Noč je minila mirno, le zeblo me je, ker se je močno ohladilo, goriva pa ni, da bi me grelo. Zjutraj ob pol šestih stopim do lokala, kjer mi nudijo gostoljubje, a ni bilo še odprto. Vidim gospe v bližnjem Mercatorju, ko nekaj urejajo v skladišču. Stopim tja in milo prosim, če mi dajo za dve uri polniti notesnik. Obe me gledata kot zombija in ena dahne: »Zakaj pa to rabite?« Odgovorim, da gladovno stavkam pred Vlado republike Slovenije in potrebujem za komunikacijo z domačimi in javnostjo. Pa so odvrnile, da naj raje v kakšnem lokalu poizkusim, če mi bodo naredili to uslugo. Se zahvalim za prijaznost in počakam še pol ure, da se lokal odpre.

Tam doživim naslednji šok. Mladenič – natakar mi sporoči, da danes bodo še pomagali s polnjenjem telefona in računalnika, potem pa bom moral še kam drugam. Razmišljam, ali je vstal na levo nogo, ali mu je to naročil šef, ko ga, ko se vrnem iz WC-ja, vprašam, če mu je lastnik lokala to naročil. Je dejal, da bi nekako tako lahko rekel. Ko vprašam, ali se ga da dobiti (šefa), pa odvrne, da se lahko kar z njim zmenim. Rekel sem, da delam za družbeno dobro, gladovno protestiram. On pa, da bi vsaj kak deci lahko spil v njihovem lokalu, ko povem, da pijem samo vodo. Se bom pa nekako oddolžil, če preživim, vsekakor. No, potem je le razumel in dejal, da se bo dalo kaj dogovoriti še za naprej.

Obiščeta me dve gospe tovarišici iz kabineta Predsednika republike z novimi vprašanji, ki se jim ponavljajo, v katerem primeru bi prenehal z gladovno stavko. Kaj bi se moralo zgoditi, oziroma kaj bi moral doseči, da preneham gladovno stavkati? Odgovoril sem, da je Predsednik RS dejal, da se z mano strinja, da je treba v tej državi enkrat končno postaviti odgovornost. »Vprašal bom tudi vaju, gospe, ali ste za to, da se postavi v tej državi odgovornost za vse, ki so na raznih odgovornih položajih opuščali dolžna ravnanja tudi, ko je šlo za najtežja kazniva dejanja?« Sledil je odgovor obeh, da seveda sta oni tudi za to, da se odgovornost postavi.

Odvrnil sem, da je potem stvar zelo preprosta, ker sem prepričan, da bodo to, kar sta obe povedali in njihov predsednik meni (da podpirajo postavitev odgovornosti), povedali tudi javnosti. Naj preprosto napišejo izjavo za javnost, pa bo stvar hitro stekla, saj če je predsednik Republike za to, kar je logično in normalno, da bodo potem tudi drugi. Seveda pa je tukaj en problem, saj tovariši vedno mislijo eno, čvekajo nekaj drugega, delajo pa povsem nekaj tretjega.

Potem me je ena od njiju (ta glavna) vprašala, ali lahko navedem konkretne primere, kjer so odgovorni opuščali dolžna ravnanja. Pa sem ponovil: uničenje 80% arhivskega in dokumentarnega gradiva UDBE, ilegalna trgovina z orožjem, divje pri(h)vatizacije in ropanje naših bank.

Zanimivo, v katero smer pes taco moli. Sprenevedajoče me je ta glavna vprašala, ali je res izginilo kar 80% arhivov? Odgovoril sem, da so do sedaj vsi odgovorni trdili, da je ta procent pravilen, iz česar tudi jaz izhajam, sicer pa če bi jih izginilo samo 10%, bi bil to problem. Zna se zgoditi, da bodo kar naenkrat začeli govoriti, da ni nič arhivov izginilo in se je nekdo zmotil. Pri tovariših je vse mogoče in prav nič me ne bi presenetilo. No, to pa po eni strani ne bi bilo slabo, ker bi bili potem na vpogled vsi dosjeji tajnih sodelavcev OZNE in UDBE, spiski umorjenih, kdo je ukazoval množične likvidacije izvrševati in kdo so bili morilci.

Vprašal sem samo še, ali se zavedata, kaj pomeni uničenje ali skritje takšne količine naše dediščine, in jim povedal, da gre za kulturni genocid. Iz tega bi se lahko učili v šolah, da bi poznali našo pravo zgodovino, da napak ne bi ponavljali. Sta odgovorili, da se zavedata.

