Slovenski politični triler: Odhajajoča vlada je za Zorana Stevanovića pripravila svileno zanko
19. apr. 2026 18:29 | Posodobljeno: 19. apr. 2026 18:29 Svetlana Vasović

Za mnoge je bilo popolno presenečenje, celo šok, da se politik srbskega porekla, priseljenec druge generacije iz Bosne, rojen v Kranju, ne le dobro drži in se v nobeni razpravi ne zadržuje, ampak se je izkazalo, da ni ovira desnici, temveč levici slovenske politike

© TANJUG/ FOTO STA/ Bor Slana/ bg

Lokalni komentatorji se strinjajo, da je bila letošnja volilna kampanja najbolj umazana od uvedbe večstrankarskega sistema v državi na sončni strani Alp pred nekaj več kot tremi desetletji in pol.

In ravno ko so volivci z olajšanjem izdihnili ob vsakodnevnih, »napetost v zraku vzbujajočih predvolilnih prepirih« in upali na vrnitev v običajno rutino, se je izkazalo, da so se spletke in igre, vredne gladiatorjev, šele začele.

Zadnji del volilne tekme v preteklem tednu je imel vse elemente političnega trilerja – vmešavanje izraelskih vohunov v slovenski prestolnici in škandalozne tajne posnetke, na katerih so protagonisti, predstavniki slovenske politične in poslovne elite, brez sramu klepetali o korupciji, ki prežema vse plasti družbe… Da še ni prišlo na dan vse umazano, so pokazala pogajanja za novo vladno koalicijo.

Zdelo se je, da je bil vrhunec dosežen z izvolitvijo Zorana Stevanovića, vodje stranke Resnica, za predsednika Državnega zbora. A ni bilo tako.

Uvod v glavne novice državne radiotelevizije RTV Slovenija v četrtek najbolje opisuje razgreto ozračje: »Sedem dni po volitvah se prah okoli izvolitve Stevanovića za predsednika še ni polegel« (DZ). Medtem ga je doletela ploha obtožb in žalitev.

Za mnoge je bilo popolno presenečenje, celo šok, da je politik srbskega porekla, priseljenec druge generacije iz Bosne, rojen v Kranju, ne le da se ne da in se v nobeni razpravi z ideološkimi nasprotniki nikoli ne zadržuje, ampak tudi zato, ker se je izkazalo, da ni ovira za desnico, ampak za levo krilo slovenske politike.

Tako stranke, ki se predstavljajo kot »levosredinske« (Svoboda s socialdemokrati, SD) in »levo od sredine« (Levica), ki so sestavljale prejšnjo vlado in ki so kljub temu, da vedno poudarjajo svojo strpnost, v zadnjem tednu napadale Stevanovića z vsemi topovi, pri čemer niso prizanesle z nobenimi sredstvi po pravilu ad hominem, da bi pripravile teren za razveljavitev njegove izvolitve za »prvega med enakimi v Državnem zboru«.

Pravzaprav so imele svoje lastne povolebne manevre za ta položaj, da bi pritegnile Logarjeve demokrate v svojo prihodnjo vladajočo koalicijo, načrt, ki ga je imenovanje Stevanovića pokvarilo. Zverinski napad na Stevanovića je bil toliko bolj nenavaden, ker so ga vse tri »levičarske« stranke v preteklih dneh javno nagovarjale, naj njegovih pet poslancev podpre novo vlado sedanjega predsednika vlade Roberta Goloba (ki je zdaj skoraj gotovo na poti ven).

Stevanović pa trdi, da ga označevanje in »vroča krompir«, ki mu je bil izpostavljen v zadnjih osmih dneh, nista odvrnila, saj ni »vročekrvnež«. Odločen je, pravi, da bo obrnil skrajno polarizacijo družbe, ki se odraža tudi v parlamentarnih klopeh, da bi presegel politiko razdora in se usmeril v politiko, ki združuje v korist državljanov, saj se je treba soočiti s težkimi političnimi in predvsem gospodarskimi izzivi.

Njegov pomirjevalni ton in pripravljenost za pogovor z vsemi političnimi akterji nista odvrnila kolumnistov, naklonjenih levici, od ponavljanja obtožb, da je »moralno omadeževan«, ker je bil pred dvajsetimi leti kaznovan zaradi spora z zavarovalnico po prometni nesreči. Ni pomembno, da zakonodaja v Sloveniji državljanom omogoča »pravico do pozabe« in da se manjša prekrška po določenem času izbrišejo iz evidence; se je izkazalo, da to za Stevanovića ni veljalo, saj so predstavniki oblasti na nek način iz arhivov izbrskali izbrisane datoteke, da bi jih zlorabili proti njemu, odločeni, da ga odstranijo s položaja predsednika parlamenta.

