Če bi brata Grimm danes še živela, bi nadaljevala zgodbo o Sneguljčici nekako takole: "Za devetimi gorami in vodami ter sedmimi Triglavskimi jezeri sta v skromni hiški na travnati ravnici v mirni soseski Murgel dolgo in srečno živela Sneguljčica in Mali princ..."

Junaki v zgodbah živijo precej dlje kot navadni smrtniki, zato sta preživela veliko družbenih sprememb. A zob časa je tudi njima začel nagajati. Sneguljčica se je vedno redkeje gledala v velikem zrcalu svoje spalnice, Mali princ pa je lahko svojo mladostno podobo občudoval le še na zidu. Večkrat je sanjal o časih, ko so ga ljudje hvalili in mu pisali slavospeve v sanjski deželi med Jadranskim morjem in Alpskimi gorami... Toda ti časi so minili, prehod iz "sanjskih časov" v novo dobo kapitalizma pa je bil trd, poln krutih zgodb o propadu podjetij, odpuščenih delavcih, opuščenih rudnikih zlata in o družinah palčkov, ki so morali za uboge plače kopati vedno več zlate rude, da je lahko vladarjev dvor živel v vsem blišču in sijaju. Mnogo palčkov je zato začelo odhajati s trebuhom za kruhom v tuje dežele, mladi rodovi pa niso videli več upanja v nekoč sanjski deželi, ki je bila polna naravnih lepot in bogastev. Počutili so se izropane, izžete in opeharjene. Njihove kritike in vzdihovanja niso mogle priti niti do Malega princa in njegovega dvora, saj so dvorni služabniki in dvorni mediji v javnosti še vedno razglašali "zgodbo o uspehu", ki pravi, da se v deželi Malega princa cedita le mleko in med.

V tistih časih pa je živel na dvoru grajski pisar in zgodovinar Božek Repa, ki je do potankosti preučeval življenje Malega princa in vse njegove zasluge za izgradnjo kraljestva. Po mnogih letih piljenja in brušenja besed in stavkov je na kar šeststo straneh biografije o Malem princu končno uspel končati knjigo, ki je bila povšeči tudi malemu vladarju. Mnogi so jo takoj označili za "Hvalospev popolnosti". Toda med prebivalci dežele sta se zbudila godrnjanje in nejevolja, da namreč zgodba le ni taka, kot jo prikazujejo dvorni mediji, da knjiga predstavlja laž in ne resnico o tem, kar je oz. česar ni naredil Mali princ za svojo deželo. Mnogi so izid knjige celo zlobno komentirali z izrekom "Laž ima kratke noge." Da bi pomiril hude duhove v kraljestvu, je Mali princ po svojih služabnikih odredil preiskavo pri Princu Ivanu, ki so ga na dvoru imenovali Princ teme in ki so ga ob vsaki priložnosti proglasili za krivca vsega zla in nesreč, ki so pestile ubogo ljudstvo v deželi. Vendar pa so se med ljudmi širile govorice tudi o korupciji na samem dvoru Malega princa, zato je ta hitro obiskal palačo prvega ministra, ki je takoj poslal preiskovalce tudi v palačo mestnega župana, za katerega so ubogi delavci trdili, da zahteva od njih kar desetino zlata od vsakega dela.

Takih preiskav v deželi so bili ljudje že leta navajeni. Trajale so cela desetletja, tako dolgo, da so sama zastarala, ali pa so prej umrli vsi sodniki in odvetniki, ki bi morali o njih odločati. Ljudje so tudi tokrat zamahnili z rokami, češ: "Prav gotovo iz tega ne bo nič, nihče ne bo kaznovan, vse bo šlo po starem in vsak dan bo še huje..."

Jeza zaradi krivic, ki so se dogajale, se je v ljudeh stopnjevala. Celo orožniki v kraljestvu Malega princa so začeli množično protestirati zaradi majhnih plač in grozili, da dvora ne bodo več varovali. V kraljestvo so začela vdirati tuja ljudstva, za katera pa se je na dvoru Malega princa vedno našlo dovolj sredstev. V domačih ljudeh se je zato še bolj krepilo nezadovoljstvo, ker da dvor Malega princa zanemarja lastno ljudstvo.

