Članek
I promise I'll be the perfect mother. In just 5 damn minutes. :)
Objavljeno May 19, 2016

Te vrstice so namenjene meni najbolj dragi osebi. Moji zlati hčerki. Ko sva se danes skupaj ulegli v posteljo, mi je z resnim obrazom rekla “Mami, nekaj ti moram povedati.” Ko sem jo vprašala kaj, me je pogledala in rekla “Srečna sem.” To je povedala s takim tonom, s tako mešanico miline, iskrenosti, škoda, da sploh iščem prave besede, ker jih ni. Jaz seveda v popolnem šoku, ker me je čisto presenetila s to izjavo, pa sploh ne zato, ker ne bi verjela v njo, ampak zato, ker včasih (se trudim, da čim bolj poredko) pozabim koliko pameti in razgledanosti lahko imajo otroci pri petih letih.
Ko sem jo vprašala zakaj je tako srečna, mi je odgovorila “Ker imam tebe. In veš kaj še? Res si najboljša mami na celem svetu.” Prej sem še lahko imela solze pod kontrolo (dokaj), po zadnji izjavi se je iz mene vsul slap. In potem sva se dolgo časa objemai in obe jokali. Takega čustvenega trenutka ne doživiš vsak dan in sigurno ga nikoli ne pozabiš. Kot nikoli ne pozabiš občutka, ko prvič zagledaš svojega otroka. In ko jo na koncu vprašam, bolj retorično, kje pobira take besede, kje jih najde, mi odgovori “Mami, tebe slišim.” Puf! Še enkrat slap.

Ko je zaspala sem začela razmišljati. Veliko stvari sem naredila narobe v svojem življenju. Marsikatero bi, s pametjo, ki jo imam danes, sigurno naredila drugače. Ampak to me ne bi pripeljalo tja, kjer sem danes. Ja, ogromno napak bi lahko naštela, ampak…pri njej pa očitno delam nekaj prav. Ker jo učim ljubiti. Kazati čustva. Biti jezna, vesela, žalostna, zmedena. In vse je prav. Karkoli občuti. Ogromno se pogovarjava. O vsem. Itak ima tisoč in eno vprašanje. In pogovor je res ključ vsakega odnosa. Tako partnerskega (tukaj ne bom preveč pametna, saj sem že kar nekaj let samska J ), kot prijateljskega in navsezadnje tudi odnos med staršem in otrokom.

Tako da, dragi starši, nič ni narobe, če ga tudi mi kdaj polomimo. Dvignemo glas, smo brez energije, nismo vedno pri volji sedeti na tleh in se igrati z našimi škrati. Prav pa je, da otroku povemo, da smo tudi mi samo ljudje. In da bo prišlo še veliko trenutkov, ko ne bomo spočiti in ne bomo odreagirali, kot bi bilo prav. Ampak ni pomembno, da vedno pravilno odreagiramo. Veliko bolj pomemben je “moment after”.

Sama vem, da sem potrebovala ogromno časa, da sem prišla do tega spoznanja. Da moja starša nista popolna, sta se pa trudila po svojih najboljših močeh. In ne bi bila to kar sem, če ne bi imela njiju za starša. Kljub njunim napakam ju ne bi zamenjala za nič na svetu. Ker sta zlata vredna in vem, da sem od njiju dobila in še dobivam točno to, kar potrebujem.

Hvala Zali, ker je moja najboljša učiteljica. Hvala ati in mami, ker nista popolna.

zelo lepo :)