Nekdanja predsednica parlamenta (iz stranke Svoboda), Urška Klakočar-Zupančič, je Stevanovića celo obtožila »politične prostitucije«, ker se je pred volitvami zavezal, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. Levica je to razumela kot njegovo samodejno podporo svojim zahtevam, zato ni več posvečala pozornosti Stevanovićevim političnim ambicijam. In prav tu je storila usodno napako, zaradi česar zdaj njegovo izvolitev za predsednika slovenskega parlamenta razglaša za »dno« slovenske politike.

Na družbenih omrežjih so ga označili za »srbskega mafijca«, ki je blizu politikom, kot sta Viktor Orbán in Milorad Dodik. Vmešala sta se tudi predsednica vlade in nekdanji predsednik Estonije; Oba sta na X zaradi njegovega napovedanega obiska v Moskvi novega predsednika slovenskega parlamenta označila za »koristnega idiota, ki dela za Putina«. Sledili so usklajeni napadi nekdanjih slovenskih premierjev, nekdanjih predsednikov parlamenta in ustavnih pravnikov.

»Dan pred petkom (10. aprilom, ko je bil izvoljen za predsednika Državnega zbora – op. ured.) sem bil kralj strank v Golobovi vladi. Že naslednji dan so se obrnile proti meni. „Na vsak način so nas hoteli prisiliti v vlado z Golobom,“ je Stevanović komentiral poteze levosredinskih strank.

Medtem je eden od ljubljanskih portalov razkril, da je Golob na začetku meseca svojim odposlancem naročil, naj »izkopljejo nekaj (umazanega) o Stevanoviću, da ga bomo lahko prisilili v našo koalicijo«. Po navedbah omenjenega portala so „umazano perilo“ našli zahvaljujoč Francu Pavlinu, nekdanjemu visokemu policijskemu uradniku, ki ga širša javnost ne pozna in ki ga je Golob nenadoma zaposlil v svojem kabinetu.

printscreen

Skratka, Golob se je lotil iskanja kompromitirajočega gradiva, ki ga mediji še niso odkrili in ki bi Stevanovića prisililo v koalicijo s Svobodo, SD in Levico. Golob bi si tako zagotovil 45 poslanskih sedežev, za odločilni 46. glas pa je nameraval pridobiti vsaj nekaj od devetih poslancev desničarske NSi (ponujal jim je tri ministrska mesta) ali Logarjevih demokratov (6 poslancev). Pavlin je potegnil za niti pri svojih starih stikih v »notranjem nadzoru« slovenske policije, da bi svojemu novemu šefu priskrbel »kompromat« o Stevanoviću.

Poskus, da bi ga diskreditirali, pa ni uspel. Stevanović je vse kritike zavrnil z argumenti, včasih duhovito: »Sem kot pikapolonica: imam kakšno črno piko, a prinašam srečo!«.

Tu vstopi v igro državna tiskovna agencija STA, za katero je Golobova vlada tik pred iztekom mandata radodarno odprla denarnico in ji zagotovila prihodnje financiranje iz državne blagajne, sicer bi agencija propadla. Odkritje STA je povzročilo pravo senzacijo – na več glasovnicah, ki so potrdile Stevanovića za predsednika parlamenta, so bile najdene tri vrste oznak: zvezdica na nekaterih, krog na drugih in pika na tretjih.

Po navedbah STA je bilo v tajnem glasovanju, ki je Stevanovića povzdignilo na mesto predsednika Skupščine, označenih skupno 19 od 48 glasov.

To manipulacijo, namenjeno spodkopavanju Stevanovićove izvolitve, je kmalu preprečil začasni predsednik Državnega zbora (najstarejši poslanec, ki je pred glasovanjem za novega predsednika parlamenta vodil prvo sejo novega mandata), ki je pripadal Logarjevi stranki Demokratov.

Na RTV Slovenija je zanikal »razkritje« STA in poudaril, da je bil med štetjem glasov osebno prisoten ter da niti on niti drugi člani komisije za štetje glasov (med katerimi je bil tudi predstavnik Golobove stranke Svoboda) takrat niso opazili nobenih oznak.

Tudi drugi poslanci iz treh zgoraj navedenih strank so zanikali, da bi ob glasu »za« Stevanovića, obtoženega kršitve ustave, ki jim nalaga, da glasujejo po lastni vesti in ne kot strankarski vojaki, risali zvezdice, pikice in kroge.