Teti Jelki je prekipelo. Premagala je strah pred dvorom in na glas spregovorila sredi krčme: "Morali bi iti v Murgle k Malemu princu!" Vsi gostje v krčmi so pri priči utihnili, glasni klepet se je spremenil v popolno tišino. Roke krepkih mladeničev s kozarci piva so se ustavile na pol poti do njihovih ust. Stari Lojze je prekinil tišino: "To soboto pred Božičem gremo vsi opoldne protestirat k Malemu princu v Murgle!" Za šankom v krčmi pa je sedel predstavnik novega medija, ki ni bil povsem pod nadzorom dvora. Ta je izkoristil novico za promocijo svojega novega medija in jo je naslednje jutro razobesil na vsa oglasna drevesa v kraljestvu. Tako je prišla novica o nameravanem protestu tudi na ušesa Malega princa, ki se je zbal, da mu Princ Ivan pripravlja kak neljub dogodek ali da mu želi prevzeti prestol v kraljestvu. Vsi ministri v kraljestvu so se dobili na tajnem sestanku pri prvem ministru dežele Cmerotu, ki je v igral samo vlogo izvajalca ukazov iz ozadja. Naredili so načrt kako ubraniti Malega princa in njegovo Sneguljčico.

Bližala se je ura dvanajst v megleni soboti pred Božičem. Okoli pritlične hiše Malega princa v Murglah je bilo postrojenih več deset orožnikov in biričev s kletkami na vozovih. V ozadju med drevesi se je v pripravljenosti skrivala celo konjenica. Po nebu je na velikem zmaju švigal lokostrelec, njegovi kolegi so že imeli napete loke s puščicami in so bili skriti za dimnike okoliških hiš.

Po prašni poti v Murgle je počasi prikorakalo enajst jeznih palčkov... Palček s

črno baretko je nosil v roki vedro, v katerem so ponavadi kopičili rudo, danes pa so imeli v njem debelo knjigo o Malem princu. Prizor bi izgledal lahko celo komično, če ne bi bilo prisotno veliko število predstavnikov sedme sile, ki novice takoj razbobnajo po deželi. Bilo je očitno, da število orožnikov za nekajkrat presega število protestnikov. Toda saj ne gre samo za predstavitev gole fizične sile. Gre za nepredstavljivo dejanje, ki se še nikoli do sedaj ni zgodilo v kraljestvu Malega princa, da bi si namreč nekdo upal protestirati pred njegovo hišo. Že sama misel na kaj takega je v dvorjanih in vseh, ki so se Malemu princu zaradi svojih služb in privilegijev klanjali do tal, zbujala nelagodje, v nekaterih celo strašno ogorčenje. Toda novi zakon, ki je dovoljeval izražanje na javnih mestih, je omogočal vsem ljudem, tudi palčkom in škratom, da povejo, kdor bi si upal, kaj si v resnici mislijo.

Palček s črno baretko, ki se je postavil pred hiško Malega princa v Murglah, je bil vidno razburjen. Razlagal je predstavnikom sedme sile, da so prišli protestirat pred hišo Malega princa zaradi neuspelega prehoda iz "sanjskih časov" v nove, ker so mnogi delavci in delavke izgubili svoje pravice, ker je na tone zlata poniknilo v tuje dežele, ker resnica in pravica ne najdeta več mesta v javnem prostoru in na dvoru. Po deželi se je zato v ljudeh širil občutek tesnobe in žalosti. Črna koprena nelagodja je prekrila kraljestvo Malega princa. Ljudem je postalo jasno, da lahko uspejo le z lažjo in prevaro, ko se prilizujejo dvorjanom na višjih položajih. Kdor pa se je v kraljestvu zavzemal za resnico in pravico, je bil javno osramočen, vržen ven ali celo v grajsko ječo.

Protestniki, ki so stali na drugi strani ulice v Murglah, so držali transparente z napisi: "Kje je naše zlato?" Nihče od protestnikov ni pričakoval, da se bo zgodilo kaj posebnega. V znak protesta za vse gorje, ki se je v deželi dogajalo navadnim ljudem zaradi oblastnikov, ki niso imeli dovolj čuta za pravico in poštenost, so palčki nameravali zažgati knjigo Malega princa. Predno so prišli pred njegovo hišo, so knjigo polili s hitro vnetljivo tekočino, ker so vedeli, da jim tega orožniki drugače ne bi pustili.

Zadaj za orožniki pa je prišla iz hiše ostarela gospa, ki je obesila zastavo na vogal hiše. Prisotni so jo takoj prepoznali še iz starih časov, ko je bila poznana kot lepotica Sneguljčica. Mali princ se je očitno zbal soočiti z jeznimi palčki in je ven poslal svojo Sneguljčico, ki je prinesla srebrn pladenj s kristalnimi kozarci in vrč s šipkovim rdečim čajem. Povabila je na čaj vseh enajst palčkov. Toda palčki so glasno godrnjali, češ da niso prišli k njej na čajanko, temveč so jo spraševali, kje so njihove tone zlata in kje je Mali princ, ki se vedno manj zmeni za svoje ljudstvo in se vedno pogosteje vozi v svoji zlati kočiji okoli Blatnega jezera...

