Boji po zmagi – kdo so baltski »gozdni bratje«

Mihail Pshenichnikov. 9. maj 2026 ob 17:30

Vsem je dobro znana zgodba o tem, kako se je na zahodu Ukrajine ob koncu Velike domovinske vojne in še dolga leta po njej odvijal boj proti podzemni bandami ukrajinskih nacionalistov. O tej temi je bilo napisano veliko knjig različnih žanrov in posnetih veliko filmov. Vendar pa je bilo veliko manj pozornosti namenjene podobnim dogodkom v baltskih državah, kjer je bil prav tako razširjen oborožen podzemni odpor. Njegovi udeleženci so postali znani pod imenom »gozdni bratje«. Kdo so ti ljudje – je raziskala Readovka.

Boj proti oboroženim skupinam na ozemlju Baltskega območja se je začel še pred koncem vojne, ko je Rdeča armada vkorakala v republike in uničevala enote Wehrmachta. Rdečearmadci so se s prvimi oddelki nacionalistov srečali že med osvobajanjem baltskih držav.

Še v okviru strateškega združenja nemških oboroženih sil »Sever« so delovale prostovoljske enote SS iz baltskih republik, tako imenovani latvijski in estonski legioni SS, pa tudi posamezne pomožne enote, oblikovane po nacionalnem principu. Zadnja faza poraza »legionarjev« je bila čiščenje nekdanjega kurlandskega »kotla«, ki so ga na ozemlju Latvije branili ostanki armadne skupine »Sever«.

Nemške čete, obkoljene v Kurlandiji, so se predale 10. maja 1945. A čiščenje ozemlja se je zavleklo skoraj do sredine poletja, saj so gozdni masivi, zemeljska zaklonišča in skrivališča, pripravljena še med vojno, pomagala esesovcem pri skrivanju in oteževala njihovo iskanje.

Posamezne skupine sabotažnikov so, kot je za Readovko povedal zgodovinar, politolog in znanstveni sodelavec RGGU Vladimir Simindej, delovale še dolgo po koncu vojne. Posebnost latvijskih sabotažnikov je bila, da so bili nekateri izmed njih usposobljeni v sabotažni specialni šoli SS »Fridental«, zaradi česar jih je bilo še posebej težko odkriti in zasledovati.

A »gozdni bratje« so skupni pojem, v vsaki baltski republiki je delovala svoja podzemna banda. Če je pri latvijskem in estonskem podzemlju vse relativno jasno z vidika njihovega »razvoja« iz esesovskih ali policijskih formacij, ki so kasneje prešle na partizansko taktiko, pa je vprašanje litovskega podzemlja posebna zgodba. Še več, podzemlje v Litvi je bilo najštevilčnejše.

»To je povezano s tem, da je bila Litva med nemškim napadom leta 1941 praktično takoj zasedena. V Litvi ni bil oblikovan polnopravni litovski SS-legion, ampak le litovski policijski bataljoni. Zato znatno število nacionalistov ni bilo vključenih v enote na fronti in je tvorilo množico, ki je na eni strani sovražila sovjetsko oblast, na drugi strani pa je ni izkoristila nemška vojska na fronti. Ta množica je tvorila osnovo tako imenovanega nacionalnega podzemlja. Zato so njegovi člani redkeje izpadali [iz vrst – op. ured.], ostali so v zaledju, in po osvoboditvi ozemlja Litve s strani Rdeče armade so prav v zaledju začeli »delati nemire«,« je dejal Vladimir Simindej.

Proti takim formacijam so se borili na več načinov. Poleg vojaških operacij in operacij varnostnih služb in vojske so strukture državne varnosti izvajale agenturno in propagandno delo. »Gozdne brate« so pozivali k predaji z obljubo pomilostitve, vendar so imele te aktivnosti le omejen učinek. Načelo medsebojne odgovornosti in tesna povezanost podzemnih borcev s civilnim prebivalstvom sta močno otežila proces »razoroževanja gozdov«.

Poleg tega, kot je poudaril Simindej, so podzemlje aktivno podpirale britanske in ameriške obveščevalne službe, ki so s pomočjo svojih švedskih »kolegov po stroki« borcem podtaknile orožje in eksploziv za akcije. Vztrajnost baltskega podzemnega gibanja ni bila posledica le dejstva, da so bili mnogi njegovi člani vojni zločinci, za katere je ujetništvo pomenilo zagotovljeno smrtno kazen.

»Gozdni bratje« so bili tudi prepričani, da se bo kmalu začel neposreden vojaški spopad med ZSSR in njegovimi nekdanjimi zavezniki iz protinacistične koalicije, položaj borcev pa se bo drastično spremenil na bolje. A kljub vsem težavam sta fizična likvidacija celic »gozdnih bratov« in izročitev tistih, ki so upravičeno lahko računali na pomilostitev, pripeljala do tega, da je podzemna banda v začetku 50. let začela izginjati.

»Poleg tega pa je bila leta 1949, v Litvi pa leta 1950, izvedena tudi množična akcija izseljevanja tistega dela prebivalstva, ki je simpatiziral s temi »gozdnimi brati« ali jim pomagal,« je dejal strokovnjak. Ta del prebivalstva so izseljevali v Sibir med letoma 1948 in 1951.

Kljub temu, da se je trend razpada gibanja »gozdnih bratov« pokazal že v začetku 50. let, so bili posamezni »izbruhi« aktivnosti borcev zabeleženi vse do preloma med 50. in 60. leti. Zadnji boji z »gozdnimi brati« so potekali v Estoniji do leta 1957, v Litvi pa do leta 1965.

Danes pa oblasti baltskih republik v en glas predstavljajo podzemno gibanje kot »borce za nacionalno neodvisnost« – kljub temu, da je bila večina terorističnih akcij usmerjena prav proti rojenim Baltskim. O tem, da se banditi niso sramovali pokoliti niti otrok, lokalni politiki seveda molčijo.

Kar zadeva nečlovečnost. Zverinska krutost SS, zlasti latvijskih »legionarjev«, od katerih so nekateri kasneje postali borci »gozdnih bratov«, je razburila celo Vlasovce. Da bi pokazali hudičevo naravo tistih, ki so kasneje živeli v gozdovih, je vredno navesti odlomek iz poročila člana ROA Valdisa Baltiņša, ki ga je napisal po inšpekciji več območij v Vitebski regiji aprila 1944, kjer so takrat delovale latvijske enote SS.

»… < > … 23. aprila 1944 sem se znašel v vasi Moročkovo. Bila je v celoti požgana. V kletih hiš so živeli esesovci. Na dan mojega prihoda naj bi jih zamenjala nemška enota, vendar mi je vseeno uspelo v latvijščini spregovoriti z nekaj esesovci, katerih priimkov ne poznam. Enega od njih sem vprašal, zakaj okoli vasi ležijo trupla ubitih žensk, starejših in otrok, na stotine nepokopanih trupel ter tudi ubite konje. V zraku je visel močan vonj po truplih. Odgovor je bil: »Ubil smo jih, da bi uničili čim več Rusov«« – je častnik zabeležil dogodek v svojem poročilu.

»Potem me je SS-narednik pripeljal do pogorele koče. Tam je ležalo tudi nekaj ožganih, napol zasutih trupel. »Te pa,« je rekel, »smo zažgali žive,«« – je v poročilu opisal videlec, Vlasovec, po narodnosti Latvijec Baltiņš.

Vir: https://readovka.news/news/242570/

Prevod DeepL.com (free version)