X/printscreen

A to še ni bil konec boja za odstavitev Stevanovića z njegovega »predsedniškega prestola« – novinarji TV Slovenije so nato iz pokoja priklicali sina enega najbolj zvestih titovskih strankarskih aparatčikov v Sloveniji, Mitjo Ribičiča.

Po osamosvojitvi Slovenije se je Ciril Ribičič uspel uvrstiti na sam vrh novega slovenskega establišmenta. Iz svojega položaja nekdanjega ustavnega sodnika je uporabil vse strelivo, ki ga je imel na voljo, da bi napadel Stevanovića. Pridružil se mu je nekdanji predsednik slovenskega parlamenta Milan Brglez (član stranke SD). Tudi on je menil, da je Stevanovićeva izvolitev huda kršitev tajnosti glasovanja, ki bi jo »takoj razveljavil«.

Ribičič, Brglez in drugi so Stevanovića zasuli s kritikami zaradi »označevanja glasovnic«, čeprav ni bilo jasno, ali so bile glasovnice dejansko označene in kako jih je državna tiskovna agencija STA sploh pridobila. V vročici spora so spregledali »bruno v lastnem očesu«. - nesporno in dokazano, celo javno kršenje poslovnika in slovenske Ustave, saj so poslanci dveh strank (SD in Levice) skupaj zavrnili prevzem glasovnic na predvečer tajnega glasovanja o Stevanoviću.

Ni dvoma, da zavrnitev prevzema glasovnic izpodbija enega od ustavnih temeljev, da ne omenjamo, da javno kaže nadzorni nadzor levega strankarskega aparata nad »lastnimi« poslanci; takšen nadzor slovenska ustava ne dopušča.

Brglez je, ko je bil soočen z vprašanjem, priznal, da je šlo za »napako, ki ima enak učinek kot označitev glasovnice«, medtem ko je Ribičič popustil in dejal, da če bi danes nosil togo ustavnega sodnika, ne bi mogel razveljaviti Stevanovićove izvolitve. S tem je propadla strategija Golobove stranke Svoboda, da bi s pomočjo Ustavnega sodišča Slovenije razveljavili izvolitev Stevanovića.

Vse to priča o globoki razklanosti v slovenski družbi.

»Izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora ni le politični dogodek – je znak tektonskih političnih premikov v Sloveniji, ki razkrivajo delo botrov v ozadju. „Priča smo usklajeni informacijski vojni najmočnejšega klana, ki je ob ‚osamosvojitvi‘ (1991) le navidezno zapustil oblast, zdaj pa svoje proračunske tokove in vplivne položaje brani s ‚preventivnimi udari‘ …,“ je opozoril eden od analitikov na Public Vol.

Da bi paradoks dopolnil, je Svoboda s podporo prisklednikov iz prejšnje vladajoče koalicije potisnil Stevanovića in njegovo Resnico v objem desnega krila slovenske politike, čeprav Golob kot »relativni zmagovalec« nedavnih volitev nikoli ni skrival želje po oblikovanju nove vlade.

V ta namen se je lani celo ponovno poročil, da bi ublažil politično škodo iz prejšnjih volitev, ko je prišlo na dan, da je lagal o svojem zakonskem stanu, saj katoliški del volilcev ne bi dobro sprejel novice, da se je šele pred kratkim ločil od žene. Njegova nova nevesta, »vplivnica« Tina Gaber, ki si je kariero zgradila kot spremljevalka številnih znanih slovenskih samcev, a so se vsi odnosi končali s katastrofo.

Pripravili so glamurozno poroko, ki jo je vodil ljubljanski župan Zoran Janković, vse pa je bilo podrejeno ohranitvi oblasti. Vse je bilo popolno, razen ene stvari – volivci so kaznovali Goloba in njegovo koalicijo za prelomljene obljube, dane pred štirimi leti. Na primer: namesto da bi se skrajšale čakalne liste za zdravniške termine in zmanjšalo število ljudi, ki so že leta brez zdravstvenega zavarovanja, se stanje poslabšuje.

In prav zato je dosedanja koalicija na volitvah 22. marca izgubila kar 14 sedežev v parlamentu. Golob, užaljen in besen, ker je bil le »relativni« in ne absolutni zmagovalec letošnjih volitev, se je izkazal za politika, ki ni vešč sklepanja političnih zavezništev.

Platforma, na kateri je pred štirimi leti prepričljivo zmagal, namreč antijanšizem in obljuba, da nikoli ne bo sodeloval s takratnim premierjem Janezom Janšo – ki je bil osovražen zaradi ukrepov, ki jih je narekoval med pandemijo koronavirusa, volivcev ne mobilizira več.