Palček Godrnjavček s črno baretko se je zapletel v glasno prerekanje s ostarelo Sneguljčico, češ ali ji je sploh kaj žal, da je toliko nakopanega zlata zginilo neznano kam... Sneguljčica - vidno presenečena in brez sape - se je zagovarjala, da ji je žal, ampak da ni kriva ne ona ne njen Mali princ. "Mali princ je gradil to kraljestvo, vi ga pa rušite!" je rekla vsa iz sebe. Palčki pa so glasno godrnjali še naprej: "Raje razdelite ubogim škratom mehiške zlate rezerve!" Vsi razen enega so zavrnili ponujeni čaj. Starki se je roka s polnim vrčem že nevarno tresla in kazalo je, da ji lahko pade vrč na tla ter se razbije. Palčku Godrnjavčku se je starka zasmilila, zato ji je pridržal vrč. Pogovor med njim in ostarelo Sneguljčico se je vrtel okoli prazne dvorne banke in okoli ljudi, ki imajo materialne dobrine za svojo edino vrednoto, kar pa jih vodi v lastno pogubo.

"Mar ne vidite, da se v kraljestvu nekaj dogaja? Protestirajo že orožniki, ki sicer varujejo vladarja in kričijo na dvor: "Lopovi!"”, je dejal palček Godrnjavček. Sneguljčica pa: "Potrkajte na svojo vest! Glejte te orožnike, kako nas varujejo!"

Ostali palčki so se na glas spraševali, če se tudi vladarji kdaj potrkajo na svoja prsa, kajti za varnost in blagostanje navadnega ljudstva vedno zmanjka sredstev.

Ostarela Sneguljčica je nato punudila protestnikom, da jim skuha pravo krompirjevo juho. Vendar palčkov tudi ta mamljiva ponudba ni pomirila. Eden med njimi s črnim klobukom je starki celo zabrusil nazaj: "Zaradi vas že celo življenje jemo to juho!" Starka, vidno razburjena, je odkorakala nazaj v hišo, palček Godrnjavček s črno baretko pa je vrnil vrč in vprašal orožnika, če bo Mali princ prišel ven: "Če bo Mali princ obžaloval vse, kar se je slabega zgodilo njegovemu ubogemu ljudstvu, ne bomo zažigali njegove knjige!"

Orožnik mu je odvrnil, da sprašuje na napačnem naslovu. Palčki pa so čakali in čakali pred hišo Malega princa, a njega ni bilo na spregled...

Jezni škrat s črnim klobukom je stopil v ospredje, razpel knjigo, Godrnjavček pa je zakuril zadnjo stran s kazalom, ki so jo hitro zajeli ognjeni zublji. Škrat, ki je držal knjigo, bi lahko še bolj odprl knjigo, da bi popolnoma zgorela in se spremenila v prah, vendar je dejal: "To naj bo dovolj! Pomembno je simbolno dejanje protesta proti krivici, ki se nam dogaja!" in zaprl je knjigo s trdimi platnicami, da se je plamen v knjigi zadušil. Le dim se je pokadil iz nje. Knjiga Malega princa je bila tako rešena.

Novica o zažigu knjige pa je zanetila tak vik in krik v vseh medijih širom kraljestva, da je bilo neverjetno. Oglasili so se vsi dvorni mediji z obsodbami krutega in nekulturnega dejanja. Oglasil se je oddelek dvornega zgodovinopisja in obsodil čeprav samo simbolično dejanje poskusa zažiga knjige. Oglasil se je tudi dvorni pisar in zgodovinar, ki se je v nekem zgodovinskem kontekstu primerjal celo z vsemi velikimi pesniki in pisatelji, ki so jim nasprotniki kdaj zažgali knjige... Toda nihče, razen redkih posameznikov, se ni spomnil, da je bil prav Mali princ pred desetletji vodja dvora, ki je zažigal cele knjižnice in arhive svojih političnih nasprotnikov. Če je zažig že enega samega lista v knjigi primitivno barbarsko dejanje, kakšno dejanje je bilo šele zažiganje in uničenje celih zgodovinskih virov in celo zažiganje ljudi!

