ljubezen in navezanost,
ki je ne morem dobro opisati z besedami
brez resnične globoke ganjenosti,
ne da bi v sebi čutila vseh tistih pred menoj,
ki so v meni,
ki so te ljubili - celo bolj od lastnega življenja.

Do tebe pa ne čutim kaj dosti. 
Ne, ker bi me razočarala. 
A ker me nikoli nisi navdušila. 
Nekaj povsem drugega si kot moja domovina.

Si država, ki - čeprav si prisvaja ime moje domovine - 
ni moj dom, je le beseda, vtiskana v moje osebne dokumente. 
Si država, ki je le aparat hlapcev,
ki vsake toliko zamenjajo barvo, narave pa ne.
Si podložnica zunanjih sil, 
ki se udinja vsem,
ki bo naredila vse za neke tuje gospode,
ki nimajo z nami popolnoma nič,
medtem ko bo mačehovsko do zadnje kapljice krvi
kot pijavka pila tiste, ki jim krade ime,
ki jim jemlje prihodke, ki jim krade prihranke,
ki jim zadolžuje otroke in vnuke in pravnuke
in njihove otroke in vnuke in pravnuke,
da bi lahko nekateri nevretenčarji 
sedeli za mizo tujih gospodov
in si domišljali, kako so pomembni,
ko jim ti strežejo pomije,
ki so ostale od pojedine,
pripravljene iz naših žuljev.

Lažeš, ko praviš, da si republika.
Nič nimaš z ljudstvom. 
Nič nimaš z mano. 
Nobenega odnosa nimaš z menoj. 
Nobene odgovornosti ne prevzemaš.
Ničesar mi ne daješ. 
Le jemlješ. 
Saj me ne bi motilo, 
če bi jemala,
če bi le dajala mojim bratom in sestram,
zakaj zanje mi je mar, ne za gospode, pri katerih mizi se sliniš.

Na tebi je, tvorba, ki se oklicuješ za Republiko Slovenijo,
da odrasteš in postaneš vsaj senca te grude,
ki je moja domovina.

Ne skrbi me za domovino. 
Ta je v naših srcih. 
Te ne moreš uničiti.
Tako kot ne moreš uničiti nas. 
Življenje je močnejše od namišljenih držav, namišljenih zvez,
namišljenih gospodov, namišljene oblasti, namišljenih moči.

Na tebi je, da se končno zaveš, 
da ne moreš preživeti brez nas. 
Še nihče ni pred tabo. In nihče ne bo. 
Pa če si še tako zelo prisvajaš ime moje domovine.

Dokler nas ne boš negovala,
dokler nas ne boš cenila
kot mati ljubi svojega otroka,
boš zame samo pobiralka davkov, nepriljubljena mačeha,
boš zame samo motnja, 
ki jo zaničujem 
kot neempatičnega, samozaverovanega uzurpatorja in zlorabitelja,
boš zame le nekakšen stvor,
ki ga bo življenje slej ko prej odplavilo
s svetih tal moje matere domovine.