Počasi sem moral zaključiti pogovor, ker to ni imelo nobenega smisla. Rekel sem, da se zahvaljujem za obisk, naj pozdravita njihovega vodjo, da pa, kot sem rekel njemu, naslednjič bo, če bo, pogovor uraden s snemanjem ali zapisnikom. Gre za uradne osebe in niti mimogrede ni primerno se z državljanom, s katerim koli se pogovarjati ne da bi ostali vedeli, kaj se s kom pogovarjajo. To, kar sta meni povedali oni in zadnjič Predsednik Pahor, je zelo pomembno predvsem v smislu, da podpirajo moje in zahteve Gibanja OPS, da se vzpostavi odgovornost, ko sem prepričan, da tega v kamero ali na zapisnik ne bi izjavili. Zato se bomo poslej pogovarjali samo še uradno, rekla kazala za vogali in v lokalih je njihov način, ko ni nič zavezujoče in ničesar ne ve javnost. To tako preprosto ne gre. Če je čista vest in nas vodi poštenost, se stvari zapišejo in so javnosti dostopne, tako si jaz predstavljam delovanje organov, uradnih oseb in še posebej Predsednika Republike.

Odšli sta s precej dolgim nosom, ko vem, kaj in kdo je bil povod za obisk, saj sem prejšnji večer nekega agenta močno zavedel, ko je mislil, da ne vem, kdo je. Nasedli so na mojo provokacijo, ko sem jih samo preveril, ali povezave delujejo. Le kaj bodo še poskušali?

Čez dan se je oglasilo in me klicalo veliko ljudi. Vesel sem, ker so ljudje razburjeni na medije, ki o tem, zakaj sem tukaj, ničesar ne poročajo. Gospod iz Koroške mi je sporočil, da je govoril z velikim televizijcem tovarišem Bobovnikom, kako je s tem, ta pa mu je dejal, da je Troha itak malo zamaknjen. Rekel je, da ni mogel verjeti svojim ušesom, kakšna vzvišenost ga je. Potem je klical še na POP TV in tudi tam naletel na podoben odziv, ko mu je neka novinarka dejala, da jih Troha ne zanima, ker ni pri čisti. Rekel je, da je imela minuto molka, ko ji je v zvišanem tonu razložil, da to morajo govoriti, da bi ga vnovič diskreditirali in ne bi na dan prišla resnica. Velika zahvala z moje strani gre vsakomur, ki se je aktiviral in pritiska na kogarkoli od organov in medijev, ker tako bodo vsak dan bolj izgubljali živce in bodo morali nekaj storiti, ker je vse skupaj povsem nevzdržno.

Je upanje, ravno za to, ker se narod vnovič prebuja, veliko posameznikov že deluje in prepričan sem, da nas bo vsak dan več osveščenih in aktivnih. To pa je pot k svobodi, očiščenju in preporodu.

Še to: ravno ko sem popoldan malce zadremal in pride predrznež ter s povečanim tonom zabrunda: »A spiš?«, se zdrznem, pogledam in vidim tipa, ki se ga spomnim še s prvega protesta leta 1998, ko se je pojavil tudi pred parlamentom nekajkrat, ampak takrat sem bil še precej zelen, kar se tiče njihovega delovanja. Vprašal sem, kdo ste, kaj želite? Rekel je, da bi se pridružil, a ne ve, kje bo opravljal veliko in malo potrebo, pa da me to čisto resno sprašuje, da se ne šali (rekel je, da se ne zajebava). Ko sem odgovoril, da naj gre provocirat koga drugega, wc-ji so tukaj povsod naokoli. Če mi bodo jutri odrekli gostoljubje tam, kamor hodim na malo potrebo, ker velike itak že nekaj dni ni, vem, kdo je to uredil - UDBA.

Shodil je, ko sem mu rekel, da me je nesramno zbudil, da nisva krave skupaj pasla, ker me tika, in da vem, kdo je in kakšna je njegova naloga. Nekaj je brundal in odkorakal, ko sem samo še vprašal, kdaj se bo pridružil, prevarant. Nič se po letu 1990 ni spremenilo, le v predčasen pokoj so šli in delajo honorarno. Mi pa vse to vzdržujemo, v vsaki vasi, za vsakim šankom vlečejo na ušesa, pokvarjenci.

No, še malce, pa bodo znani spiski, koga vse smo plačevali, da nas je ovajal in provociral.

Bodite lepo, imejte se radi in aktivirajte se, če se še niste.