V dvornem časopisu se je oglasil tudi Mali princ, ki je obžaloval, da prihajajo novi rodovi, ki malo vedo, kaj se je dogajalo v polpretekli zgodovini. "Tem je treba 'podajati politične bučke' in bajke o vsemogočnem hudobnem škratu iz Murgel. Problem je, da toliko ljudi tem bajkam naseda." Oglasil se je cerkveni pridigar in obžaloval, da sedaj "celo knjige zažigajo!" Krščanski ljudje, polni morale in idealov popolnosti, so se začeli zgražati nad dejanjem "divje horde", ki so simbolično zažgali knjigo Malega princa. Toda kljub temu, da je plamen na enem samem listu knjige Malega princa premaknil celo kraljestvo na noge, se je zgodilo še nekaj več kot samo to...

Po tem tragičnem dogodku v kraljestvu je zazvonil telefon enemu od palčkov s protesta. Po dolgem času se je oglasil njegov znanec, ki je pred več desetletji sam priznal, da je za dvor opravljal naloge na področju pridobivanja informacij. Po domače bi mu rekli, da je bil "dvorni špijon."

"Hm, ne gledam več pogosto dvornih medijev...Toda tole kar se je zgodilo v Murglah sem pa videl..." "Mnogi licemerni krščanarji nas obsojajo zaradi zažiga ene strani v knjigi," mu je po telefonu segel v besedo palček. "Kaj pa oni kdaj sploh razumejo?" mu je odgovoril jezen glas na drugi strani telefona in še dodal: "Ni rečeno, da bo ta slaba novica imela tudi slabe rezultate. Minus in minus data plus. Vem. Že pred skoraj pol stoletja mi je nek narodni heroj povedal o Malem princu, da je največji povzpetnež za oblast v celem kraljestvu. Odpeljal je v tujino na tone zlata v varstvo vojske kralja Davida. Pravi, da mora biti zlato na varnem v toplejših krajih, drugače bi mu ga vzel skupaj s prestolom Princ teme." "Toda tudi za Malega princa ostaja upanje, če se bo kdaj zavzel za svoje ljudstvo in poskušal popraviti vsaj del krivic, ki so se zgodile ljudem med tem časom, ko sta se on in Princ Ivan ruvala za oblast v deželi!", je še pripomnil palček.

Vladarji lahko uporabljajo dvorne medije in knjige tudi kot svoje orodje in orožje proti resnici in pravici tudi samo zato, da ostanejo na oblasti. S tam, da manipulirajo in izvajajo tujo politiko, zaradi zlata, ki ga prejemajo od tujih vladarjev, škodujejo domačim ljudem. Ko pa ljudje uporabijo z lastnimi sredstvi kupljeno knjigo vladarja, ki je njegov simbol moči in hočejo opozoriti vso javnost na krivice, ki se vsak dan dogajajo, pa je treba to dejanje obsoditi, protestnike pa javno linčati.

Ogorčenje dvorjanov nad dogodkom še kar ne pojenja. Tudi obraz Malega princa v javnosti izraža, da ga je dejanje zares prizadelo. Začutil je, da se mu je zgodila osebna krivica. Vladarji sveta živijo v udobju gradov nad oblaki in mnogi med njimi pozabijo na svoje ljudstvo, zgubijo stik z realnostjo in ne razumejo krivic, ki se dogajajo ljudem. Vsak pa, naj si bo princ ali berač, ki postane v svojih odnosih do drugih neobčutljiv in jim povzroča krivice, takoj začuti, če se mu osebno zgodi krivica. Ves dvor Malega princa do sedaj ni zmogel niti enega malega simboličnega dejanja obsodbe ali obžalovanje krivic, ki danes tarejo ubogo ljudstvo. Zato se je morala zgoditi simbolična krivica samemu vladarju, da je tudi on začutil, da resnica in pravica v njegovem kraljestvu še obstajata. Resnica in pravica ne živita v medijskih podobah, kakršne si želijo in zanjo plačujejo bogataši, niti ne v količinah zlata in vojaški ter politični moči, tudi ne v pravosodnih spisih in dolgih traktatih zakonov... Resnica in pravica prebivata v srcu vsakega človeka tudi, če je ta mož le palček ali škrat. Bog in ljudstvo odpustijo vladarjem napake, če ti uspejo premagati svoj napuh in se zanje opravičiti.

Če pa vladarji še naprej vztrajajo v svoji zagledanosti v lastno veličino in nezmotljivost ter utrjujejo svojo moč z lažjo in krivico, se bes v ljudeh stopnjuje, kar lahko, kot smo videli v naši bajki, privede tudi do uporov, vojn, do ognja in pepela.

To be continued...