Priljubljeno Lavričevo kočo na južni strani hriba Gradišče (519 m) so pohodniki leta 2021 prvič uvrstili v finale akcije Naj planinska koča. Glavni motor dogajanja na Lavričevi koči je Maks Jerin, velik delež k uresničevanju njegove vizije pa vsak na svoj način prispevajo partnerica Sonja Trlep in trije otroci David, Robi in Špela, ki so z Lavričevo kočo oziroma, še bolje, v njej in ob njej odraščali.

 Sonja, Maks, Špela, David

Na Lavričevi koči so že več kot 30 let, Maks pa še dlje. "Takrat do sem ni bilo ceste, tukaj pa ne elektrike. Nič ni bilo, samo majhna koča, ki jo je Jože Lavrič (podjetnik, ljubitelj narave, lovec, poliglot in ustanovitelj Lovske družine v Šentvidu pri Stični, op. a.) postavil leta 1960," je začel pripovedovati Jeraj, ki je na tem koncu domačin. "A pestro je bilo tukaj še precej pred tem. Že v prazgodovini. 800 tisoč let pred našim štetjem je bilo tukaj že poseljeno. O tem pričajo izkopanine." 

Jerin je med drugim tudi umetnik z motorno žago

PD Šentvid pri Stični kočo odkupil od Avto-moto društva Šentvid

Njegova povezava z Lavričevo kočo se je začela prek Planinskega društva Šentvid pri Stični. Društvo je namreč na občnem zboru leta 1987 sklenilo, da od Avto-moto društva Šentvid prevzame nekdanjo Lavričevo lovsko kočo z namenom, da jo obnovi in usposobi za planinske namene.

Delati so začeli jeseni 1987, ko so obnovili ostrešje in ga prekrili z novo streho. V prihodnjih dveh letih so pod ostrešjem postavili leseno kočo in jo opremili. Uredili so okolico, postavili mize in klopi, zgradili klet in zunanje sanitarije. Kočo so odprli 1. maja 1990 in jo poimenovali Lavričeva koča po Jožetu Lavriču.

"Vedel sem, da kočo potrebujemo"

Na vprašanje, s kakšnimi nameni so se tako zagnano lotili dela, Jerin odgovarja, da v želji, da bi na Gradišču nastala planinska koča.

"Vedel sem, da kočo potrebujemo. Zakaj? Da bodo domačini začeli zahajati sem, da bodo s seboj pripeljali otroke, da se bo začelo dogajati. Nekako je treba začeti. Iz nič. Moja zamisel je bila, da bodo hrib vzljubili vsi, prej je bolj rezerviran za bogate. Vsi so želeli, da se nekaj zgodi, a nihče ni želel prevzeti odgovornosti za gradnjo ceste, za vzpostavitev elektrike – raje so čakali na državo. Jaz pa sem vseskozi trdil, da je bil ta hrib ustvarjen za ljudi. To je bistvo, da imajo hrib zase, od otrok do starejših. Vedno pravim, če nič drugega, mi je uspelo vsaj to, da ljudje prihajajo in imajo hrib zase ter da sem svoje otroke naučil delati. Mislim, da sem s tem naredil dovolj."

V bližini koče stoji tudi cerkev Sv. Miklavža, ki se v zgodovinskih arhivih omenja že leta 1250

Tudi sicer se na Gradišču veliko vrti okrog otrok. Ne samo, da imajo na razpolago ogromno naravno igrišče in igrala, na Gradišče na poletne tabore prihajajo tudi Mavrični bojevniki – otroci z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo.

"Tukaj je nekoč vodila božja pot, prepričan sem, da je bila namenjena otrokom," pravi Maks. "Poiskati smo morali samo ustrezen prostor in tam postavili lesene hiške. Otroci se tam res umirijo, energija je prava, čudovito je."

A do takrat ima Maks še ogromno idej. Od nove ograje do novega hleva, terase v kamnu, vodnjaka, plesišča … Urediti želijo kovaški muzej, v katerem bi lahko kovači iz vse Slovenije ob nedeljah izdelovali kovaške izdelke …" Bistvo so delavnice, da se ljudje zamotijo. Tudi nova igrala so že skoraj končana. Ampak naj še enkrat poudarim, brez družine in brez prijateljev vsega tega ne bi bilo," je še enkrat ponovil Maks.