V strahu, da bi ga Janša zdaj prehitel pri oblikovanju nove koalicije, je Golob sprva napačno ocenil Stevanovića kot politično nepomembnega, s katerim bi bilo enostavno manipulirati. Odločitev, da zavrne Stevanovića in Resnika kot politična partnerja, bo Goloba stala moč in morda tudi politično kariero.

printscreen

Resnica je, da je Stevanović trn v peti mnogim. Ne le, da ima priimek -ić in je prvi te vrste, ki vodi Državni zbor, ampak je s 44 leti tudi eden najmlajših v primerjavi z nekdanjimi predsedniki slovenskega parlamenta. Poleg tega po izobrazbi ni klasični politik; namesto tega se je preizkušal na različnih področjih, vključno z zasebnim podjetništvom. V politiko je vstopil kot mestni svetnik v Kranju, kjer je zastopal lokalne interese in si postopoma pridobil politične izkušnje ter spoštovanje. V trenutku, ko je njegova stranka Resnica uspela preseči parlamentarni prag, je postal uganka za vladajočo stranko.

Sedanja vladajoča nomenklatura je poskušala to »uganko« potisniti na politični rob z nenehnim posmehovanjem in obrekovanjem, a se je to izkazalo za zaman.

V Sloveniji se trenutno za oblast borijo trije sprti klani: skupina okoli magnata Otmarja Zorna v tajnem dogovoru z NSi in Logarjevimi demokrati, nato »Šetincov klan« (odcep titoističnega strankarskega funkcionarja Franca Šetinca), ki ga vodijo sile, zbrane okoli nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, ter »klan pod vodstvom SDS« z Janezom Janšo na čelu.

Zanimivo je, da je prav Janša s svojimi 28 poslanci pomagal zagotoviti Stevanovićevo izvolitev, saj so vsi člani SDS brez izjeme glasovali zanj na volitvah za vodstvo Državnega zbora.

Janša ni podprl Stevanovića zaradi podobnih ideologij, ampak zaradi taktičnega poteza – v njem vidi vzvod za poravnavo računov s Kučanovim jedrom. Dejstvo je, da je Slovenija v zadnjih nekaj desetletjih na slepo prodajala državna podjetja iz socialističnega obdobja, večinoma novim lastnikom iz Nemčije in drugih zahodnih držav.

Zato slovenska elita, čeprav so mnogi njeni člani od takrat prestajali večletne zaporne kazni zaradi malomarnosti pri nakupu in nadaljnji prodaji nekoč uspešnih podjetij, praktično nima več ničesar, kar bi lahko prodala ali izropala iz nekdanjega skupnega premoženja, socialno lastnino, zavest o eksistencialni grožnji naroda pa se širi vedno bolj.

Vse to pojasnjuje tudi, zakaj je tog državni medijski aparat, ki ga nadzira klan blizu Kučanu, tako ostro napadel Stevanovića, pri čemer je uporabil preizkušeno taktiko: »Najprej diskreditiraj, potem likvidiraj.«

V ta namen je Stevanović v zadnjih dneh napadel praktično vsakdo. Očrnjevalna kampanja se je stopnjevala iz minute v minuto, pri čemer so bili tarča njegov značaj, izobrazba in preteklost. Medijska histerija je dosegla vrhunec, ko je napovedal, da bo eno svojih prvih uradnih potovanj opravil v Moskvo, pri čemer ni pozabil poudariti, da bo uresničil tudi Golobovo neizpolnjeno napoved o sklicu referenduma o izstopu iz Nata.

Pripoved o Stevanoviću, ki spominja na film Rashomon, dopolnjuje dejstvo, da ga zdaj javno zagovarjajo poslanci krščansko-demokratske stranke Nova Slovenija (NSi) – stranke, ki sodi med najbolj goreče podpornice Ukrajine v njeni vojni proti Rusiji in je odločna nasprotnica izboljšanja pogojev za pripadnike manjšin iz republik nekdanje SFRJ. V vsakem primeru je Stevanović prestal teden ostrih verbalnih napadov in uspel ubraniti svojo novo pridobljeno pozicijo v slovenski politiki. In v parlamentu.

Sedaj tudi tisti, ki ga niso volili, priznavajo, da jih je prepričal s svojimi govori, v katerih je nenehno pozival k spravi sprtih politikov in rivalskih političnih taborov ter k umiritvi strasti. Tako volivci, ki so bili prej nenaklonjeni Stevanoviću, postopoma spoznavajo, da ima prav, ko poudarja potrebo po »gradnji mostov« tako doma kot v tujini. In predvsem z Rusijo.

Vir: https://lat.rt.rs/srbija-i-balkan/181698-slovenacki-politicki-triler-odlazeca-vlast/

Prevod Deepl.com (free version)