Že dolgo časa je preteklo odkar sem napisala zadnji blog. Cel teden sem razmišljala o tem, da je čas. Ker čutim, da ti enostavno moram posvetiti par vrstic. Ker mi bo lažje. Ker si si jih zaslužil. Prejšnjo nedeljo je odbila tvoja zadnja ura. Preplezal si zadnjo steno. Stene so bile tvoj “get away”. Na žalost vseh nas, je bil to tvoj zadnji pobeg stran. Vem, da si tu. Da si z nami. Se nam smejiš nekje z vrha. Kot si se nam vedno.

Pred približno tremi leti sva prvič spregovorila. Bil si tiste vrste oseba, ki se te dotakne. Ki se dotakne tvoje duše. Dal si mi najboljši nasvet, kar sem jih kdajkoli dobila. “Ničesar ne jemlji osebno.” Moje življenje se je takrat spremenilo. Ne na zunaj, ampak na znotraj. Začela sem gledati drugače na svet. Pred tem sem si vsako besedo tako zelo vzela k srcu. Za vsako slabo besedo, sem krivila sebe. Zakaj? Zakaj to počnemo? Saj ni naša krivda, če nekje nekdo govori slabo. To so ljudje, ki se hranijo. Ki hranijo svoj ego s tem. In zakaj bi moralo biti naše življenje težje zaradi takih oseb? Sami si krojimo svojo usodo, smo gospodarji svojega časa in svojega počutja. To si mi pokazal ti in za to sem ti neskončno hvaležna. Zelo mi je žal, ker ti tega nisem uspela nikoli povedati. Ampak vem, da ne bom več zadrževala v sebi teh stvari, ker nikoli ne veš kdaj imaš zadnjo priložnost za to. Sliši se klišejsko in za večino od nas so ti občutki kratkoročni. Ampak obljubim ti, dragi moj prijatelj, da se bom potrudila. Da bo moje življenje polno. Brez obžalovanj, brez obtožb, brez pretiranega razmišljanja. Da bom več čutila, da bom bolj poslušala srce in da bom sledila tvojim nasvetom.

Nisi bil tiste vrste prijatelj, ki ga pokličeš za kavo. Ne. Bil si tam in tako rada sem prisedla k tebi. Ker sem vedela, da bo to “an hour well spent.” Ker si me/nas odpeljal daleč, daleč proč od vse te svinjarije, ki se dogaja po svetu. Dovolil si nam pokukati v svoj svet. In tisto uro, je bilo vse lepo. Vse je bilo tako…enostavno. Tega ne zna veliko ljudi. Res si bil nekaj posebnega. Lepo te je bilo videti. Lepo te je bilo poznati.  

Bil si drugačen. Tako zelo drugačen . In ni bilo veliko takih, ki so te razumeli.
Srečna sem. Žalostna, a srečna. Ker si bil del mojega življenja, pa čeprav ni bil velik del. In vem, da je še mnogo, mnogo  takih, ki čutijo enako. In če si naredil tak vtis na nekoga, ki te je videl samo občasno na kavi, kako velik odtis si pustil na tistih, ki so bili večji del tvojega življenja. Si mi odprl oči, ker tako si želim živeti.

Hvala ti, dragi Prijatelj. Ja, prijatelj z veliko.

Počivaj v miru.